ZBORNIK III. Simpozija etnologov konservatorjev Slovenije in Hrvaške III. Simpozij etnologa konzervatora Slovenije i Hrvatske SEK - 2002 Varstvo nepremične etnološke dediščine Zaštita i očuvanje tradicijske kulturne baštine Temi tretjega simpozija/Teme trećeg simpozija: Delo konservatorja in kustosa ter njuno sodelovanje Rad konzervatora i kustusa i njihovo sudjelovanje Lesena stavbna dediščina – proučevanje, posegi, metode in zaščite lesa Drvena tradicijska baština – proučavanje, radovi, metode i zaštite drva Simpozij je potekal v Posavskem muzeju v Brežicah, od 12. do 14. junija 2002, Slovenija. Simpozij je održan u Posavskom muzeju u Brežicama, od 12. do 14. lipnja 2002, Slovenija. Zahvala/Zahvala: Vsem predavateljem. Posavskemu muzeju, ki nas je gostil. Članom organizacijskega odbora. Člani organizacijskega odbora: Ana Mlinar, Ksenija Petrić, Dušan Štepec in Dušan Strgar Urednik/Urednik/Editor: Dušan Strgar Uredništvo/uredništvo/Editorial Board: Ana Mlinar, Dušan Strgar Sodelovanje/Suradnja/In Collaboration with: Ana Mlinar, Dušan Štepec Lektoriranje/lektura/Text Editing: Ensitra, Brigita Vogrinec s.p., Gerečja vas 67, 2288 Hajdina Založnik/Nakladnik/Publisher: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna Oblikovanje in naslovnica: Dušan Strgar Priprava el. knjige/Priprema el. knjige: Genija d.o.o., Litijska cesta 12/a, Ljubljana Za vsebino referatov in povzetkov odgovarjajo avtorke in avtorji sami! CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 7.025.3:39(497.4)(082) 7.025.3:39(497.5)(082) SIMPOZIJ etnologov konservatorjev Slovenije in Hrvaške (3 ; 2002 ; Brežice) Zbornik III. simpozija etnologov konservatorjev Slovenije in Hrvaške - SEK 2002, Brežice 2002 [Elektronski vir] / urednik Dušan Strgar. - El. knjiga. - Novo mesto : Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota, 2013 ISBN 978-961-6902-52-6 (html) ISBN 978-961-6902-53-3 (pdf ) ISBN 978-961-6902-54-0 (exe) ISBN 978-961-6902-55-7 (ePub) ISBN 978-961-6902-56-4 (mobi) 1. Strgar, Dušan 269146880 Vsebina / Sadržaj Uvod Ivo Maroević Kulturna baština u ruralnom prostoru između kustosa i konzervatora Tomislav Šola Putujući kustosi, ili razumijevanje posla kao razumijevanje poslanja Zvjezdana Antoš Iz iskustva etnologa - kustosa i konzervatora na zajedničkim istraživanjima Eda Belingar Primeri in izkušnje sodelovanja konservatorja in kustosa (Jakopinov skedenj, Jurijeva štala v Škocjanu in Slamčeva hiša v Pliskovici) Ana Mlinar Privatne etnografske zbirke obitelji Čamba i Bukovčan konzervatorski aspekt Jelena Trajković, Eadovan Despot Radionica konzervacije drva - iskustva iz Norveške (biološka oštećenja drva i njegova zaštita) Beta Benko-Mächtig Ogroženost in zaščita lesa Elena Simeonov Restavriranje in obnova lesenih konstrukcij Ksenija Marković, Dubravka Habuš-Skendžić Rezultati suradnje konzervatora i kustosa Damjana Pediček Terseglav, Peter Mali Prenova lesenega dela ‘’Dolinčkove’’ hiše v Dolu pri Sori Branko Đaković, Anita Paun-Gadža Vodenica – «Melin» u tradicijskom ruralnom graditeljstvu Hrvatskog zagorja Andrejka Ščukovt Lesene kašče v Posočju Jasna Bartoniček Obnova drvene kapele sv. Ivana Krstitelja u Staroj Drenčini Vito Hazler Interdisciplinarnost spomeniškega varstva Ljubo Lah Muzej na prostem in ‘’in situ’’ varovana dediščina Jože Hudales Kavčnikova domačija Ida Vranić, Zdravko Živković Uređenje i prezentacija Jurlinovih dvora u Primoštenu Ksenija Petrić Problem zaštite i očuvanja konstrukcija i elemenata povijesnih građevina izvedenih u drvetu Tom Levanič Dendrokronologija v službi varovanja naravne in kulturne dediščine Ljubomir Miščević Istraživanje drvene urbane arhitekture Zagreba Andreja Bahar Muršič, Rajko Muršič Gokajama in Kanazava – primeri varovanja lesene stavbne kulturne dediščine na Japonskem ZAKLJUČKI III. SEK-a / ZAKLJUČCI sa III. SEK-a Uvod Že dobro desetletje in več je preteklo od tretjega simpozija etnologov konservatorjev Slovenije in Hrvaške, ki je bil leta 2002 v Brežicah. Od takrat se je zgodilo marsikaj. Zbirali so se predračuni za lektoriranje, prevode in tiskanje, vključno z pripravo elektronske knjige. Pobude za pripravo in izdajo zbornika so šle do naših vodij. Vedno so se strinjali, nas moralno podpirali, glave so prikimavale, denarja za zbornik pa ni in ni bilo, čeprav takrat finančne krize, takšne kot je sedaj, še ni bilo na obzorju. Med tem časom so nas prezgodaj zapustili tudi udeleženci brežiškega simpozija, in sicer spoštovani in cenjeni profesor Ivo Maroević, kolegica Ksenija Markovič ter kolega Vladimir Knific. Njihov prispevek k spomeniškovarstveni stroki je velik, upam, da ga bomo znali ceniti. Spomeniškovarstvena služba si je z novim zakonom o varstvu kulturne dediščine postavila nove temelje in izhodišča svoje organizacije in strukture dela, vključno s popularizacijo strokovnega dela in kulturne dediščine. Danes, ko finačna kriza nenehno pritiska, je vprašanje popularizacije našega dela še toliko bolj pomembno. Ker do sedaj ni bilo moč natisniti zbornika, smo se zaradi dejstva, da živimo v dobi informacijske družbe, člani organizacijskega odbora odločili za elektronsko objavo. Glede na okoliščine sem prepričan, da je bila to edina realna rešitev. Zaradi pomanjkanja financ besedila niso prevajana. 8 Na drugi strani pa v našo službo prihajajo tudi novi sodelavci, novi strokovnjaki, ki potrebujejo izmenjavo izkušenj in mnenj ter si želijo novih znanj. Ne samo zaradi njih, predvsem zaradi nas samih, ki smo v tej stroki, menim, da je treba prispevke simpozija čim prej objaviti. Še posebej, ker so vprašanja simpozija o delu konservatorja in kustusa, njihovega sodelovanja, proučevanja posegov, metod dela in zaščite lesene stavbne dediščine zelo aktualna. Obstoječa zakonodaja tega sodelovanja še vedno ne rešuje, lesena stavbna dediščina pa sodi med najbolj ogrožene segmente nepremične kulturne dediščine tako pri nas kot tudi na Hrvaškem. Čeprav nekateri posamezniki svojih referatov niso oddali v objavo, je bila odločitev organizacijskega odbora, da se povzetki tistih, ki niso oddali celotnih tekstov podajo v II. delu tega zbornika. Hkrati naj povem, da je leta 2002 organizacijski odbor SEK a izkoristil možnost in objavil pisno poročilo z zaključki simpozija v Glasniku slovenskega etnološkega društva št. 42/4. To poročilo je del tudi tega zbornika. Kljub vsem težavam pri nastanku zbornika in njegovi zamudi, menim, da so prispevki še vedno zanimivi, koristni in še kako aktualni. 9 Dušan Strgar Ivo Maroević, dr. sc., diplomirani povjesničar umetnosti. Radio kao redoviti profesor na Filozofskom fakultetu Sveučilišta u Zagrebu. Odsjek za informacijske znanosti, Odsjek za povijest umjetnosti. Dr. Ivo Maroević radio je u Muzeju Sisak (1965-69) kao konzervator i kustos umjetničke zbirke u Restauratorskom zavodu Hrvatske (1969-83) kao voditelj Odjela za dokumentaciju i ravnatelj, te na Filozofskom fakultetu u Zagrebu od 1983 na kojem je od 1987. radio kao redoviti profesor. Osnivač je studija muzeologije na istom fakultetu u okviru Odsjeka za informacijske znanosti. Obnašao je funkciju šefa Katedre za muzeologiju od 1988. do 2001. Objavio je brojne priloge u domaćim i međunarodnim časopisima iz područja povijesti arhitekture i gradogradnje, suvremene arhitekture, zaštite spomenika kulture i muzeologije. Sudjelovao je na brojnim međunarodnim i domaćim znanstvenim i stručnim savjetovanjima iz muzeologije i zaštite spomenika kulture. Vrlo uspješno se bavio teoretskim problemima u funkciji očuvanja i promidžbi kulturne baštine. Aktivno je sudjelovao u radu dvaju ICOM-ovih međunarodnih komiteta: ICTOP-a i ICOFOM-a. Dr. Maroević preminuo je u siječnju 2007. 10 Kulturna baština u ruralnom prostoru između kustosa i konzervatora Sama tema savjetovanja hrvatskih i slovenskih etnologa konzervatora «Zaštita nepokretne baštine» uvjetuje stanovito usmjerenje mojeg izlaganja. Ono ne može ostati na razini teorijskog koncepta već mora ući u realni prostor u koji su etnolozi konzervatori kao sastavnica konzervatorske struke ozbiljnije ušli tek prije pola stoljeća, a kustosi etnolozi prije stoljeća i po utemeljenjem dugoročnog procesa osnivanja muzeja na otvorenom ili kako bi ih oni nazvali «etno parkova». Razlog je prilično jasan. Kulturna baština u ruralnom prostoru specifična je iz više razloga. Izrazito je povezana s prirodnom okolinom i sva njezina tri oblika: nematerijalna baština, nepokretna i pokretna baština u okviru materijalne baštine, izrazito su vezana uz način života, društvene i gospodarske okolnosti vremena u kome su nastajala i živjela, a posebice uz aktualnu situaciju u kojoj se odlučuje o njezinoj budućoj sudbini. Prepoznavanje kulturne baštine u ruralnom prostoru zbilo se polovicom 19. stoljeća u procesima stvaranja modernih nacija kad je ruralni prostor na svoj autentični način svjedočio o njihovim korijenima i kad su posebnosti prvenstveno narodnoga graditeljstva stvarali romantičnu idilu o prošlosti naroda koja je u urbanim sredinama imala sasvim drugačije predznake. Taj muzealni predznak očuvanja ruralne baštine u muzejima na otvorenom, koji 11 se začeo u skandinavskim zemljama a potom se spuštao prema jugu zahvaćajući prvenstveno germanska, a potom i slavenska područja, posredno je određivao i moguće načine zaštite i komuniciranja te baštine. Tada je utemeljena veza između kustosa i istraživača arhitekture u ruralnom prostoru s procesima njezine zaštite «in situ» ili pak prijenosom u muzeje na otvorenom. Ta će se veza u 20. stoljeću intenzivirati osnivanjem udruženja koja se bave istraživanjem povijesnog stanovanja (njemački Arbeitskreis fuer Hausforschung ili mnoga udruženja za vernakularnu arhitekturu, poput Ecovasta i sl.). Kasnije će se u tu vezu interpolirati etnolozi konzervatori koji su kao grana konzervatorske profesije počeli brinuti o ruralnom prostoru preferirajući zaštitu ne samo ruralne arhitekture već i ruralnog prostora. Interferiranje muzejskih i konzervatorskih djelatnosti očito je prolazilo kroz različite faze, s time da ni u Hrvatskoj ni u Sloveniji nije bilo iskustva kustosa etnologa s problemima muzeja na otvorenom prije nego što su etnolozi kao specijalistička disciplina ušli u konzervatorsku profesiju. Prema tome, pristup zaštiti nepokretne baštine u ruralnom prostoru u tim dvjema zemljama nije bio opterećen iskustvom kakvo su imale primjerice skandinavske zemlje ili zemlje njemačkog govornog područja. Promjene koje su se prvenstveno u 20. stoljeću događale u ruralnom prostoru Europe uvjetovale su ozbiljne promjene izgleda i strukture ruralnog prostora koji je bio okvir za očuvanje ruralne graditeljske baštine. Razvitak novih tehnologija u poljoprivredi i okrupnjavanje posjeda promijenili su sliku ruralnog prostora. Pridodamo li tome i drugovrsne ozbiljne intervencije u prostor koje su rezultat 12 suvremenih potreba, poput prestrukturiranja namjene i organizacije prostora, provlačenja suvremenih promet nih pravaca, izgradnje velikih energetskih ili industrijskih kompleksa i niza drugih promjena koje su se dogodile u prostoru, tada postaje jasno da je izmijenjena slika pro stora nužno nametala oblikovanje novih pretpostavki za zaštitu graditeljske baštine u ruralnom prostoru. Očuvanje i zaštita kulturne baštine u ruralnom prostoru nije duga vijeka. Ona se započela ozbiljnije primjenjivati tek porastom svijesti o vrijednostima tog dijela baštine i spoznajom da kulturna baština u ruralnom prostoru na komplementaran način pridonosi prepoznavanju i očuvanju identiteta određenih regija i naroda. Enormni i brzi razvitak gradova u zadnja dva stoljeća rodio je potrebu prepoznavanja vrijednosti ruralnog prostora i očuvanja onih vrijednosti koje su preživjele izrazito burne promjene u proteklim vremenima transformacije prostora. Taj proces u Hrvatskoj i Sloveniji, iako je bitno napredovao u posljednjih pola stoljeća, još uvijek omogućuje prepoznavanje i očuvanje relativno velikog broja ruralnih cjelina koje su sačuvale svoje temeljne vrijednosne značajke: odnos i povezanost s prirodnim krajolikom, očuvanu strukturu kulturnog krajolika, prepoznatljivu sliku mjesta i očuvanu strukturu naselja, sačuvane okućnice ili obiteljska gospodarstva s raznolikom strukturom sadržaja i napokon očuvane primjerke izvorne ruralne arhitekture svih onih sadržaja koji čine užu ili širu cjelinu. Time se potreba za spoznavanjem logike procesa transformacije ruralnih sredina počela nametati kao “conditio sine qua non” bilo kojeg ozbiljnog muzeološkog ili konzervatorskog pristupa 13 tom problemu. Učiti na tuđim pogreškama bilo je jeftinije i jednostavnije od ponavljanja tih pogrešaka. Izučavanjem kulturne baštine u ruralnom prostoru bave se etnolozi, povjesničari arhitekture, a od polovice 20. stoljeća sve intenzivnije i konzervatori koji su u procesima aktivne zaštite počeli uočavati svekolike mogućnosti primjerenog iskorištavanja vrijednosti ruralne baštine u pravcu oplemenjivanja životnih uvjeta i razvijanja svijesti o njihovim vrijednostima. Mijenja se tako struktura i dimenzija graditeljske baštine, s time da vrijednosti ljudskom rukom oblikovanog prostora preuzimaju dominantnu ulogu od pojedinačnih građevina koje su dominirale do polovice 20. st. U posljednje vrijeme nepokretna kulturna baština u ruralnom prostoru postaje sve većim predmetom interesa kustosa etnologa i konzervatora etnologa i arhitekata koji svaki sa svog aspekta interesa pristupaju istraživanju, valoriziranju i razmatranju načina očuvanja tog dijela kulturne baštine. Prostorni planovi u kojima se sagledava i načelno određuje budućnost prostora i predlažu režimi intervencija u prostor, predstavljaju instrument koji može bitno pridonjeti onim procesima koje smo netom nazvali preventivnom zaštitom prostornih resursa među koje spada i kulturna baština ruralnog prostora. U izradu takvih planova nužno se uključuju konzervatori kojima je jedna od zadaća brinuti za očuvanje baštine u prostoru. Povećanjem broja etnografskih zbirki u lokalnim, zavičajnim i dijelom gradskim muzejima povećava se broj kustosa etnologa koji izučavaju, sabiru, čuvaju i izlažu prvenstveno artefakte ruralne kulture. Oni se nužno susreću s vrijednim materijalom u ruralnom prostoru, ali i s ambijentom u 14 kojemu su nastajali i koristili se navedeni predmeti, načinom života ljudi i arhitekturom, ali i s promjenama koje su očite u fizionomiji ruralnih sredina. Jedan od oblika njihova djelovanja je i dokumentiranje stanja i sabiranje građe, dok se drugi očituje u pokušaju da se zatečena baština očuva «in situ» tamo gdje je to moguće postići. Temeljni zadatak kustosa u klasičnom smislu je istraživanje, zaštita, sabiranje i komuniciranje vrijednosti kulturne i prirodne baštine. Oblici njihova rada postupno se mijenjaju sukladno promjenama muzejskog poslanja ukazujući na procese koji muzejsku djelatnost usmjeravaju u prostor izvan muzejskih zgrada. Procesi osnivanja muzeja na otvorenom seoske kulture (ili etno parkova) koji su započeli u drugoj polovici 19. st. tek su jedan od oblika te zaštite u kome dominira muzeološki pristup, pri čemu se seoska arhitektura tretira kao muzejska građa, čime se uspostavlja novi odnos prema između pokretne i nepokretne baštine, kako u smislu zaštite i kontekstualizacije, tako i u načinima komuniciranja poruka koje postaju složenije i neposrednije. Kontekstualizacija pokretne baštine u prostorima nepokretne baštine postaje jedan od vrlo impresivnih oblika njezina komuniciranja zainteresiranoj publici. Zadaća konzervatora koji se brinu za kulturnu baštinu u ruralnom prostoru ima drugačiji predznak iako je usmjerena u istom pravcu tj. prema očuvanju i komuniciranju vrijednosti te baštine. Njihov je zadatak prepoznati i identificirati očuvane vrijednosti i poduzeti potrebne mjere da se takve vrijednosti očuvaju na način koji će imati sve osobine djelotvorne zaštite. To znači da se poduzme sve potrebno da se vrijednosti kulturne baštine očuvaju u sredini 15 u kojoj su nastale i da se tamo stvore uvjeti za njihov dalji život. Danas bismo ta nastojanja mogli odrediti i terminom poticanja održivog razvitka u zaštiti kulturne baštine u prostoru. Taj bi se trend trebao očitavati u nastojanju da se principi preventivne zaštite koji su već trideset godina aktualni u zaštiti pokretne baštine počnu primjenjivati u zaštiti ruralne baštine na način da se maksimalno amortiziraju uočeni i pretpostavljeni uzroci njezina propadanja i da se stimuliraju oni procesi koji će potaknuti vlasnike i korisnike vrijednih građevina i kompleksa u ruralnom prostoru da ih očuvaju i da se za njih brinu, da ih adaptiraju u skladu s uzusima konzervatorske struke i da za to dobiju primjerenu državnu potporu. Na planu zaštite naselja valjalo bi nastojati da se u prostornim planovima definiraju djelotvorne metode očuvanja slike i formata mjesta, osobina i oblika kulturnog krajolika i prilagođavanja novih potreba vrijednostima očuvanih tradicionalnih struktura. U tom kontekstu situacija u Hrvatskoj i Sloveniji povoljnija je od one u razvijenim europskim zemljama. I ovaj se zadatak u praksi vrlo često usmjerava prema očuvanju pojedinih objekata «in situ» i u, ponekad suviše forsiranom, prijenosu pojedinih vrijednih građevina u muzeje na otvorenom. Muzeji na otvorenom tako postaju konzervatorsko rješenje kao svojevrsni muzejski rezervat za vrijednosti koje nije moguće očuvati na licu mjesta. Konzervatorski je zadatak tada više usmjeren prema očuvanju strukture nego prema komuniciranju poruka baštine imanentnih očuvanim strukturama. Temeljni problem odnosa kustosa i konzervatora prema kulturnoj baštini u ruralnom prostoru leži u određivanju 16 koncepta njezine moguće zaštite. On je bitno različiti od onoga s kojim se susrećemo u zaštiti prostora urbane kulture, jer u ruralnom prostoru ne postoje toliko dominantni naglasci pojedinačnih spomenika kulture koji svojom umjetničkom, arhitektonskom i simboličkom vrijednošću dominiraju prostorom, poput crkava i katedrala, utvrđenja i palača, reprezentativnih javnih građevina i urbanih kompleksa. U ruralnom su prostoru dominantni naglasci integriranosti detalja i cjeline na svim razinama, integriranosti prirodnog i ljudskom rukom stvorenog ambijenta. Stoga su i koncepti zaštite ponekad više usmjereni prema razini ruralne cjeline ili krajolika, a ne toliko prema razini pojedinačne građevine (ako razine promatramo na temelju koncepta P. Fistera). Muzealni koncept (u užem značenju te riječi) tretira zatečenu baštinu kao predmet koji valja očuvati i prezentirati, odnosno komunicirati njegove poruke na primjeren muzeografski način. Konzervatorski pak koncept teži prema što većoj očuvanosti samih objekata baštine, njihova integriteta s ambijentom i prirodnom okolinom u kojoj se nalazi, s time da je prezentiranje i komunikacija vrijednosti tek jedan od segmenata svrhe njihova očuvanja. Muzealni koncept stoga valja širiti prema onom koji uspostavlja primjereni odnos između očuvanih građevnih vrijednosti, očuvanih prostornih vrijednosti, moguće revitalizacije opreme i inventara unutrašnjosti i odnosa unutrašnjosti i vanjštine svake od građevina, do jačeg naglašavanja onih detalja pokretne baštine koji pomažu razumijevanju cjeline. Takav muzealni koncept mora sagledavati oblike komuniciranja poruka baštine na svim 17 razinama, od onih koje prikazuju područje ili neke specifičnosti područja (poput primjerice: cesta vjetrenjača u Westfaliji ili šetnih staza u ambijentu Lubenica na otoku Cresu), do onih koje integriraju načine življenja što tada vodi do eko muzeja ili seoskog turizma, ali samo ako ga shvatimo kao muzeološki oblik interpretacije ruralnog prostora, a ne tek kao kvalitetni smještaj, način seoskog života i prehranu na seoskom domaćinstvu. Rješenje očito leži u integralnom pristupu u kojemu se spajaju muzeološki i konzervatorski pristup, a djelovanje kustosa i konzervatora isprepliće se u aktivnom nastojanju da se odabere najprimjereniji način zaštite i komuniciranja baštine koji će trajno omogućiti da očuvana baština djeluje u pravcu razvijanja svijesti ljudi koji obitavaju u ruralnom prostoru da je to dio njihova identiteta. Podjela posla nameće se logikom posebnosti obiju profesija. Kustoske u pravcu istraživanja, čuvanja i komuniciranja zatečenih, prikupljenih ili revitaliziranih vrijednosti, a konzervatorske u pravcu korektne zaštite, ispravne obnove ili rekonstrukcije, zanatski primjereno izvedenih radova i stvaranja uvjeta za omogućavanje održivog razvitka koji će u sebi uključiti sofisticirane oblike preventivne zaštite od svih neopravdanih unosa elemenata suvremene tehnologije i potreba koje nisu u skladu s vrijednostima ambijenta. Praktični elementi podjele zadataka, načina suradnje i stvaranja određenih modela zaštite i interpretacije moguće je definirati na precizno profiliranim strukovnim savjetovanjima i u okviru zajedničkih programa koji bi na najprimjereniji način pokrivali najugroženija područja. Zajednički rad otvorio bi određena pitanja ali i donosio 18 primjerena rješenja, pridonoseći otvaranju što šireg raspona mogućih mjera u pravcu očuvanja baštine u ruralnom prostoru. On bi se razlikovao od mjesta do mjesta ovisno o njihovim posebnostima, a konkretizirao bi rješenja koja bi se kretala od zaštite kulturnog krajolika, preko zaštite slike mjesta u mjerilu krajolika, do zaštite pojedinačnih objekata i grupe objekata, pri čemu muzeji na otvorenom ne bi smjeli biti jedino rješenje. Ako bismo se pak odlučili za takvo rješenje, tada bi raspon od muzeja na otvorenom “in situ” (poput Kumrovca), preko prezentiranih pojedinačnih zgrada ili okućnica “in situ” ali u okviru ruralnog naselja koje je izgubilo integritet povijesne cjeline, do stvaranja tematskih, regionalnih ili kompleksnih muzeja na otvorenom koji bi slijedili tematsku logiku svojeg poslanja, a na stajali na temelju procjena o nužnosti utemeljenja neke od spomenutih vrsta, bio predmet vrlo profesionalno elaborirane analize svih ulaznih elemenata i očekivanih efekata. Mjesta za suradnju kustosa i konzervatora etnologa ima. Možda bi u njihovom ulaznom školovanju i kasnije razvijanjem znanja kroz rad trebalo veći naglasak staviti na preferiranje grupnog rada kako u analiziranju vrijednosti baštine, tako i u odabiru optimalnih rješenja u svakom pojedinom slučaju. Najgora je varijanta isključivost u kojoj nema mjesta za drugačiji pristup problemu. Valja nastojati da kulturna baština u ruralnom prostoru bude odrednica koja će animirati i jednu i drugu profesiju u pravcu optimalnih rješenja u svakom aktualnom trenutku sadašnjosti. 19 Sažetak Kulturna baština u ruralnom prostoru specifična je iz više razloga. Izrazito je povezana s prirodnom okolinom i sva njezina tri oblika: nematerijalna baština, nepokretna i pokretna baština u okviru materijalne baštine, izrazito su vezana uz način života, društvene i gospodarske okolnosti, razvitak tehnologije u poljoprivredi, kao i uz intervencije u prostor koje su rezultat suvremenih potreba, prestrukturiranja namjene i organizacije prostora, provlačenja suvremenih prometnih pravaca i niza drugih promjena koje su se dogodile u prostoru. Očuvanje i zaštita kulturne baštine u ruralnom prostoru nije duga vijeka. Ona se započela ozbiljnije primjenjivati tek porastom svijesti o vrijednostima tog dijela baštine i spoznajom da kulturna baština u ruralnom prostoru na komplementaran način pridonosi prepoznavanju i očuvanju identiteta određenih regija i naroda. Enormni razvitak gradova u zadnja dva stoljeća rodio je potrebu prepoznavanja vrijednosti ruralnog prostora i očuvanja onih vrijednosti koje su preživjele izrazito burne promjene u proteklim vremenima transformacije prostora. Izučavanjem kulturne baštine u ruralnom prostoru bave se etnolozi, povjesničari arhitekture, a od polovice 20. stoljeća sve intenzivnije i konzervatori koji su u procesima aktivne zaštite počeli uočavati svekolike vrijednosti ruralne baštine. U posljednje vrijeme nepokretna kulturna baština u ruralnom prostoru postaje sve većim predmetom interesa kustosa etnologa i konzervatora etnologa i arhitekata koji svaki sa svog aspekta interesa pristupa istraživanju, 20 valoriziranju i očuvanju tog dijela kulturne baštine. Povećanjem broja etnografskih zbirki u lokalnim, zavičajnim i dijelom gradskim muzejima povećava se broj kustosa etnologa koji izučavaju, sabiru, čuvaju i izlažu prvenstveno artefakte ruralne kulture. Oni se nužno susreću s materijalom u ruralnom prostoru, ali i s ambijentom, načinom života ljudi, arhitekturom i promjenama koje su očite u promjenama fizionomije ruralnih sredina. Jedan oblik njihova djelovanja je u dokumentiranju stanja i sabiranju građe, a drugi u pokušaju da se zatečena baština očuva «in situ». Procesi osnivanja muzeja na otvorenom seoske kulture (ili etno parkova) tek su jedan od oblika te zaštite u kome dominira muzeološki pristup, pri čemu se seoska arhitektura tretira kao muzejska građa. Zadaća konzervatora koji se brinu za baštinu u ruralnom prostoru ima drugačiji predznak iako je usmjerena u istom pravcu tj. prema očuvanju i komuniciranju vrijednosti te baštine. Njihov je zadatak prepoznati očuvane vrijednosti i poduzeti potrebne mjere da se prepoznate vrijednosti očuvaju na način djelotvorne zaštite. To znači da se očuvaju u sredini u kojoj su nastale i da se tamo stvore uvjeti za njihov dalji život. I taj zadatak se u praksi vrlo često usmjerava prema očuvanju pojedinih objekata «in situ» i u prijenosu pojedinih vrijednih građevina u muzeje na otvorenom. Temeljni problem odnosa kustosa i konzervatora prema kulturnoj baštini u ruralnom prostoru leži u konceptu moguće zaštite. Rješenje leži u integralnom pristupu u kojemu se združuju muzeološki i konzervatorski pristup, a djelovanje kustosa i konzervatora isprepliće se u aktivnom nastojanju da se odabere najprimjereniji način zaštite i 21 komuniciranja baštine koji će trajno omogućiti da očuvana baština djeluje u pravcu razvijanja svijesti ljudi koji obitavaju u ruralnom prostoru da je to dio njihova identiteta. Praktični elementi podjele zadataka, načina suradnje i stvaranja određenih modela zaštite i interpretacije moguće je definirati na strukovnim savjetovanjima i u okviru zajedničkih programa koji bi na najprimjereniji način pokrivali najugroženija područja. Zajednički rad pridonio bi otvaranju širokog raspona očuvanja baštine u ruralnom prostoru, od zaštite slike mjesta u mjerilu krajolika, do zaštite pojedinačnih objekata i grupe objekata, pri čemu muzeji na otvorenom ne mogu biti jedino rješenje. 22 Tomislav Šola, dr.sc. Dr. Tomislav Šola radi kao istraživač i predavač u statusu redovnog profesora na Filozofskom fakultetu u Zagrebu, Odsjek za informacijske znanosti, katedra za muzeologiju. Diplomirao je Povijest umjetnosti i Engleski jezik i književnost (1975) na Filozofskom fakultetu Sveučilišta u Zagrebu. Strukovnu karijeru počeo je kao kustos (1975 – 81), od 1981 do 1988 bio je direktor Muzejskog dokumentacijskog centra u Zagrebu i glavni i odgovorni urednik časopisa Informatica Museologica, te zbornika Muzeologija. 1985. branio je doktorat iz muzeologije („Prema totalnom muzeju“) na Sveučilištu u Ljubljani. Prof. Šola održava pozivna predavanja u brojnim zemljama. Danas još predaje na Univerzitetu umjetnosti u Beogradu. Organizirao je godišnje konferencije triju međunarodnih komiteta za svjetske muzejske organizacije (ICOFOM, ICTOP, CIMAM). Član je Izvršnog odbora ICOFOM/ ICOM. Autor je koncepta i organizator godišnje manifestacije „The Best in Heritage“ u Dubrovniku te bienalne manifestacije „Excellence Club“, koja se održava u sklopu Kölnmesse sajma Exponatec u Kölnu, Njemačka. 23 Putujući kustosi, ili razumijevanje posla kao razumijevanje poslanja Tko su konzervatori? Konzervatori su od običnih ljudi percipirani kao produžena ruka općinske i regionalne državne administracije. Vjerojatno i oni sebe često vide kao neku strukovno obojenu administraciju koja se mora susretati i boriti sa svim banalnostima svakodnevnice; pojednostavljeno: što će tko srušiti iz pohlepe i neznanja ili što će tko iz istih motiva sagraditi. Tko su kustusi? Kustosi, za razliku, u sam život ulaze privremeno i povremeno, obično da bi u ime Vječnosti nešto otuđili iz života, izvadili i dekontekstualizirali - oduzeli realnom vremenu i stavili u ne-vremenost (ili, misle, sve-vremenost) muzeja. Običan čovjek kustose percipira kao nerazumljive znanstvenike koji se bave čudnim, možda i uzvišenim stvarima, ali kao malo potrebne i kao isključene iz života. Život korumpira ali i nagrađuje. Još jedna kritička opaska ali i pohvala Korumpiranost konzervatora (u nekim sredinama i ona posve banalna) najčešće je sadržana u birokratizmu i 24 nerazumijevanju baštine i njene uloge u suvremenom svijetu. I korumpiranost kustosa može biti ona posve tužno banalna (kao djelovanje u korist dominantnih društvenih grupa) ali je češće sadržana u društvenom autizmu, neodgovornosti, lijenosti, autocenzuri itd. Postoji i nagrada rezervirana za talentirane, radišne, ambiciozne i sretne i među konzervatorima i među kustosima: oni su ispunjeni osjećajem važnosti i uvjerenjem da svoj kreativni, samozatajni trud ugrađuju u opće dobro, u bolju, dostojniju budućnost, odnosno kvalitetniji život zajednice čije opće interese zastupaju. O razlikama i istovjetnostima konzervatora i kustosa Netko odan pojednostavljenjima reći će, radi razumijevanja, da je razlika između njih kao između siromašnih franjevaca i intelektualističkih jezuita. Riječ je samo o nepotrebnim razlikama u poimanju Gospoda. U konzervatora i kustosa razlike potiču iz razlika u zadacima s istog područja i različitih uvjeta djelovanja. Te razlike se ne tiču suštine njihove društvene uloge. Dakle, tko inzistira na razlikama i potrebi da one ostanu, daje prednost administrativnim podjelama istovrsnog posla. Poslanje im je jednako. Svoj posao i jedni i drugi razumiju kao djelovanje za opće dobro tako što omogućavaju harmoničan razvoj društva. Taj je razvoj sve važnijim dijelom određen kontinuiranjem identiteta, održavanjem njegovih vitalnih sila na životu i nastojanjem da budućnost bude jednako bogata svakovrsnim raznolikostima kako što je bila i prošlost. 25 Kako da postanu bolji? Tako da obogate svoje djelovanje kulturnom akcijom i komunikacijskim tehnikama kako ih poznaju dobri, suvre meni kustosi. Kako da kustosi postanu bolji? Tako da od konzervatora nauče da muzej možda jest tvrđava identiteta, ali da se identitet brani na bojnom polju, u životu, tamo gdje je i napadnut. Što to znaju kustosi? Od 60-tih godina kad su kustosi shvatili (doduše privremenu, ali korisnu istinu) da su muzeji obrazovne ustanove, traje i njihov trud da izađu i iz svoje institucije i iz uobičajenih oblika djelovanja s jednim, složenim ciljem: da pobude interes za baštinu, da potaknu posjetu svom muzeju i da dosegnu u svojem persuasivnom naporu što dalje od svoje uobičajene publike. Taj izlet iz ustaljenih okvira zvao se kulturnom akcijom.1 Kasnije, sredinom 70-tih godina, kad je fenomen ekomuzeja započeo svoju afirmirmaciju, vidjelo se da kulturna akcija može biti način djelovanja muzeja, a ne samo njegova usputna tehnika. Eko-muzej je muzej određenog teritorija i njemu pripadajućeg identiteta i nalazi se tamo, na licu mjesta, s ljudima, među ljudima, a svoj manje ili više konvencionalni središnji dio tretira kao bazu, kao administrativno, organizacijsko i, naravno, interpretacijsko i orijentacijsko središte. Kustos eko-muzeja je putujući kustos koji razgovara, dogovara, uvjerava, 1 80-tih godina, je Međunarodni Komitet ICOM-a promijenio svoj naziv u Komitet za obrazovanje i kulturnu akciju (zapravo kad je praksa već izmišljala druge načine pro-aktivnog djelovanja). 26 osvještava, upravlja, moderira, - ukratko čovjek podijeljen između uobičajenog posla kustosa u muzeju i onog koji cijeli “svoj” teritorij smatra muzejem “in-situ”. Najprije su eko-muzeje osporili kao novost: nisu vidjeli da ima, doduše, mnogo sličnih muzeja, ali da nijedan nije tako angažiran i sveprisutan. Za razliku od ostalih, ovdje je muzej bio za ljude, s ljudima i o njima. Tek danas je postalo jasno da iskustvo, upravo stav eko-muzeja nije ništa drugo nego razumijevanje muzeja kao kiberenetičkog mehanizma suvremenog društva, onog koji blagotvorno ispravlja i podešava tok razvoja da bi pridonio općem dobru. Što to znaju konzervatori? Oni poznaju život i u tvrdim, čak i agresivnim životnim okolnostima trebaju obavljati posao proučavanja i djelatne zaštite baštine. Odijeljenost struka i administrativne nadležnosti učinile su od njih nerijetko samo prethodnicu državne administracije. Sve više smetaju svakom: administraciji jer - inzistiraju na kriterijima struke, građanima - jer smetaju njihovom komforu akulturacije i kiča, svojoj državi - jer ne može lagodno podleći pritiscima, kompanijama i korporacijama, jer su jedini u direktnom sudaru s njihovom agresivnom ekspanzijom. Svi znaju za opasnost da se kultura, tradicija i identitet pretvore u robu i da tako nestanu. Jedino konzervatori dnevno moraju iskusiti količinu rastućeg pritiska. Možda u Americi, odakle kreće ova bolest i nema kulture sa živim korijenima, ali je u Europi ima. No za razliku od razvijene Europe, u tranzicijskim zemljama je na djelu prvobitna akumulacija kapitala 27 s napasnim, agresivnim kapitalizmom koji na sve načine želi uvjeriti da je jedini način da preživimo i da se integriramo da omogućimo businessu sve ono što, tamo odakle je došao, ne može imati. Ta pozicija na “isturenom” položaju odbrane baštine sve prije je nego udobna i zato je iskustvo konzervatora silno važno. I. Jedan je zaključak ipak moguće donijeti bez razmišljanja: ta dva zanimanja u struci baštine konvergiraju zato što se ponašaju logično u obavljanju svojeg poslanja: da održe identitet živim. I kustosi i konzervatori su shvatili da je problem tamo, među živim ljudima, u još živoj supstanci identiteta ma koje naravi bio: prirodni, civilizacijski ili kulturni. Kao i liječnici, i jedni i drugi su shvatili da je bolest degradacije, deformacije i dekomponiranja identiteta najbolje liječiti preventivno. Kao i liječnici, shvatili su da je Hipokratovu “homeostasis”, - ravnovjesje koje posjeduje zdravo tijelo, najbolje povjeriti tijelu samom, - tako da razvije odnosno zadrži mehanizme instinktivne, prirodne obrane. Zašto bi drugačije bilo s identitetom kao oblikom zdravlja nekog društvenog tijela? Ukratko, kad bi kustosi bili više konzervatori, a konzervatori više kustosi, a jedni i drugi opsjednuti kvalitetom kao jedinom formulom razvoja, - dosegli bi važnost i status koji sad nemaju. Što će im važnost? Da im se odluke smatraju jednako važnima kao što su i odluke privrednika i upravljača. Što će im status? Da im društvena funkcija ima javno prepoznatu važnost koja će im pak omogućiti da 28 svoj posao doista i obave na opću korist. I, da budu dobro plaćeni. Područje preklapanja ili heritologijska megaprofesija Nema razloga da se konzervatori osjećaju ugroženima zato jer ne vide zašto bi postali nekom vrstom (nedajbože, drugorazrednih) kustosa. Jednako nema razloga da se kustosi preplaše da će postati neki bosonogi kustosi, nekakvi neprispjeli konzervatori koji se moraju izlagati neugodnostima kontakta s neljubaznošću i nerazumijevanjem. Ima pak razloga da i jedni i drugi shvate da je tajna njihove uspješne budućnosti: - u zajedničkim teorijskim osnovama, - u zajedničkoj strategiji zaštite i komuniciranja baštine, - u (dijelom jedinstvenoj, a inače) usklađenoj legislativi, - u zajedničkom (odnosno, bar koordiniranom) nastupu prema državi i prema javnosti i javnim medijima, - isto takvom nastupu prema korporativnom kapitalu (kad je susret moguć, potreban ili neizbježan). Da bi postali efikasni u tom osvajanju dobre budućnosti za sebe i svoje poslanje morat će stvoriti nove oblike obrazovanja za struku, nove oblike udruživanja i nove 29 komunikacijske mehanizme borbe za svoje zajedničke ideale. Zamislite da se netko od strane baštine, u nekoj regiji pritisnutoj problemima (a takve su sve, zar ne?) ozbiljno prihvati projekta “baština za razvoj” i to kao višeslojnog, multidisciplinarnog i trans-sektorskog problema. Među ostalim poslovima trebalo bi obaviti ili bar objediniti opsežno istraživanje identiteta o kojem je riječ. Dakle, trebalo bi objediniti ono što se u praksi ne objedinjava. Trebalo bi dobro planiranom i kontinuiranom kulturnom akcijom senzibilizirati članove zajednice na probleme i mogućnosti i doslovno ih poučavati njihovom vlastitom identitetu, a potom bi trebalo na isti način uspostaviti mehanizme i oblike komuniciranja. To je moguće učiniti, recimo, izložbama s tom temom na kojima bi svatko mogao vidjeti što je to kvaliteta kojom u historijskoj perspektivi raspolaže i što bi iz raznih, dugoročno korisnih razloga, trebalo sačuvati za sebe i one koji dolaze. Ipak, izložbe ne moraju riješiti ništa: treba stvoriti novu nadgradnju centara sinteze, interpretacijskih i orijentacijskih središta baštine. Specijalistička konfiguracija muzeja toliko je zastarjela da je dala nezaslužene šanse industriji baštine, industriji zabave i poduzetnom turizmu. Ostavila je vjernu publiku bez proizvoda kojim je moguće ući u 21 stoljeće. Dakle, trebamo nadgradnju sintetskih, sinoptičkih, trans-disciplinarnih institucija koje će dati smisao i težinu specijalističkom znanju i kapitalizirati dosege specijalističkih institucija u komunikacijskom zajedništvu. Ništa od toga neće biti moguće bez čvrste suradnje kustosa, konzervatora, povjesničara tehnike, prirodoslovca i svih koje bi sam složeni problem sugerirao, od geofizičara 30 do biologa i lingviste. Jezgro će činiti baštinski stručnjaci (ljepše zvuči kao “heritage experts” ili “les experts du patrimoine”, zar ne?), ali da bi sačinili jezgru, trebaju shvatiti u kojoj mjeri im je poslanje isto. Nakon toga će smatrati da su samo autonomni dijelovi jedne rastuće, pulsirajuće profesije koja će jednog dana svojim blagotvornim udjelom u održivom razvoju dokazati da je od presudne važnosti za preživljavanje na ovoj planeti. “Čisti” znanstvenici, u služničkom odnosu prema poslovnom svijetu i političarima, koji su nas (kao čovječanstvo) doveli pred propast, nemaju ono što imamo mi: moralno određenje kulture, na osnovu kojeg sve što činimo mora služiti Općem dobru. Kao što je naznačio Barthes, - kultura ima smisla samo kao savjest znanosti, a baština, da dodamo, samo kao supstanca mudrih razvojnih odluka (koje pomažu da živimo kvalitetno i plemenito u naslijeđenom bogatstvu raznolikosti, - ma o čemu da je riječ). Sažetak Konzervatori su od običnih ljudi percipirani kao produžena ruka općinske i regionalne državne administracije. Vjerojatno i oni sebe često vide kao neku strukovno obojenu administraciju koja se mora susretati i boriti sa svim banalnostima svakodnevnice; pojednostavljeno: što će tko srušiti iz pohlepe i neznanja ili što će tko iz istih motiva sagraditi. Kustosi, za razliku, u sam život ulaze privremeno i povremeno, obično da bi u ime Vječnosti nešto otuđili iz života, izvadili i dekontekstualizirali, - oduzeli realnom vremenu 31 i stavili u ne-vremenost (ili, misle, sve-vremenost) muzeja. Običan čovjek kustose percipira kao nerazumljive znanstvenike koji se bave čudnim, možda i uzvišenim stvarima, ali kao malo potrebne i kao isključene iz života. Korumpiranost konzervatora (u nekim sredinama i ona posve banalna) najčešće je sadržana u birokratizmu i nerazumijevanju baštine i njene uloge u suvremenom svijetu. I korumpiranost kustosa može biti ona posve tužno banalna (kao djelovanje u korist dominantnih društvenih grupa) ali je češće sadržana u društvenom autizmu, neogovornosti, lijenosti, autocenzuri itd. Postoji i nagrada rezervirana za talentirane, radišne, ambiciozne i sretne i među konzervatorima i među kustosima: oni su ispunjeni osjećajem važnosti i uvjerenjem da svoj kreativni, samozatajni trud ugrađuju u opće dobro, - u bolju, dostojniju budućnost, odnosno kvalitetniji život zajednice čije opće interese zastupaju. Netko odan pojednostavljenima reći će, radi razumijevanja, da je razlika između njih kao između siromašnih franjevaca i intelektualističkih jezuita. No čini se da je samo riječ o nepotrebnim razlikama u poimanju Gospoda. U konzervatora i kustosa razlike potiču iz uvjeta djelovanja, ali na tom bi trebale i ostati. Poslanje im je jednako. Svoj posao razumiju kao djelovanje za opće dobro tako što omogućavaju harmoničan razvoj društva. Taj je razvoj sve važnijim dijelom određen kontinuiranjem identiteta, održavanjem njegovih vitalnih sila na životu i nastojanjem da budućnost bude jednako bogata svakovrsnim raznolikostima kako što je bila i prošlost. 32 Kako da konzervatori postanu bolji? Tako da obogate svoje djelovanje kulturnom akcijom i komunikacijskim tehnikama kako ih poznaju dobri, suvremeni kustosi. Kako da kustosi postanu bolji? Tako da od konzervatora nauče da muzej možda jest tvrđava identiteta, ali da se identitet brani na bojnom polju, u životu, - tamo gdje je i napadnut. Ukratko, kad bi kustosi bili više konzervatori, a konzervatori više kustosi, a jedni i drugi opsjednuti kvalitetom kao jedinom formulom razvoja, - dosegli bi važnost i status koji sad nemaju. Što će im važnost? Da im se odluke smatraju jednako važnima kao i odluke privrednika i upravljača. Što će im status? Da im društvena funkcija ima važnost koja će im pak omogućiti da svoj posao doista i obave na opću korist. I, da budu dobro plaćeni. 33 Zvjezdana Antoš, mr.sc., viša kustosica Etnografski muzej, 10000 Zagreb Trg Mažuranića 14 Tel.: 003851 4826 220 E-pošta: zantos@etnografski-muzej.hr http://www.etnografski-muzej.hr Zvjezdana Antoš, diplomirala 1991. godine dvopredmetni studij povijesti i etnologije na Filozofskom fakultetu u Zagrebu. Šk. god. 1997/98 upisuje poslijediplomski studij informacijskih znanosti - muzeologije na Filozofskom fakultetu u Zagrebu. Od 1995. godine kustosica je odjela ruralne arhitekture i kućnog inventara u Etnografskom muzeju u Zagrebu. Područje rada i istraživanja je usmjerila na proučavanje kulture stanovanja i suvremene muzeološke prakse-novih medija. Autorica je izložbe i CD-ROM-a Pokućstvo u Hrvatskoj (1998). Izložba je gostovala 2000. godine u Slovenskom etnografskom muzeju u Ljubljani, a od ožujka 2002. godine je u Etnografskom muzeju u Kittsee-u u Austriji. Za izložbu je Etnografski muzej 1999. godine dobio Povelju Grada Zagreba. Autorica je brojnih etnografskih izložbi u Galeriji Dubrava, Klovićevim dvorima, te koautorica i suradnica na pojedinim izložbenim projektima u Etnografskom muzeju u Zagrebu. Od 1993 - 1995. godine bila je voditeljica dječjih edukativnih etnoloških radionica, a od 1997. je koordinatorica izložbi na Međunarodnoj smotri folklora u Zagrebu. 34 Iz iskustva etnologa - kustosa i konzervatora na zajedničkim istraživanjima U ovome radu željela bih se osvrnuti na zajedničke akcije etnologa - kustosa i konzervatora koje su u tijeku ili su uspješno realizirane. U multidisciplinarnim istraživanjima koje provodi Državna uprava za zaštitu kulturne baštine u Zagrebu sudjeluju etnolozi - kustosi i konzervatori, povjesničari umjetnosti, arhitekti i fotograf. O svakom istraživanju podnosi se cjelovito izvješće s evidencijom stanja na terenu, kao i komparativnim analizama stanja prije i nakon istraživanja. Kao rezultat takvog ekipnog terenskog istraživanja nastaje: - opsežna dokumentacija (fotografije, pisana građa i arhitektonska dokumentacija) koja je dostupna u Državnoj upravi za zaštitu kulturne baštine, - projekti zaštite i konzervacije najvrijednijih objekata pučkog graditeljstva, - izložbe u selima gdje su provođena istraživanja, te educiranje lokalnog stanovništva o vrijednostima graditeljske baštine i pučkog stvaralaštva, te - obogaćivanje fundusa Etnografskih muzeja predmetima, koji su otkupom ili poklonom pribavljeni za muzejske zbirke. 35 S obzirom da etnolog konzervator, prema svome programu rada, pored gore navedenih djelatnosti, treba evidentirati, zaštititi i konzervirati najvrijednije primjere pučkog graditeljstva, korisnom se pokazala suradnja s muzejskim stručnjacima - kustosima, koji, osim bilježenja podataka o predmetima i njihovom širem kontekstu upotrebe2, imaju i mogućnost prikupljanja predmeta za muzejsku zbirku na terenskom istraživanju. No, nije uvijek moguće otkupiti sve predmete na terenu. To, naime, ovisi o kriterijima sakupljanja3 i popunjenosti pojedine zbirke. Zato je na terenskom istraživanju važno upozoriti kazivače na vrijednost i važnost predmeta koje posjeduju, te ih uputiti kako će te predmete preventivno zaštititi. Zaštita etnografske baštine Većina je etnografskih zbirki nastala zahvaljujući pojedincima koji sakupljaju i čuvaju raznovrsne etnografske predmete, ponajprije iz ljubavi i afiniteta prema narodnoj baštini ili zbog njihove estetske i materijalne vrijednosti. Ti predmeti predstavljaju važan segment hrvatske kulturne baštine, i to kao izraz lokalne i nacionalne pripadnosti, te kao simbol identiteta. O tome nam svjedoče brojne manje ili veće zbirke pojedinaca koji cijene kulturnu baštinu svoje zavičajne sredine. Najčešći problemi 2 U Etnografskom muzeju u Zagrebu terensko istraživanje provodi se u pripremnoj fazi svake studijske izložbe. Na terenskom istraživanju pored korištenja najčešćih metoda etnološkog rada (promatranja i intervjua), obavlja se i otkup ili prikupljanje predmeta koje želimo izložiti za pojedinu izložbu. 3 Z. Antoš (2004): Prema definiciji novih kriterija i pristupa za prikupljanje predmeta u muzejske zbirke, Etnološka istraživanja, 9, Etnografski muzej, Zagreb, 137-151. 36 s kojima se susreću vlasnici zbirki nastaju radi izlaganja predmeta bez prethodnih mjera preventivne zaštite ili zbog pogrešne primjene zaštitnih mjera koje uzrokuju uništavanje ili oštećenje predmeta. Radi toga je Hrvatsko etnološko društvo objavilo prvi puta 1980. godine Upute za čuvanje etnografske građe4, a iz istih potreba priređeno je 2004. godine, drugo, prošireno i dopunjeno izdanje pod nazivom Upute za čuvanje etnografskih zbirki5 koje je nastalo na inicijativu Upravnog odbora hrvatskog etnološkog društva. Ideja za izdavanje ovih Uputa nastala je upravo iz potrebe da se pomogne i uputi brojne vlasnike etnografskih zbirki na odgovarajuće metode zaštite prema najnovijim metodama muzejskog i konzervatorskog rada s ciljem da se problematika očuvanja etnografskih predmeta u privatnim etnografskim zbirkama sagleda s aspekta djelovanja konzervatora na terenu i kustosa u muzeju. Upute osim prijedloga za zaštitu etnografske baštine obuhvaćaju i prijedloge za poboljšanje stanja, čuvanja i prezentiranja zbirki javnosti, zakonske smjernice za održavanje etnografskih predmeta u zbirkama bez stručnjaka, pregled stanja i vrednovanje etnografskih zbirki kao i vodič kroz etnografske zbirke Hrvatske. Zaštita interijera pučke arhitekture Kod provedbe zaštite i konzerviranja pučke arhitekture, osim evidentiranja, nužno je provesti i zaštitu interijera pojedine seoske kuće. Upravo je u današnje vrijeme trend 4 T. Miličević (1980) 5 A. Mlinar, Z. Antoš (2004). 37 da se predmeti što je više moguće štite in situ, na mjestu pronalaska, u njihovom prirodnom ambijentu. Isto tako je nužno razvijati svijest ljudi da prihvate da su tako zaštićene cjeline dio ljudske kulturne baštine. Takav primjer su selo Čigoč i Krapje u Lonjskom polju koji su dio projekta prilagodbe tradicijskih objekata u turističke svrhe. U navedenim selima, a isto tako i u mnogim drugima u Hrvatskoj, brojni su primjeri da su vlasnici zaključili da im tradicijski namještaj više nije potreban i da ga trebaju zamijeniti novim, a ovaj stari izložen je propadanju ili je nepovratno uništen. Cilj je bio edukacija lokalnog stanovništva o vrijednostima tradicijskog namještaja te o mogućnostima njegove preventivne zaštite i prilagodbe za potrebe turizma, odnosno suvremenog stanovanja. Zanimljivo je bilo da su pojedinci proveli akciju sakupljanja tradicijskog namještaja po kućama u želji da što bolje opreme objekte tradicijskog graditeljstva za turiste. Pored toga bilo je potrebno educirati lokalno stanovništvo da je važno usmjeriti pozornost na zadovoljavanje minimalnih higijenskih uvjeta koje su potreba suvremenog čovjeka (sanitarni čvor i kupaonica). Za izvršenje tih uvjeta bilo je potrebno odvojiti jedan prostor u objektu u koji bi smjestili dio za higijenu. Osim što tradicijski namještaj provođenjem preventivnih mjera zaštite čuvamo od propadanja, ponekad je potrebno i provesti neke minimalne restauratorske zahvate na što smo ih uputili da se jave u obližnju muzejsku ustanovu. Pored navedenoga u spavaćoj sobi je potrebno staviti suvremene madrace, jer tradicijski (slama i komušina s lanenim plahtama) dobro funkcioniraju u muzejskoj izložbi, gdje se nastoji približiti način stanovanja u prošlosti, ali nikako ne zadovoljavaju današnje potrebe suvremenog čovjeka. U 38 cjelokupno osmišljavanje turističke ponude uključili su se pored Ministarstva kulture RH koji su i voditelji projekta, Ministarstvo turizma i Hrvatska gospodarska komora. Revitalizacija baštine Kutereva Treći primjer je projekt revitalizacije baštine Kutereva (Lika), koji je upravo u tijeku. Godine 1999. multidisciplinarna grupa stručnjaka iz Ministarstva kulture - Uprave za zaštitu kulturne baštine tj. konzervatorica, arhitekti i kustosica iz EMZ obavili su terensko istraživanje u selu Kuterevu. Istraživanje u selu Kuterevu provela sam na temu tradicijske obradbe drva. Vještina izradbe različitih predmeta od drva prenosila se s koljena na koljeno, a zadržana do današnjih dana. Selo Kuterevo je jedan od rijetkih primjera gdje se stanovnici u nekoliko naraštaja bave određenom prizvodnjom stvorivši time proizvođačko središte. Kuterevski majstori su tijekom 20. stoljeća proizvodili predmete od drva (tamburice, stolice, bukare, spremnice za vodu i sl.) za svoje selo i širu okolicu. Svoje proizvode su plasirali vozeći ih na zaprežnim kolima na sajmove u Otočac, Gospić, Dalmaciju i u Bosnu, a danas ih najviše prodaju na sajmovima u Gospiću. Zadnjih deset godina možemo govoriti da se mnogi predmeti izrađeni od drva prodaju kao suveniri, a toj bogatoj suvenirskoj ponudi pridružuju se i proizvođači ličkih čarapa i papuča, torbi i biljaca. Kuterevo je zadnje dvije godine često prisutno u medijima, ali poznato je po Prihvatilištu za medvjediće, a ne po kuterevskim majstorima. Vlasnik prihvatilišta za medvjediće, 39 gospodin Crnković, organizirao je pomoć volontera iz raz nih europski zemalja i na njegovu inicijativu započeli smo promišljati zajednički projekt – kulturna baština Kutereva. Riječ je projektu koji bi realizirali stručnjaci iz Zavoda za zaštitu spomenika RH, Etnografskog muzeja i potom iz Ministarstva turizma i Gospodarske komore. U staroj kući u centru Kutereva, koja je u vlasništvu gospodina Crnkovića, postavili bi stalnu izložbu o majstorima koji izrađuju predmete od drva, potom bi izradili kartu Kutereva na kojoj bi označili radionice gdje majstori proizvode svoje predmete. U početku bi Ministarstvo kulture - Uprava za zaštitu kulturne baštine provelo zaštitu radionica majstora Dane Šporčića (tamburice) i Milana Šepca (stolice). U Kuterevu bi na putokazima označili gdje se one nalaze i kako ih pronaći. Posjetitelji Kutereva će pomoću karte Kutereva i putokaza sami pronaći radionice u kojima će im majstori predstaviti svoju vještinu izrade određenog predmeta. Pored toga posjetitelji će moći i kod majstora kupiti određene proizvode. A što ćemo ponuditi stanovnicima Kutereva? Osim plasiranja njihovih proizvoda na tržište, educirati ćemo ih o vrijednosti predmeta koje proizvode, jer se nažalost Kuterevci srame činjenice da ih je njihovo siromaštvo navelo na proizvodnju raznih predmeta od drva. No, upravo proizvodnja predmeta od drva i vještina izrade tih predmeta predstavlja lokalni identitet. Prvi i najteži zadatak je uspostavljanje samopovjerenja, ponosa i svijesti o jedinstvenosti vlastitoga identiteta. Pred muzejskim stručnjacima je zadatak da pomognu vratiti izgubljeni karakter identiteta. Na koji način će pomoći muzej? 40 Educirati ćemo lokalno stanovništvo preko izložbe o kuterevskim majstorima, odnosno o njima samima, zatim ćemo organizirati radionice na kojima će mladi Kuterevci moći naučiti određenu vještinu, npr. izrade tamburice, stolca, bukare i sl. Društvo za njegovanje starine Kutereva potaknuti će svoje članove na sviranje tambura, jer trenutno u Kutevu više ne djeluje niti jedan tamburaški sa stav. Potom će sami Kuterevci moći organizirati radionice za svoje stanovnike i turiste, primjerice o ljekovitom bilju kojim obiluje ovaj Velebitski kraj. U lokalnoj gostionici i na seoskim domaćinstvima turisti će moći kušati tradicijsku hranu i prespavati u pravoj «ličkoj kući» koju će Ministarstvo kulture - Uprava za zaštitu kulturne baštine obnoviti i prilagoditi suvremenim potrebama turista. Ciljevi ovakve revitalizacije su vraćanje u život obrta koji polagano nestaju i njihovo osnaživanje, uspostavljanje identiteta i pomoći za njegovim javnim prepoznavanjem. Na ovaj način ćemo pokušati zajedničkim djelovanjem državnih institucija, nevladinih organizacija i lokalnog stanovništva potaknuti revitalizaciju Kutereva. 41 Suvenirska ponuda – predmeti koje su izradili seoski majstori u Kuterevu (foto: Z. Antoš, 2004.). Dane Šporčić izrađuje tamburicu (foto: Z. Antoš, 2004.). 42 Slavko Šporčić, svira na tamburici, kuterevskoj dangubici. Problem izvoza etnografske baštine Željela bih se i osvrnuti na problem izvoza pokretne kulturne baštine u Baranji koji su također zajednički rješavali stručnjaci iz Ministarstva kulture i Etnografskog muzeja u Zagrebu i Muzeja Slavonije u Osijeku. Firma koja je registrirana u Osijeku, sustavno je, od oslobođenja Baranje do 2000. godine, otkupljivala etnografske predmete u Baranjskim selima. Sakupljene predmete su smjestili u napuštena skladišta.6 Na brojnosti i raznovrsnosti sakupljenih predmeta pozavidio bi svaki Etnografski muzej. Problem je bio što je vlasnik te firme tražio dozvolu za izvoz svih tih predmeta u Mađarsku gdje je imao radionicu za restauriranje namještaja koji bi potom izvozio u Nizozemsku. 6 Slika 4. prikazuje jedan mali dio skladišta smještenoga u Zmajevcu (Baranja). 43 Etnografski muzej u Zagrebu i Muzej Slavonije u Osijeku bio je obavješten o tome problemu od strane Konzervatorskog zavoda u Osijeku i bili smo upućeni da snimimo postojeće stanje i pokušamo rješiti taj ozbiljan problem. Prijedlog je bio da se obavi interventni otkup i da se za naše zbirke otkupe svi vrijedni predmeti.7 No, ovdje je jedan velik problem, jer mi nemamo nikakve dokumentacije o tim predmetima, čak niti iz kojeg su sela, a kamo li tko im je vlasnik, kada su izrađeni i sl. Dakle ti predmeti nemaju muzejsku vrijednost koju su nedavno imali. Otkupili smo predmete koji su zadovoljavali prema svojim oblicima, oslikanim površinama ili koje nismo imali u našim zbirkama. Veći dio predmeta dobio je dozvolu za izvoz. Smatrala sam da je potrebno naći neko drugo rješenje, poput onoga da se prije svega ponude predmeti na prodaju antikavrijatima ili osobama koje bi ih željele imati u svojoj kući ili vikendici, no smatralo se da to nije moguće. Ako se dogodi zapljena tih predmeta, kao što je bio slučaj 1972. godine kada su bile popunjene zbirke Etnografskoga muzeja u Zagrebu predmetima iz Posavine8, većinu predmeta nemamo gdje pohraniti, a to nije niti naša uloga. Muzej nije niti staretinarnica, niti skladište za sve predmete koje ljudi više ne upotrebljavaju, nego predmeti dolaze u muzej na temelju određenih sakupljačkih kriterija. Smatram da je potrebno zajedničko djelovanje etnologa - konzervatora 7 Za zbirku kućnog inventara je otkupljeno ukupno 14 predmeta s područja Baranje, a za zbirku Muzeja Slavonije u Osijeku je otkupljeno oko 40 predmeta pretež škrinja i ormara. 8 Većina predmeta nakon dugogodišnjeg stajanja na carini u neadekvatnim uvjetima bila je oštećena, a neki potpuno uništeni, samo je nekoliko vrijednih predmeta postalo dijelom naših zbirki, pretež kućnoga inventara. Problem je bio što se je morala raditi ekspertiza svakoga predmeta, jer nismo imali nikakvih podataka o njima. 44 i muzejskih stručnjaka na rješavanju problema izvoza etnografske baštine kao i na izradi prijedloga za nove zakonske odrednice. Zaključak Iz osvrta na praktično iskustvo u zajedničkom radu etnologa konzervatora i kustosa na terenskim istraživanjima i kod rješavanja problema vidljivo je da je naša suradnja nužna. Povezivanje naših struka i interdisciplinaran pristup pridonijeti će kvalitetnom obavljanju projekata s područja baštine. Tu je prije svega važno uključiti teorijski aspekt (T.Šola; 2003) i «upotrijebiti baštinu u kontinuiranju identiteta» (T.Šola; 2003:274). Škrinje smještene u skladište u Zmajevcu (Baranja), foto: Z.Antoš (2000). 45 Literatura: Z. Antoš (2004): Prema definiciji novih kriterija i pristupa za prikupljanje predmeta u muzejske zbirke, Etnološka istraživanja, 9, Etnografski muzej, Zagreb, 137151. T. Miličević (1980): Upute za čuvanje etnografske građe, Hrvatsko etnološko društvo, Zagreb. A. Mlinar, Z. Antoš (2004): Upute za čuvanje etnografskih zbirki, Hrvatsko etnološko društvo, Zagreb. T. Šola (2001): Opća teorija baštine ili prolog za heritologiju, Zbornik radova II simpozija etnologa konzervatora Hrvatske i Slovenije 2001, Ministarstvo kulture RH, Zagreb, 2003. Sažetak Tradicijska graditeljska baština sela sadržajni je cilj istraživanja etnologa kustosa i konzervatora. Multidisciplinarna istraživanja u kojima sudjeluju etnolozi – kustosi i konzervatori, povjesničari umjetnosti, arhitekti i fotograf koje provodi Državna uprava za zaštitu kulturne baštine u Zagrebu, rezultiraju cjelovitim izvješćem s evidencijom stanja na terenu kao i komparativnim analizama stanja prije i poslije istraživanja. Konzerviranje najvrjednijeg primjera pučkog graditeljstva pokazala se vrijednom suradnja s kustosima, koji osim bilježenja podataka o predmetima, imaju i mogućnost prikupljanja predmeta koji se nalaze u pojedinim seoskim kućama za muzejske zbirke. Na terenskom istraživanju kustos će prikupiti dokumentaciju o predmetima koji nisu 46 otkupljeni za muzejsku zbirku koristeći se pri tome i vizualnim medijima (fotografijom i videozapisom). Vizualne medije u etnologiji još uvijek doživljavamo kao pomoćno sredstvo, a ne kao samostalan dokument, koji nam, kada ga pravilno upotrijebimo, može biti od velike pomoći. Poput svih znanstvenih metoda, film je ograničen svojim djelokrugom, no pruža etnologu mogućnost nadopune i proširenja vlastite moći percepcije. Ako se na terenu vode zapisi (koje uzimamo obzirom da konzervator u svome programu rada, kao osnovnu djelatnost, ima evidentiranje, zaštitu i u obzir prilikom gledanja filma) o tome gdje je, što i kada snimljeno, te u kakvom kulturnom i društvenom okruženju, filmska bi slika trebala biti odličan materijal za analizu. U etnografskim muzejima u posljednjih nekoliko godina često se koristimo audiovizualnim medijima i na izložbama, koja ujedno obogaćuju izložene predmete informacijama. Svi ti oblici stvaranja dokumentacije o otkupljenim predmetima ulaze u muzejsku bazu podataka. Kod provedbe zaštite i konzerviranja pučke arhitekture, osim evidentiranja, nužno je provesti i zaštitu interijera pojedine seoske kuće, odnosno zaštitu predmeta na mje stu njihova pronalaska, u njihovom prirodnom ambijentu. S obzirom da kustosi, najčešće zbog nedostatka novca, ne mogu odlaziti na redovita terenska istraživanja vezana uz otkup predmeta, brojni etnografski predmeti su prodani trgovcima u inozemstvo. S ciljem sprečavanja trgovine s predmetima i educiranja lokalnog stanovništva o njihovoj vrijednosti još osamdesetih godina 20. stoljeća je Hrvatsko etnološko društvo izdalo upute o načinu formiranja osnovne dokumentacije o prikupljenim predmetima i provođenju preventivne zaštite na njima. Cilj je bio i pojačati 47 suradnju kustosa Etnografskih muzeja s Zavičajnim muzejima bez etnologa, koji posjeduju etnografske zbirke, te voditeljima školskih i privatnih zbirki, kao i s kazivačima na terenu. U privatnim zbirkama najčešće postoji i po nekoliko stotina vrijednih i rijetkih predmeta koji se ne nalaze u muzejskim fundusima, o kojima ne postoji nikakva dokumentacija. Zato je potrebno početi s njihovim evidentiranjem i stvaranjem dokumentacija o tim predmetima. 48 Eda Belingar, univ. dipl. etnolog in profesor sociologije Konservatorska svetovalka za nepremično kulturno dediščino Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica, Delpinova 16, 5000 Nova Gorica Tel.: 051 335 696 E-pošta: eda.belingar@zvkds.si Zaposlena sem na območni enoti Nova Gorica Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Od samega začetka delujem kot konservator za varstvo etnološke nepremične kulturne in naselbinske dediščine. Osnovne naloge varstva dediščine, določene z Zakonom o varstvu kulturne dediščine, so naše vsakodnevno opravilo. Kot odgovorni konservator delujem že več let na prenovi objektov, od katerih so najštevilčnejše akcije izvedene predvsem v Štanjelu, na območju parka Škocjanske jame in v Lipici. Sem članica uredniškega odbora časopisa 1001 ter zbornika Jako stara vas je Solkan, ki je izšel septembra 2001 ob tisočletnici prve omembe Solkana in Gorice. S strokovnimi poročili in članki sodelujem v Varstvu spomenikov ter drugih publikacijah. 49 Primeri in izkušnje sodelovanja konservatorja in kustosa (Jakopinov skedenj, Jurijeva štala v Škocjanu in Slamčeva hiša v Pliskovici) Ključne besede: konservator, kustos, nepremična kulturna dediščina, premična kulturna dediščina, kulturnovarstveni pogoji Sodelovanje etnologa kustosa in etnologa konservatorja pri prenovi posamezne enote stavbne dediščine je odvisno od več dejavnikov, od katerih je pomembno samo fizično stanje objekta in ohranjenost, lahko bi rekli tudi prisotnost oz. odsotnost inventarja. Potrebnost in pogostost kontaktov med konservatorjem in kustosem pa pogojuje tudi tudi bodoča namembnost posamezne stavbne enote, saj so enote etnološke stavbne dediščine praviloma naseljene in le izjemoma namenjene predstavitvam, ki so namenjene širšemu krogu obiskovalcev, prav gotovo pa ni zanemarljivo osebno poznanstvo med konservatorjem in kustosom. Posamezna enota stavbne dediščine, ki jo navzven vidimo kot oprijemljiv, torej materialni dokaz človekove dejavnosti in ustvarjalnosti, obenem priča o širšem dogajanju v času svojega nastanka in morebitnega nadaljnjega razvoja. Tako lahko v prvi vrsti razberemo stopnjo 50 tehnološkega razvoja, poznavanje raznih gradbenih tehnik, materialov, ki so jih uporabljali za gradnjo, gradbenih in estetskih vzorov, po katerih so se zgledovali … Po drugi strani nam omogoča spoznati medsebojno vplivanje stavbne dediščine na način življenja njenih uporabnikov, njihovega življenjskega stila in povratno vplivanje načina življenja na spremembe v stanovanjski kulturi. Gibalo vseh sprememb je pri tem zadovoljitev človekovih vsakokratnih potreb na nivoju stavbarske kulture na čim boljši, določeni stopnji razvoja človeka dostopen način. Etnološkemu konservatorstvu so torej nepremični kulturni spomeniki, kljub vsem spremembam, ki so se dogodile v stroki v zadnjih nekaj desetletjih, še vedno največkrat omejeni na eno kulturno sestavino ljudsko stavbarstvo, kar pa je glede na množino ohranjene tovrstnega dediščine kvečjemu nujno potreben materialni vir za preučevanje ljudskega življenja v preteklosti in danes in njegovih vsakokratnih zakonitosti. Ne smemo pa pozabiti, da nas poleg materialnih in tehniških prvin naselij in posameznih stavb zanimajo še mnoge druge komponente, ki opredeljujejo stavbarstvo kot kulturno sestavino.9 Pri tem je temeljna naloga varstva kulturne dediščine, opredeljena tudi v Zakonu o varstvu kulturne dediščine10 … «ohranjanje materialnih in vsebinskih lastnosti predmetov, skupin predmetov oz. objektov in območij …, skrb za njihovo celovitost in neokrnjenost ter poudarjanje in zagotavljanje pomena, ki ga imajo kot bistvena sestavina sodobnega življenja.« 9 Tone Cevc, Peter Fister, Ivan sedej, Fanči Šarf, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Vprašalnice 5. Ljubljana 1976. 10 Uradni list Republike Slovenije, št. 7.Ljubljana, 1997. 51 V ospredju zanimanja etnologov konservatorjev so vzroki za nastanek, načini in spremembe v gradnji, razlogi za opustitev rabe posameznih stavbnih enot, analiza posameznih stavbnih členov, pa tudi stavbarska nomenklatura o stavbnih konstrukcijah. Pri tem od obravnavanja širšega prostora (tipologija naselij identifikacija prostora v določenem časovnem obdobju) preidemo na obravnavo posameznih domačij (tipologija domačij) in končno k posamezni stavbni enoti z razčlenitvijo na »nepremične« (gradiva, konstrukcija, načini gradnje) ter »premične« sestavine (notranja oprema), kjer je delo etnologa konservatorja smiselno dopolnjeno z delom etnologa kustosa. Rezultat preučevanja materialnih danosti stavbne dediščine so v drugi fazi tudi podatki o lastnikih oz. najrazličnejših uporabnikih obravnavane stavbne dediščine in njihovo razmerje do naravnega in kulturnega okolja. Vse te ugotovitve niso same sebi namen, pač pa naj bi prvenstveno služile točno določenemu cilju – v prvi vrsti evidentiranju in vrednotenju posameznih enot dediščine, po drugi strani pa podajanju utemeljenih kulturnovarstvenih pogojev, ko gre za prenove posameznih enot znotraj območij naselbinske dediščine in posameznih kulturnih spomenikov, ki imajo za cilj ohranjanje in prezentacijo nepremične kulturne dediščine v širšem smislu kot sooblikovalke kulturne krajine in širšega prostora, pri čemer pa etnolog konservator ni edini nosilec prenove, pač pa sodelavec v delovni ekipi, ki skrbi za prenovo. Vzpostavljamo mehanizme, ki bi pomagali ohraniti posamezne enote kulturne dediščine, pri čemer smo v veliki meri večkrat uspešnejši pri ohranjanju materialne komponente, manj pa, razumljivo, vsebinske, ki je nedvomno pogojena z interesi posameznega lastnika 52 dediščine in jih je konservator dolžan upoštevati, če se jim že ne kar podrediti, saj način življenja pač ni nekaj, kar bi lahko konservirali in predpisovali s kulturnovarstvenimi pogoji ali »na recept«. Tako se velikokrat zadovoljimo s tem, da ohranimo in na ustrezen način prenovimo stavbno lupino, sama vsebina pa je odvisna od interesa vsakega posameznega lastnika. Kakšen bo naš uspeh pri ohranjanju same oprijemljive, stvarne komponente kulturne dediščine, je odvisno od stanja njene ohranjenosti. Prevelikokrat se na terenu srečamo z objekti, ki so takrat, ko se lastnik odloči za njihovo prenovo, že tako dotrajani, da je za bivanje v njih potreben korenit poseg z zamenjavo vseh ključnih nosilnih konstrukcij, da o stavbnem pohištvu, podih in drugih elementih niti ne govorimo. Rezultat teh posegov so v vsakem primeru samo bolj ali manj posrečeni primeri dobesedne »prenovitve« hiše. Vzdrževanje stanja z minimalnimi posegi je torej tisti cilj, ki si ga želimo, a nanj vse premalokrat naletimo. V nadaljevanju bom predstavila tri prenove, pri katerih sem sodelovala kot odgovorni konservator. Javni zavod Park Škocjanske jame je na območju parka, ki je bil leta 1996 razglašen kot regijski park, znotraj katerega je bila vas Škocjan razglašena kot naselbinski spomenik11, kupil dva objekta: najprej Jakopinov skedenj, ki je sodil k domačiji Škocjan 7, kasneje pa še Jurijevo štalo, ki je del domačije Škocjan 5. Oba objekta sta postavljena pred vasjo, ločeno od domačije. Pred prenovo sta bila več let zapuščena, nihče ju ni uporabljal, tako da je bilo njuno gradbeno stanje zelo slabo. 11 Uradni list Republike Slovenije, št. 57. Ljubljana, 1996. 53 Oba objekta je Javni zavod odkupil od lastnikov s točno določenim namenom: v Jakopinovem skednju urediti etnološko zbirko, v Jurijevi štali pa arheološko. V obeh primerih gre za dokaj neposrečen izbor prikaza, zlasti še pri Jurijevi štali, o čemer lahko govorimo že sedaj, pa čeprav je prenova objekta že zaključena (otvoritev razstave je predvidena 13. junija 2002). Torej, v obeh objektih bosta muzejski zbirki, ki se ne vežeta direktno na njuno prvotno namembnost, sta zgolj samo še dva izmed mnogih »muzejčkov«, s katerimi opremijo takšne ali drugačne »etnološke« objekte, zato da ti niso prazni oz. kot radi rečemo, da »živijo«. Jakopinov skedenj je bil prenovljen leta 1999, v njem pa je Pokrajinski muzej iz Kopra postavil muzejsko zbirko Bogastvo zrnja, ki prikazuje postopek pridobivanja žita in njegovo nadaljnjo uporabo. Obiskovalcu poleg ogleda nekaj razstavnih eksponatov in morebiti celo pogleda na objekt sam ne preostane drugega kot da prelepi kraj zapusti, morebiti ob par vzdihljajih, kako so ljudje včasih drugače živeli, da o kakih snopih različnega žita, ki so ga v teh krajih sejali in ki bi jih lahko prijel v roke, cepcih, s katerimi so v skednju mlatili in bi jih lahko zavihtel, raznih delavnicah, kjer bi se »zainteresirana javnost« lahko seznanila z dejavnostmi, povezanimi z nekoč tipičnim, danes pa le še reliktnim ostankom gospodarskega poslopja, niti ne govorimo. S kustosinjo razstave se v času prenove Jakopinovega skednja in postavljanja razstavne zbirke nisva niti enkrat srečali. 54 Jakopinov skedenj leta 1974, ko ni bil več v uporabi,a še vedno v solidnem gradbenem stanju. Zaradi nevzdrževanja je bil skedenj leta 1996 brezstrehe, pa tudi zidovje je bilo precej izprano. 55 Leta 1999 se je vršila rekonstrukcija skednja. Stanje leta 2000, ko je skedenj že prevzel svojo namembnost. 56 Še bolj velja za rešitev v zadnjem hipu postavitev arheološke zbirke, to je nekaj arheoloških eksponatov, s katerimi razpolaga oz. jih bo pridobil Javni zavod Park Škocjanske jame, v letih 2001 in 2002 prenavljeno Jurijevo štalo, skromen enoceličen objekt, ki je v pritličju služil kot štala za kakšno kravo ter hlev za prašiče, v prostor pod streho pa so naložili seno. (Mimogrede, Javni zavod Park Škocjanske jame je štalo poimenoval Jurijev skedenj! O razlogih lahko samo ugibamo.) Resnici na ljubo moramo povedati, da je bilo gradbeno stanje štale pred prenovo zelo slabo, streha je bila že več let vdrta, tako da od lesenih delov, tako konstrukcijskih kot delov skromne opreme ni ostalo popolnoma nič. Kljub temu smo v največji možni meri ohranili zdravo zidovje, kamnite detajle, novo stavbno pohištvo pa izdelali na osnovi razpoložljive, predvsem fotografske dokumentacije. Tako lahko rečem, da je prenova Jurijeve štale zgledna. Jurijeva štala leta 1974. 57 Objekt leta 1997, ko je bil tik pred tem, da se zruši. Priprave na prenovo štale leta 2001. Na dvorišču pred štalo se vršijo arheološka izkopavanja. 58 Jurijeva štala leta 2001 po prenovi. Za razliko od zgoraj navedenih primerov predstavlja prenova Slamčeve hiše, tipične domačije majhnega kmeta iz Pliskovice, nekoliko drugačno izhodišče za sodelovanje med konservatorjem in kustosom. Tudi ta je sicer že nekaj let nenaseljena. Obsega enonadstropno stanovanjsko hišo, deloma prekrito s skrlato streho in ognjiščem v spahnjenci ter ločeno postavljena gospodarska objekta v nizu – štalo s senikom in skedenj. Ohranjene je še precej originalne opreme in orodja, ki se je na domačiji uporabljalo, ko je ta še živela. Na domačiji namerava občina Sežana urediti mladinski hotel – youth hostel v povezavi z dejavnostjo Mladinskega doma na Krasu ter Centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Otvoritev naj bi bila v začetku oktobra 2002, saj je prenova časovno vezana na sofinanciranje iz Phare programa. Navkljub drugačne zastavljenemu programu mi je uspe lo nosilce prenove prepričati, da je najbolj smiselno, da 59 posamezni prostori domačije v čim večji meri ohranijo prvotno namembnost, vendar je bil konservatorski program kljub vsemu z moje strani preveč optimistično zastavljen. Tako sem predlagala, da naj bi npr. gostje prenočevali v kamrah v nadstropju, dodatna ležišča je mogoče namestiti v mezaninski del, kuhanje je ob namestitvi nekaj dodatnega pohištva potrebno urediti v obstoječi kuhinji ob ohranjanju tako ognjišča, ki ga opremimo z originalno opremo, kot krušne peči, ki jo usposobimo tako za vsakdanjo peko kot morebitne delavnice za učence okoliških šol, kjer bi jim predstavili tradicionalen način peke kruha. Možnost prenočevanja naj bi ponudili tudi na senu nad štalo, kot je bilo to včasih v navadi, ko je za vse zmanjkalo prostora v hiši. Skedenj bi lahko služil kot predavalnica, razstavni prostor, skupen prostor za razgovore, razne predstavitve, delavnice, ob hkratnem ohranjanju in predstavitvi orodja, ki je bilo tu spravljeno, …. Ob vsem tem bi ohranjali in uporabljali opremo in orodje, ki se je obdržalo na domačiji. Marsikaj iz tega programa je bilo potrebno črtati, saj ni šlo skozi sito inšpekcijskih služb. O prenovi je bil obveščen tudi kustos Goriškega muzeja, ki je organiziral popis in odvoz inventarja, da se le-ta ne bi med prenovo poškodoval. Obenem je opozoril na dejstvo, ki ga je vsekakor potrebno vzeti v obzir, tj. da bodo predmeti, ki bi se nahajali na prenovljeni domačiji, izpostavljeni možnosti kraje. Skupaj sva pripravila »scenarij« možne postavitve določenih predmetov, vendar prenova še ni stekla. 60 Posnetek iz leta 1978. 61 Pred prenovo v letu 2001 je bilo na domačiji še precej inventarja, ki ga je uporabljal zadnji lastnik. 62 Leta 2002 so se začela in tudi končala prenovitvena dela. Zaradi predvidenega javnega programa je bilo potrebno hišo na domačiji predvsem statično sanirati. 17. 6. 2004 v Delu objavljeni članek s posnetkom domačije, na kateri deluje mladinski hotel, organizirane pa so tudi najrazličnejše dejavnosti, tako za domačine kot tudi za naključne obiskovalce. 63 Povzetek Etnologi konservatorji se v procesu prenove posameznih enot stavbne dediščine srečujemo z različno stopnjo ohranjenosti le-teh. Pomembno je fizično stanje samega objekta kot tudi prisotnost oz. odsotnost inventarja. Za sodelovanje z etnologom – kustosom pri prenovi je ob upoštevanju teh dejstev bistvenega pomena bodoča namembnost objekta, ki se prenavlja, oz. zaželenost sodelovanja kustosa kot tudi nenazadnje konservatorja pri prenovi s strani lastnika, ki je največkrat seveda tudi investitor. Bodoča namembnost posamezne stavbne enote pogojuje potrebnost in pogostost kontaktov med konservatorjem in kustosom, saj so enote etnološke stavbne dediščine praviloma naseljene in le izjemoma namenjene prezentacijam, ki so namenjene širšemu krogu obiskovalcev, prav gotovo pa ni zanemarljivo osebno poznanstvo med konservatorjem in kustosom. Posamezna enota stavbne dediščine, ki jo navzven vidimo kot oprijemljiv, torej materialni dokaz človekove dejavnosti in ustvarjalnosti, obenem priča o širšem dogajanju v času svojega nastanka in morebitnega nadaljnjega razvoja. Tako lahko v prvi vrsti razberemo stopnjo tehnološkega razvoja, poznavanje raznih gradbenih tehnik, materialov, ki so jih uporabljali za gradnjo … Po drugi strani nam omogoča spoznati medsebojno vplivanje stavbne dediščine na način življenja njenih uporabnikov, njihovega življenjskega stila in povratno vplivanje načina življenja na spremembe v stanovanjski kulturi. Gibalo vseh sprememb je pri tem zadovoljitev vsakokratnih potreb na čim boljši, določeni stopnji razvoja človeka dostopen način. Etnološkemu konservatorstvu so torej nepremični kulturni spomeniki, kljub 64 vsem spremembam, ki so se dogodile v stroki v zadnjih nekaj desetletjih, še vedno največkrat omejeni na eno kulturno sestavino ljudsko stavbarstvo, kar pa je glede na množino ohranjene tovrstne dediščine kvečjemu nujno potrebno, materialni vir za preučevanje ljudskega življenja v preteklosti in danes in njegovih vsakokratnih zakonitosti. Ne smemo pa pozabiti, da nas poleg materialnih in tehniških prvin naselij in posameznih stavb zanimajo še mnoge druge komponente, ki opredeljujejo stavbarstvo kot kulturno sestavino. V ospredju zanimanja etnologov konservatorjev so vzroki za nastanek, spremembe v gradnji, razlogi za opustitev rabe posameznih stavbnih enot, analiza posameznih stavbnih členov, pa tudi stavbarska nomenklatura o stavbnih konstrukcijah. Rezultat preučevanja materialnih danosti stavbne dediščine so v drugi fazi tudi podatki o lastnikih oz. najrazličnejših uporabnikih obravnavane stavbne dediščine in njihovo razmerje do naravnega in kulturnega okolja. Vse te ugotovitve niso same sebi namen, pač pa naj bi prvenstveno služile točno določenemu cilju – v prvi vrsti evidentiranju in vrednotenju posameznih enot dediščine, po drugi strani pa podajanju utemeljenih kulturnovarstvenih pogojev, ko gre za prenove posameznih enot znotraj območij naselbinske dediščine in posameznih kulturnih spomenikov, ki imajo za cilj ohranjanje in prezentacijo nepremične kulturne dediščine v širšem smislu kot sooblikovalke kulturne krajine in širšega prostora. Pri tem pa etnolog konservator ni edini nosilec prenove, pač pa sodelavec v delovni ekipi, ki skrbi za prenovo. Tako se velikokrat zadovoljimo s tem, da ohranimo in na ustrezen način prenovimo stavbno lupino, sama vsebina pa je odvisna od interesa vsakega posameznega lastnika. Kakšen bo 65 naš uspeh pri ohranjanju same oprijemljive, stvarne komponente kulturne dediščine, je odvisno od stanja njene ohranjenosti. Prevelikokrat se na terenu srečamo z objekti, ki so takrat, ko se lastnik odloči za njihovo prenovo, že tako dotrajani, da je za bivanje v njih potreben korenit poseg z zamenjavo vseh ključnih nosilnih konstrukcij, da o stavbnem pohištvu, podih in drugih elementih niti ne govorimo. Rezultat teh posegov so v vsakem primeru samo bolj ali manj posrečeni primeri dobesedne »prenovitve« hiše. Vzdrževanje stanja z minimalnimi posegi je torej tisti cilj, ki si ga želimo, a nanjv vse premalokrat naletimo. 66 Ana Mlinar, prof. etnolog, viša stručna savjetnica, konzervatorica Ministarstvo kulture Republike Hrvatske Uprava za zaštitu kulturne baštine Konzervatorski odjel u Zagrebu Tel.: ++385 1 48 51 522, fax: 48-51-519 E-pošta: ana.mlinar@min-kulture.hr Kratki pregled dosadašnjeg stručnog rada može se definirati kao sudjelovanje na nekoliko različitih skupina i vrsta poslova, od dokumentiranja do zaštitnih radova na tradicijskoj baštini. Dokumentiranje zgrada narodnog graditeljstva i provođenje pravne zaštite na području: Ozlja, Karlovca, Kutine, Klanjca, Siska, Čazme, Ivanić Grada, Garešnice, Otočca, Velebita, Nacionalnog parka Plitvička jezera ... itd. Konzervatorske podloge za prostornoplansku dokumentaciju za seoska naselja područja: Siska, Šćitarjeva, Gline, Donje Stubice, Karlovca ... itd. Izrada konzervatorskih podloga za različite studije utjecaja na okolinu: cca 5 studija zaštite kulturne baštine za izvedbu hidrocentrala i studija vodoobrambenih sustava od polava rijeke Save. Dokumentiranje etnografskih zbirki i provođenje pravne zaštite u zbirkama: Sučić, Škofač, Bulovčan, Vargek, Čamba, Ravlić, Večenaj ... itd. Radovi na sanaciji i revitalizaciji zgrada narodnog graditeljstva: okućnica u Čigoću, okućnica na Plitvičkim jezerima, mlinovi Zagreb (1), Sinac (2), Donja Stubica (1) ...itd. Koordinacija i nadzor radova na zgradama u muzejima na otvorenom: Zavičajni muzej Dolnja Kupčina, Ozalj, 67 Zagorska hiža, Veliko Trojstvo, ... itd. Članci u stručnoj literaturi: cca 30 naslova. Predavanja s dia ili filmskim projekcijama s ciljem edukacije i promidžbe kulturne baštine u školama ili muzejskim ustanovama: Otočac, Kloštar Podravski, Popovača, Sisak, Duga Resa, Nacionalni park Plitvička jezera, Karlovac, Zabok ... itd. Konzervatorski uvjeti i nadzor nad izvedbom zgrada u okviru poslijeratne obnove: 120 zgrada u zoni Nacionalnoga parka Plitvička jezera. Organiziranje 5 međunarodnih stručnih skupova, 12.-i Kongres etnologa i antropologa, 4 skupa (sa D. Strgarom) te sudjelovanje na cca 10 stručnih skupova o zaštiti i očuvanju tradicijske kulture. Snimanje, scenarij i montaža 10 dokumentarnih filmova o oblicima očuvanja narodne kulture u Danskoj, Njemačkoj i Austriji te o tijeku obnove jedne kuće u Parku prirode Lonjsko polje. 68 Privatne etnografske zbirke obitelji Čamba i Bukovčan konzervatorski aspekt Ključne riječi: etnografske zbirke, pokretna kulturna baština, očuvanje, kulturni sadržaj. U Podravini je evidentirano nekoliko različitih privatnih zbirki kao što su zbirke umjetničkih slika, građanskih nošnji kao i onih koje čuvaju različite predmete kulturnog stvaralaštva iz više vremenskih epoha. Dvije etnografske zbirke zaslužuju pažnju i veću skrb jer su prema broju i vrednovanju građe značajne za sredine u kojima se nalaze, a uz nevelike napore mogu postati kulturni, edukativni i turistički sadržaji. To su zbirke Čamba u Đurđevcu i Bukovčan u Novigradu Podravskom. Relativno nedavno su evidentirane, dokumentirane i proglašene kulturnim dobrom, a ujedno se na njima ogledaju problemi tipični za zbirke u Hrvatskoj pa su stoga one tema ovoga članka.12 Privatne etnografske zbirke kao kulturno dobro Kada je pokretna etnografska baština sredinom dvadesetog stoljeća počela izlaziti iz upotrebe postala je mahom bezvrijedan fundus koji je počeo smetati dojučerašnjim 12 Članak je u neznatno izmjenjenom obliku objavljen u Podravskom zborniku, Gradski muzej Koprivnica, 2003.g. 69 stvaraocima i korisnicima pa ga isti ti stvaraoci uništavaju, poklanjaju ili prodaju po vrlo niskim cijenama. Paralelno s tim procesom počinje iznašanje iz zemlje što čine pripadnici ekonomske ili političke emigracije kojima etnografski predmet predstavlja dio zavičaja ili vlastitoga doma, a u bliskoj vezi je s njegovim kulturnim identitetom. No najviše predmeta sakupljaju i iznose nakupci i šverceri. Odljev građe uvijek je bio veliki unatoč zakonskoj regulativi i nažalost traje sve do danas. Osim muzeja, spašavanjem etnografske građe prikupljanjem i izlaganjem, počele su se baviti škole, knjižnice, samostani, a u najvećem broju to su privatne osobe, odnosno kolekcionari. Iako kolekcionara u Hrvatskoj nema puno nekoličina je stvorila bogate zbirke koje imaju niz zajedničkih karakteristika kao što su: - predmeti su sakupljeni u zavičaju kolekcionara, - zbirke u prosjeku broje od 400-2000 predmeta, - smještene su u kući i gospodarskim zgradama, - vrlo rijetko su prezentirane, a ako jesu to je uglavnom amaterska, odnosno vlastita postava, - najveći broj predmeta nije izložen i neadekvatno je deponiran, - nemaju uopće ili imaju vrlo malo pisanih podataka o pojedinom predmetu, - nemaju preparatorsku, odnosno konzervatorsku brigu za potrebe redovitoga održavanja, 70 - perspektiva je nedefinirana, često zbog nezainteresiranosti nasljednika, neodgovarajućeg prostora ili stanja u kojem se nalaze, - samo rijetke su dobile potporu lokalne zajednice ili države. Zajednička problematika Činjenica je da se vrijednost etnografske građe potvrđuje kada ona dobije status zbirke, a pogotovu ako ju nadležni Konzervatorski odjel proglasi kulturnim dobrom Republike Hrvatske.13 Druga važna činjenica je da su vlasnici uložili veliki trud i financijske izdatke i stvorili jednu novu vrijednost pa je stoga potrebno: - suradnjom kustosa i konzervatora poboljšati mjere za očuvanje, održavanje, i definirati način uključivanja u odgojno-obrazovni sustav, - osmisliti veću ulogu u kulturnoj i turističkoj ponudi. Provodeći evidenciju, odnosno detaljno dokumentiranje dvadesetak zbirki u Hrvatskoj za većinu kojih sam radila popis predmeta, donošenje akta o zaštiti kao i iznalaženje mogućnosti za očuvanje. Ovo posljednje je najveći i najdugotrajniji proces. Na primjeru dviju zbirki iz Podravine (Čamba i Bukovčan) ilustrirat ću ove zajedničke karakteristike i problematiku 13 Zakon o zaštiti i očuvanju kulturnih dobara, NN 69/1999. u Poglavlju II pod Vrstama kulturnih dobara, svrstava etnografske zbirke pod pokretna kulturna dobra kao i: arhivsku građu, crkveni inventar i arheološke nalaze. 71 koju stručnjaci i društvena zajednica trebaju riješiti. Pokazat ću obujam, način čuvanja, oblik prezentacije i razinu suradnje s kustosom i lokalnim vlastima. Etnografska zbirka obitelji Čamba, Matije Gupca 47, Đurđevac Ova zbirka broji više od 700 predmeta, prosječne starosti od 80. g. Nastala je čuvanjem obiteljskih tradicijskih predmeta, otkupima te nešto manje darovnicama. Najveći broj predmeta je iz đurđevačkog kraja, a manji je iz susjednih regija ili Republike Austrije. Formirana je 1992. g., a obogaćivanje novim predmetima se nastavlja. Svi predmeti su izvorni, tradicijski, a bili su upotrebljavani u svakodnevnom životu.14 Dio zbirke je prezentiran kao stambeni prostor s tipičnim inventarom, a dio dočarava gospodarski ambijent 19. i početka 20. stoljeća. Predmeti su vezani za način privređivanja, transport, proizvodnju hrane, vinogradarstvo, odijevanje i sl. Pisana dokumentacija o svakom predmetu svjedoči o bogatstvu i osebujnosti različitih rukotvorstava, znanja, narodnog govora i lokalnog nazivlja. Nakon dokumentiranja i vrednovanja proglašena je u rujnu 2000. g. kulturnim dobrom.15 Svi predmeti su smješteni u 14 Ana Mlinar, Dokumentiranje pokretne etnografske građe s modalitetima za očuvanje, Etnografska zbirka Čamba, dokumentacija Konzervatorskog odjela u Zagrebu iz 2000.g. 15 Rješenje Konzervatorskog odjela iz Zagreba, Klasa: UP/I-612-08/00-01/17. Urbroj: 532-19-04-00-1-/AM/BS. 72 suhom i prozračnom prostoru zidane prizemnice, odnosno djelomično adaptiranog štaglja koji se inače nadovezuje na stambeni objekt. Čisti su i redovito održavani, konzervirani prema savjetima muzealaca iz Austrije i Hrvatske. Tekstil je opran, opeglan i zaštićen odgovarajućim sredstvima. Vlasnik je dokumentirao svaki predmet odnosno zabilježio je podatke o nazivlju, godini nastanka, bivšem vlasniku i lokalitetu gdje je pronađen. Sam je sa suprugom postavio izložbu prema kriteriju korištenja pojedinoga predmeta, a na svakom se nalazi vinjetica sa osnovnim podacima. Novostvoreni ambijenti u ovom prostoru dočaravaju stanovanje, privređivanje i rukotvorstva tradicijske kulturne baštine dijela Podravine, odnosno đurđevačke okolice. Zbirka je 1999. g. otvorena za javnost i tom prigodom je izdan katalog sa popisom predmeta (Janković Hapavel, 1999). Godišnje zbirku posjećuju škole iz okolice, grupe umirovljenika, turističke i druge organizirane grupe. Gospodin Čamba vodi kroz izložbu i pruža dragocjene informacije o tradicijskom načinu života, vrsti posla ili prigodi u kojima se upotrebljavao svaki predmet, nazivu i materijalu od kojeg je izveden, sve sa velikom ljubavlju, a vrlo često i sa puno nostalgije za prošlim vremenom. Gospodin Slavko Čamba je inače politički emigrant koji je s obitelji 25 godina živio u Beču, autor je nekoliko knjiga poezije i pripovjedaka u kojima opisuje zavičaj, etnografsku sliku početka 20. stoljeća te političke i ekonomske događaje iz razdoblja njegove mladosti. Zbirka čuva i prezentira kulturnu baštinu kraja stoga za nju treba osigurati brigu preparatora i restauratora, 73 financijsku pomoć, osiguranje kod osiguravajućeg društva, promidžbu isl. Vlasnik planira nadopuniti izložbu i zatim je postaviti u zgrade s kojima su predmeti funkcionalno povezani što uključuje otkup nove okućnice. To je s konzervatorskog aspekta ocjenjeno kao prihvatljivo pa stoga ovom čuvaru kulturne baštine treba pomoći i na lokalnoj i republičkoj razini. Etnografska zbirka obitelji Čamba. Gospodin Slavko Čamba uz nakovanj i mjeh demonstrira posjetiteljima kovački obrt. Foto: Zoran Bogdanović, IX-2003. g. Etnografska zbirka obitelji Bukovčan, Virovska 16, Novigrad Podravski Ovu zbirku formirala je gospođa Marija Bukovčan uz pomoć svoje obitelji i prijatelja. Broji više od 400 predmeta, 74 mahom tekstilnih koji su se koristili za opremanje kreveta, a tu su i nošnje, ručnici te namještaj, pomagala za obradu lana različite posude i košare. U zbirci se ističu arhaični oblici drvenih posuda, keramičkih zdjela, uporabni alati, uporabni predmeti u kućanstvu, pomagala za obradu lana, a nadasve bogati oblici tekstilnog rukotvorstva koje je vlasnica sama izrađivala. Smještena je u stambenoj zgradi u kojoj obitelj živi, a dio je u gospodarskim zgradama hambaru i kuružnjaku.16 Etnografska zbirka obitelji Bukovčan. Gospođa Marija Bukovčan izrađuje “poculice”, oglavlja udanih žena. Foto: Zoran Bogdanović, IX-2003. g. Predmeti datiraju s kraja 19. i početka 20. stoljeća, a proizvedeni su u kući obitelji Bukovčan ili u nekoj drugoj obitelji u Novigradu Podravskom. 16 Ana Mlinar, Dokumentiranje pokretne etnografske građe s modalitetima za očuvanje, Etnografska zbirka Bukovčan, dokumentacija Konzervatorskog odjela u Zagrebu iz 1999.g. 75 Formirani su kao kućni muzej 1998.g. za potrebe snimanja televizijske emisije o ovom kraju. Naglasak je dat spavaćoj sobi s bogato opremljenim krevetima na kojem je tekstil ukrašen na proboj i različitim vezom. Zbirka je uredna, redovito održavana, a još uvijek se nadopunjava. Predmeti su dio narodnog stvaralaštva samoukih majstora koji su prenašali stečena znanja i umijeća tradicijskih tehnika. Raznovrsni predmeti oslikavaju način života i privređivanja, a vezani su za kućanstvo, poljodjeljstvo i bogato rukotvorstvo. Starost većine predmeta prelazi 100 godina. Vrijednost zbirke je i u tome što se nalazi u autentičnom ambijentu: u kući, hambaru i kuružnjaku. Zbog svih navedenih činjenica proglašena je kulturnim dobrom.17 Veći broj predmeta izlaže se na godišnjoj etnografskoj manifestaciji “Dani kruha” koja se već dugi niz godina održava u Novigradu Podravskom. Za čuvanje vlastitog kulturnog blag gospođa Marija Bukovčan zainteresirala je i svoje unučice koje joj već pomažu pri mnogim poslovima. Zbirka je jedini kulturni sadržaj u naselju i pristupačna je javnosti, te uključena u edukativne i turističke sadržaje. Općina je pružila podršku kroz financijsku pomoć, a i dovođenjem svojih gostiju i posjetitelja kojima je željela pokazati mali, ali vrijedan sadržaj u svojoj općini. I dalje je potrebna financijska potpora i stručna pomoć pri novoj postavi i detaljnom dokumentiranju, redovitom održavanju i promidžbi. 17 Rješenje Konzervatorskog odjela iz Zagreba, Klasa : UP/I-612-08/00-01/3. Urbroj: 532-19-03-00-2/AM/BS. 76 Prijedlozi za očuvanje i ispravno korištenje pokretne etnografske baštine u privatnim zbirkama Nesumnjivo su zbirke zajedničko dobro zbog prošlosti, a svi su izgledi da ih želimo i da ih trebamo koristiti i u budućnosti. Uz uobičajenu “muzejsku” ulogu poznato je da iz zbirki vrlo često posuđuju predmete: - lokalne vlasti za izložbe u većim centrima ili čak u inozemstvu za različite izložbe ili turističke prezentacije, - lokalne vlasti za dekor u prigodnim svečanim situacijama, - televizija za snimanje različitih dokumentarnih emisija ili povijesnih drama, - filmske ekipe za scenografiju i stvaranje ruralnih ambijenata iz prošlosti, - često i muzeji prigodom izložaba posuđuju pojedinačne ili određene skupine predmeta iz privatnih zbirki. Kao razumno i moguće rješenje za očuvanje i pravilno korištenje ovih dragocjenih resursa kulturne baštine predlažem: da se pri Etnografskom muzeju (kao centralnom, matičnom) kao i pri regionalnim muzejima formira ekipa od barem 2 stručnjaka: kustos i preparator, koji bi vodili stalnu brigu isključivo o predmetima u privatnim zbirkama izvan 77 muzeja i izvodili barem najnužnije preparatorske zahvate (Mlinar, 2002.). Upotrijebit ću termin dr. Šole “putujući kustos” (Šola, 2002.) jer je to upravo odgovarajući naziv za ovu novu zadaću, a u skladu je s opće poznatim statusom konzervatora u službi zaštite kulturne baštine. Širi aspekt očuvanja, zaštite i prezentacije privatnih zbirki dat je u nedavno tiskanoj brošuri koja je namjenjena prvenstveno kolekcionarima, a i svima onima koji će na bilo koji način sudjelovati u zaštiti (Mlinar, Antoš, 2004.). Uz niz savjeta predloženo je osnivanje udruge imatelja zbirki u kojoj bi se razmjenjivala mišljenja o čuvanju i restauraciji predmeta. Udruge su se pokazale pozitivnim i na međunarodnoj razini među kolekcionarima likovne ili primjenjene umjetnosti jer se kroz kontakte razmjenjuju iskustva, a ponekad i predmeti. Literatura: Janković Hapavel, E. 1999. “Etnografska zbirka” Slavka Čambe, Centar za kulturu Đurđevac, Đurđevac. Mlinar, A. 2002. “Privatne etnografske zbirke kao kulturno dobro-konzervatorski aspekt”. Referat podnesen na III SEK-u, Brežice 2002.g. V: Strgar D. (ur.) Zbornik sažetaka III. SEK-a. Šola, T. 2002. “Putujući kustosi ili razumijevanje posla kao razumijevanje poslanja”. Referat podnesen na 78 III SEK-u, Brežice 2002.g. V: Strgar D. (ur.) Zbornik sažetaka III SEK-a. Mlinar, A. Antoš, Z. 2004. Upute za čuvanje etnografskih zbirki, Hrvatsko etnološko društvo, Zagreb. Sažetak Sredinom dvadesetog stoljeća pokretna etnografska baština počela je izlaziti iz upotrebe i tretirana je kao bezvrijedan fundus koji je počeo smetati dojučerašnjim stvaraocima i korisnicima pa ga isti ti stvaraoci uništavaju, poklanjaju ili prodaju po vrlo niskim cijenama. Paralelno s tim procesom počinje iznašanje iz zemlje što čine pripadnici ekonomske ili političke emigracije kojima etnografski predmet predstavlja dio zavičaja ili vlastitoga doma, a u bliskoj je vezi s njegovim kulturnim identitetom. Ipak najveći broj predmeta iznose nakupci i preprodavači. Odljev građe uvijek je bio veliki unatoč zakonskoj regulativi i nažalost prisutan je i danas. Osim muzeja, spašavanjem etnografske građe prikupljanjem i izlaganjem, počele su se baviti škole, knjižnice, samostani, a u najvećem broju to su privatne osobe, odnosno kolekcionari. Premda su zbirke manje ili veće riznice pokretne kulturne baštine mahom su nedovoljno dokumentirane, fizički nezaštićene i nedovoljno vrednovane u sredini u kojoj se nalaze. Na primjeru dviju zbirki iz Podravine (Čamba i Bukovčan) ilustrirane su ove zajedničke karakteristike i problematika koju stručnjaci i društvena zajednica trebaju riješiti. 79 Širi aspekt očuvanja, zaštite i prezentacije privatnih zbirki dat je u nedavno tiskanoj brošuri Upute za čuvanje etnografskih zbirki, a namjenjena je imaocima i svima onima koji za cilj imaju očuvanje kulturne baštine. 80 Jelena Trajković dr. sc., diplomirani inženjer drvne tehnologije Viši asistent na predmetu Anatomija drva Šumarski fakultet Sveučilišta u Zagrebu Tel.: ++385 1 235 2469 E-pošta: jelena@sumfak.hr Radovan Despot dr. sc., diplomirani inženjer drvne tehnologije Docent na predmetu Zaštita drva i proizvoda od drva Šumarski fakultet Sveučilišta u Zagrebu Tel.: ++385 1 235 2474 E-pošta: despot@sumfak.hr Jelena Trajković surađuje s konzervatorima drva ponajprije u determinaciji vrsta drva. Na području primjene anatomije drva u zaštiti drva proučava utjecaj strukture na postupke i sredstva zaštite i upotrebe drva. 1994. godine položila je ispit na međunarodnom tečaju konzervacije drva u Oslu (Norveška). 2000. godine je zajedno s R. Despotom sudjelovala u seminaru Hrvatskog restauratorskog zavoda “Mikrobiološka destrukcija spomenika kulture”. Trenutno je suradnica na Hrvatsko - Slovenskom projektu “Uvođenje represivne zaštite drvenih predmeta kulturne baštine ekološki primjerenim sredstvima”. Radovan Despot predaje na postdiplomskom studiju predmete: Uzroci abiotske razgradnje drva, Zaštitna sredstva i određivanje njihove učinkovitosti, Metode zaštite od abiotskih uzročnika razgradnje drva, Metode zaštite od biogenih uzročnika zaštite drva, Zaštita drvenih umjetničkih i sakralnih kulturnih spomenika od drva. 81 Na biološkom području zaštite drva zadnjih se godina prvenstveno bavi proučavanjem mehanizama infekcije drva ksilofagnim mikroorganizmima kao i međuovisnošću abiotskih i biotskih faktora u razgradnji drva na otvorenom, odnosno s prvim pokušajima upotrebe dušika u procesu sterilizacije drva. S hrvatske strane je voditelj Hrvatsko - Slovenskog projekta “Uvođenje represivne zaštite drvenih predmeta kulturne baštine ekološki primjerenim sredstvima”. 82 Radionica konzervacije drva iskustva iz Norveške (biološka oštećenja drva i njegova zaštita) Ključne riječi: program kursa konzervacije drva, biološka oštećenja drva, zaštita drva Koncept Međunarodni tečaj tehnologije konzervacije drva održava se od 1984. u Norveškoj svake parne godine. Nastao je na poticaj i preporuku UNESCO - a, na temelju iskustva sličnog međunarodnog tečaja za kamen. Tečaj je organiziran po određenim pravilima kako bi se iskoristile prednosti međunarodne suradnje. Međunarodni tečajevi normalno nisu namijenjeni isključivo osposobljavanju specijaliziranog konzervatora. Polaznici su naime stručnjaci različitih profila koji već nekoliko godina rade u konzervaciji drva. Posebna se prednost daje mladim stručnjacima koji u svojim zemljama lako mogu postati učitelji. Gradivo koje se podučava na tečaju je onaj dio tehničkog znanja za koji se smatra da je svrsishodan u problemima konzervacije. Ono sadrži znanstveni opis materijala o kojem (kojima) se radi, tehnologiju tradicionalne obrade kao 83 i njen suvremeni razvoj, djelovanje okoliša na materijal, te konačno, raspoložive procese zaštite i konzervacije. Ovo posljednje posebice ističe postojanje prednosti i nedostataka svake prakse konzervacije, budući da je “savršen” postupak konzervacije nemoguć po definiciji. Predavači su uglavnom odabrani na temelju njihovog stručnog iskustva u konzervaciji, čimbenika koji premašuje čak i sposobnost podučavanja ili znanstvenu mjerodavnost. Vjeruje se da jedino stručno iskustvo u konzervaciji dozvoljava predavaču da iz ogromne mase trenutno raspoloživih znanstvenih i tehnoloških podataka izabere informativni materijal svrsishodan za konzervaciju. Stil predavanja određen je velikim razlikama u prethod nim znanjima polaznika. Tehnički pojmovi spominju se uz opis značenja, a tehnički žargon se izbjegava. Na raspolaganju stoji mnoštvo ilustrativnog materijala, a gdje god je to moguće izvode se praktične vježbe koje pokazuju temeljne principe. Radi upotpunjavanja programa koriste se posjete umjetničkim i konzervatorskim radionicama. Također se vjeruje da polaznici sami djeluju povoljno jedni na druge, zato se vodi briga za stvaranje uvjeta koji to stimuliraju. Polaznike se često traži da prikažu ostalima dio svog rada kojim su se bavili ranije. Mogućnost osobnog kontakta također se povećava smještajem polaznika u skupine i poticanjem zajedničkih van nastavnih aktivnosti. Dodatna prednost međunarodnih programa kakav je i tečaj konzervacije drva, jest da i predavači od njih dobivaju mnogo koristi, jer na njih utječu tehnike predavanja i informativni materijal koji nude ostali stručnjaci na 84 istom tečaju, i stalno su poticani da poboljšaju svoja predavanja reakcijama međunarodnog slušateljstva mladih stručnjaka. Sadržaji i ciljevi tečaja Međunarodni tečaj tehnologije konzervacije drva je do 1994.godine završilo 172 stručnjaka iz 70 zemalja. On obuhvaća široki raspon interdisciplinarnih tema koje se mogu razvrstati u pet osnovnih cjelina: 1. Drvo: svojstva materijala; vrste; šumarska praksa (iskorišćivanje šuma); postupci obrade drva;alati i strojevi; datiranje drva. 2. Drvene konstrukcije: pretpovijesni i povijesni razvoj drvenih građevina; detalji. 3. Razgradnja drva. Uzroci i učinci: Propadanje drva kao materijala; Propadanje drvenih građevnih sustava i dijelova; Pregled drvenih građevina. 85 4. Opći principi konzervacije i restauracije: Povijest i filozofija; Međunarodne konvencije. 5. Zaštita drvene građe: Zaštitna sredstva za drvo; Zaštita drvene građe od požara; Proračun čvrstoće postojeće građe; Popravak i pojačanje drvenih konstrukcija; Drvo s arheoloških nalazišta; Konzervacija ukrašenog drva, namještaj i polikromija; Održavanje. Podjednako su zastupljena teoretska i praktična znanja konzervacije drva. Znatna pažnja posvećuje se slučajevima konzervacije in situ. Glavni ciljevi tečaja su: Polaznicima dati teoretska i praktična znanja bitna za dijagnosticiranje uzroka razgradnje i za odabir najbolje odgovarajuće metode konzervacije i restauracije drva. Proširiti znanja polaznika preko granica samih njihovih struka radi šireg razumijevanja različitih gledišta i pristupa konzervaciji drva. 86 Okupiti ljude raznovrsnih struka iz različitih zemalja i kultura radi iskustva uzajamnog učenja, približavanja različitih iskustava, prakse i pristupa konzervaciji i upotrebi drva. Tečaj unapređuje istraživanje i prosvijećeno razumijevanje u području konzervacije drva, te služi kao vrijedan izvor za rad svakom polazniku u njegovoj zemlji, jer su sva predavanja popraćena s obiljem preporučenih stručnih referenci. Satnica i raspored predavanja Iako vrlo zgusnuta u blok sate (obično 3 ujutro i 3 popodne) nastava je zanimljivo i raznovrsno osmišljena s nekoliko višednevnih izleta na kojima polaznici dobivaju konkretne zadatke i rade u skupinama. Na taj način se polaznici vrlo različite prethodne izobrazbe mogu učinkovito podučiti o primjeni raznovrsnih tehnika konzervacije drva u različitim situacijama. Čitav program traje 6 tjedana. Prvi tjedan obuhvaća sljedeća predavanja: Opća gledišta i razmatranja o zaštiti kulturnih dobara od drva (2 sata); Svojstva drva kao materijala (3 sata); Razgradnja drva (3 sata); Konzerviranje drvenih umjetnina (3 sata); Konzerviranje drva s arheoloških nalazišta (6 sati); Povijesne rezerve šuma; Norveški Vikinški brodovi (1,5 sat). U tom tjednu također se obavljaju i laboratorijske vježbe koje uglavnom obuhvaćaju osnovna anatomska i fizikalna svojstva drva (5 sati), vježbe na 87 otvorenom arheološkom nalazištu (3 sata) i posjete muzejima (1,5 sat). U drugi tjedan smještena su predavanja sljedećih naslova: Konzervacija i restauracija polikromnog drva (9,5 sati); Drvena arhitektura u Japanu (3 sata); Drvene skulpture i umjetnički predmeti u Japanu (3 sata); Problemi konzervacije u Norveškom narodnom muzeju (muzej na otvorenom) (3 sata). Praktični dio ovog tjedna obuhvaća radionice konzervacije u ateljeu - slike na drvu (3 sata) i muzeju - drvene skulpture s polikromijom (3 sata). Treći tjedan ima sljedeća predavanja: Površinska obrada i premazi (prvi dio) (5 sati); Norveška srednjovjekovna arhitektura (1,5 sat); Konzervacijski program za norvešku srednjovjekovnu arhitekturu (1,5 sat); Zaštita drvenih zgrada (prvi dio, 15 sati); Biološka razgradnja (2 sata). U tom je tjednu izlet s temom Biološka razgradnja drvenih konstrukcija. Na tom izletu održava se radionica na mjestu jedne od mnogobrojnih srednjovjekovnih drvenih građevina gdje se praktično vježba procjena oštećenja zgrade i popravak zgrade u suradnji sa zanatlijama. Također se održavaju vježbe konzervacije integriranih polikromnih ukrasa. Četvrti su tjedan predavanja s temama: Zaštita drvenih zgrada (drugi dio) (4,5 sata); Alati i strojevi za obradu drva (1,5 sata); Teorija i principi konzervacije (6 sati); Konzervacija namještaja (9 sati). Teme predavanja petog tjedna su: Konzervacijska etika (6 sati); Klimatologija (6 sati); Površinska obrada i premazi (drugi dio); Klimatologija – iskustva i primjeri iz Norveške 88 (1,5 sat); Čvrstoća drvenih konstrukcija (1,5 sat). Izlet tog tjedna obuhvaća posjet istaknutim drvenim građevinama u južnoj Norveškoj, uključujući i mjesta na popisu svjetske baštine (npr. drveno ribarsko naselje u Bergenu i neke od srednjovjekovnih crkvi na stupovima). U pratećim predavanjima se raspravlja o problemima zaštite na licu mjesta. U šestom tjednu završava izlet. Na kraju se polaže pismeni ispit, a nakon toga anonimnom anketom procjenjuje tečaj. Razgradnja drva Drvo je proizvod živih bića - stabala, drveća ili grmlja. To je sustav mikroskopski sitnih stanica (komorica) koje u živom stablu provode vodu, nose deblo i krošnju, te spremaju hranu (npr. škrob). Većina stanica izdužena je u smjeru paralelnom s osi debla, odnosno grane, a manji dio stanica izdužen je u smjeru radijusa debla, odnosno grane. Svaka stanica drva za svoga života proizvede manje ili više debeli i manje ili više čvrst omotač (staničnu stijenku) koji zadržava oblik i nakon odumiranja stanice. U sredini omotača ostaju šupljine - pore. Glavne kemijske komponente staničnog omotača su celuloza i lignin. Vrlo pojednostavnjeno, stanična stijenka je izgrađena od fine mreže niti celuloze skupljenih u svežnjeve submikroskopskih veličina, i amorfnog lignina koji ispunjava šupljinice mreže. Celulozne niti položene su uglavnom uzduž stanica i u smjeru svog protezanja podnose znatna vlačna naprezanja, dok amorfni lignin podnosi znatna tlačna naprezanja. Čitav sustav djeluje slično armiranom betonu, gdje vlakna celuloze možemo usporediti s armaturom, a lignin s betonom. 89 Celuloza drvu daje higroskopna svojstva, tj. svojstva primanja, odnosno otpuštanja vode ovisno o relativnoj vlazi okolnog zraka. Primanjem vode drvo povećava dimenzije, tj. bubri, a otpuštanjem vode ono smanjuje dimenzije, tj. uteže se. S obzirom na usmjerenost stanica i celuloznih niti u njihovim stijenkama, veličine bubrenja i utezanja nisu jednake u svim smjerovima u drvu. Uz glavne kemijske komponente, u stijenkama stanica drva uvijek se nalaze određene manje količine akcesornih tvari. Kemijski sastav i količina akcesornih tvari direktno utječe na prirodnu trajnost drva, a značajno se razlikuje od vrste do vrste drva. Slijedom navedenog može se reći da je drvo materijal organskog podrijetla, koji je kemijski heterogen, higroskopan, nehomogen, anizotropan, porozan, te manje ili više prirodno trajan. Kao takvo, drvo je više ili manje podložno razgradnji. Glavni čimbenici propadanja drva jesu: Fizikalni: svjetlo, voda u sva tri agregatna stanja, toplina (visoke i niske temperature). Kemijski: jake organske i anorganske baze i kiseline. Mehanički: habanje, udarci, lom. Biološki: mikroorganizmi (gljive i bakterije), kukci i morski štetnici. Svi ti čimbenici mogu djelovati zajedno i istodobno su međusobno povezani! Biološka razgradnja drva je veliki problem novom, starom, živom i mrtvom drvu. Posebno su važne gljive uzročnici 90 truleži u užem smislu (gljive uzročnici prave truleži), insekti i morski štetnici koji napadaju drvo. Drvo također napadaju bakterije, te gljive uzročnici promjene boje i plijesni, ali je njihovo djelovanje na razgradnju drva mnogo sporije od gore spomenutih. Gljive su organizmi bez klorofila (heterotrofni organizmi). One žive na materijalu živih biljaka kao paraziti, ili na materijalu mrtvih biljaka kao saprofiti. Gljive klijanjem spora ili konidija proizvode tanke nitaste stanice - hife, koje čine micelij, tj. vrlo isprepletenu mrežu stanica (niti). U plodištima gljiva (carpofori), smješteni su himenofori koji proizvode spore, koje se raznose vjetrom ili vodom, a nalaze se u velikim količinama gotovo svuda, u zraku, na zemlji i u vodi. Spore klijaju, a hife se razvijaju svuda gdje vladaju povoljni uvjeti (Tablica 1). Encimi iz gljiva razgrađuju kemijske komponente u drvu. Gljive truležnice napadaju uglavnom celulozu (smeđa trulež) i lignin (bijela trulež). Drvo napadnuto gljivama mijenja boju i izgled, uteže se i puca. Napad gljiva na drvo očituje se u nekoliko faza: u prvoj, nevidljivoj fazi dolazi do klijanja spora i vegetativnog razvoja micelija, u drugoj-početnoj fazi dolazi do mikroskopski i makroskopski vidljivih promjena u boji drva, u trećoj, odmakloj fazi dolazi do smanjenja fizikalnih i mehaničkih svojstava, a u četvrtroj fazi dolazi do potpune razgradnje drva. Insekti različitih vrsta mogu napasti živo drveće, svježe oboreno drveće, i suho drvo, novo i staro. Insekti koji napadaju drvo nazivaju se ksilofagnim insektima i pripadaju raznim rodovima (istokrilci, tvrdokrilci, opnokrilci, 91 leptiri). Oni se mogu hraniti drvom i živjeti u njemu ili samo (mravi) živjeti u njemu. U životu insekti prolaze kroz nekoliko stupnjeva preobrazbe. Istokrilci (termiti) pripadaju skupini insekata (heksapodae) koji imaju tzv. nepotpuni preobražaj (hemimetabolija) koji podrazumijeva tri faze: jajašce, ličinka, odrasli kukac. Ostali insekti (uglavnom tvrdokrilci-coleoptera) imaju potpuni preobražaj (holometabolija) koji podrazumijeva četiri faze: jajašce, ličinka, kukuljica, odrasli kukac (imago). U većine insekata ličinke su najodgovornije za razaranje drva, a samo među mravima i termitima štetu čine odrasli. Morski štetnici pripadaju razredima mekušaca (Mollusca), kod kojih je za drvo najopasniji brodski crvi i račića (Crustacea). Za rast i razvoj gljiva i insekata u drvu potrebni su određeni životni uvjeti prikazani u tablici 1. Uvjet/organizam Hrana Sadržaj vode u drvu Gljive Celuloza, Lignin (samo neke gljive), polisaharidi, minerali, vitamini >= 20 % Temperatura Kisik Svjetlo Insekti (tercijarni) <= 30 % 20 - 30°C =<20 % vol. udjela u zraku nepotrebno za rast micelije, potrebno za fruktifikaciju Ličinke ili larve ne vole svijetlo (fotofobnost) Tablica 1. Optimalni uvjeti za rast gljiva i insekata u drvu. 92 Da bi se napad gljiva na drvo spriječio, treba im uvjete za život učiniti što neprivlačnijima. Najlakši način sprečavanja napada gljiva (i bakterija): mnoge vrste gljiva mogu se isušiti do smrti, tj. uginu bez dovoljno vlage. To ne vrijedi za tzv. kućnu gljivu, suznu gljivu ili drvojetku (Serpula lacrymans, L.) Kad je sadržaj vode u drvu (stalno) veći od 20 %, prvo će ga napasti bakterije i gljive uzročnici plijesni, a potom i gljive uzročnici promjene boje drva koje na kraju uzrokuju pojavu meke truleži. Na kraju se javljaju gljive uzročnici prave (smeđe ili bijele) truleži koje često dolaze u simbiozi s uzročnicima tzv. sekundarne plijesni. Gljive uzročnici plijesni i promjene boje uglavnom prodiru samo površinski te izazivaju diskoloraciju drva. Spomenute gljive ne smanjuju čvrstoću drva, ali znatno utječu na povećanje permeabilnosti, polikromiju i premaze na drvu. Razgradnja vrlo vlažnog (mokrog) drva i drva pod vodom uglavnom se zbiva djelovanjem bakterija. Djelovanje takvih (anaerobnih) bakterija je sporo i ima za posljedicu konačno povećanje permeabilnosti drva. Bakterije prvo napadaju drvne trake, gdje nalaze hranu (škrob) potrebnu za život. Kasnije napadaju i ostale stanice, tj. celulozu i pektin u njihovim stijenkama. Lignin ostaje i zadržava oblik napadnutog predmeta. Gljive uzročnici meke, smeđe i bijele truleži drva uvijek uzrokuju gubitak mehaničkih svojstava drva, poglavito čvrstoće drva. 93 Izgled i svojstva razgrađenog drva GLJIVE. Razvoj truleži može uzrokovati gubitak adhezije i pucanje premaza nešto ranije nego se primijeti eventualno ozbiljnije truljenje samog drva. Izgled drva razgrađenog bijelom truleži. Savory i Carey (1979) identificirali su meku trulež ispod nedirnutih filmova u predjelima spojeva. Savory i Carey (1975) dokazali su da glavnu ulogu u truljenju drvene stolarije imaju gljive bijele truleži Phellinus contiguus Quel., Trametes versicolor (Fr.) L.; Pilat. (syn. Coriolus versicolor), Sistotrema brinkmanii L. i gljive roda Hyphoderma sp., Hyphodont sp. i Stereum Fr. 94 Rezultat bijele truleži je svijetljenje ili blijeđenje drva. Gljiva uzročnik bijele truleži razgrađuje lignin istodobno s drugim sastojcima drva. Rezultat njenog djelovanja su tamno-smeđe šare, rubovi i pruge. Površina drva postaje svjetlija i mekša. U pravilu je drvo listača podložnije bijeloj truleži od drva četinjača. Uloga Lenzites trabea (Fr.) Murr. Pers. Iand Lenzites saeparia (Fr.) Wulfen. P. Karsten. u procesu truljenja građevne stolarije. Poria vaillantii, Gloeophyllum trabeum (L. trabea), Gloeophyllum abietinum, Lenzites saepiaria. Smeđa trulež u kasnoj fazi (smeđenje), kad se obično pojavi tzv. suha trulež, pokazuje duboke poprečne i uzdužne pukotine nastale uslijed utezanja od gubitka ugljikohidrata (stijenki stanica) drva, također su moguće i uzdužne pukotine. Smeđa trulež ne razgrađuje lignin. Drvo napadnuto gljivama teško se stabilizira i zaštićuje (konsolidira - impregnira), a možemo ga prepoznati po sljedećem: Obično ima razorenu površinu promijenjene boje. Osjeća se miris po gljivama. Udarac po takvom drvu zvuči tupo (“mrtvo”), za razliku od zvonkog udarca po zdravom drvu. Ne reagira normalno na promjene vlažnosti zraka, što se može ustanoviti vlagomjerom za drvo. Volumen i čvrstoća su mu smanjeni. Pod jačim pritiskom se mrvi i lomi (smeđa trulež). 95 Izgled drva napadnutog vlažnom («wet rot») smeđom truleži (lijevo) i suhom smeđom truleži («dry rot»- desno). INSEKTI. Drvo napadnuto samo insektima moguće je potpuno impregnirati (konsolidirati), a prepoznaje se po sljedećem: Otvori (izletni otvori insekata) na površini drva. Drvotočina (crvotočina) izlazi iz izletnih otvora. Ponekad se može naći i mrtvi odrasli insekt. Udarac po takvom drvu zvuči tupo (“mrtvo”). Drvo je između hodnika insekata zdravo, pa normalno reagira na promjene vlažnosti zraka, što se može ustanoviti vlagomjerom za drvo. Drvo zadržava jednaki volumen kao i prije napada. Čvrstoća mu je smanjena. 96 Izletni otvori i hodnici bjeljikara - lijevo; poprečni presjek drva napadnutog kućnom strizibubom - desno. Konzervacija i zaštita drva Konzervacija i zaštita drva ovisi o uvjetima u kojima je drvo (drveni artefakt) stajalo, odnosno bilo spremljeno, tj. da li je bilo u suhom, vlažnom ili mokrom okruženju. Temeljem pregleda postavlja se dijagnoza stanja i čvrstoće objekta te tipa razgradnje koji je zatečen. Nakon spoznaje štete, otkrivanja i sprečavanja ulaska vode, odnosno vlage18, te uočavanja smanjene čvrstoće drva, slijedi odluka o tretiranju kemikalijama, bilo radi konsolidacije, ili zaštite 18 Poseban je slučaj arheološko, tj. mokro drvo. Njega ne smijemo isušiti, jer je obično toliko razgrađeno da će sušenjem u najboljem slučaju sasvim promijeniti oblik, a može se dogoditi i da se samo od sebe smrvi, što naravno ovisi o stupnju razgradnje. Za konzervaciju arheološkog drva preporučuje se postupna zamjena vode nekim sredstvom za konsolidaciju. 97 (represivne i preventivne). Pri odabiru postupka (kemikalije) uvijek treba odmjeriti učinkovitost nasuprot opasnosti. Možda će u slučaju nosivih dijelova zgrada ipak biti neizbježno potpuno zamijeniti napadnuto i oštećeno drvo. U svakom slučaju, da bi se osigurala najveća moguća postojanost drvenih zgrada, dobro je primijeniti (Turkulin i Sell 2002): Odgovarajuće vrste drva koje su prirodno trajnije, manje kapilarne upojnosti vode, i prirodno veće stabilnosti dimenzija. Fizičku i konstrukcijsku zaštitu. Ovdje se misli na skup mjera kojima se sprečava dodir drva s razarajućim djelovanjima u vanjskoj upotrebi, kao što je sprečavanje prodiranja i zadržavanja vode u drvu. To se postiže npr. pokrivanjem čelnih presjeka, skošenjem vodoravnih ploha, odizanjem drva od tla, a u takve mjere zaštite pripadaju i spojevi koji omogućuju rad drva. Primjerenu i postojanu površinsku obradu. Time se podrazumijeva zaštita od svjetlosti, vlage (stabilnost dimenzija), a ponekad i zaštita od djelovanja bioloških štetnika. Kemijsku zaštitu samo tamo gdje je neizbježna, tj. u dodiru s tlom, u vodi i kod elemenata velikih presjeka trajno izloženih vanjskoj klimi, u nedostupnim dijelovima, te kad se radi s drvom manje prirodne trajnosti. Održavanje i njegovu važnost kao čimbenika postojanosti drvenih zgrada upravo potvrđuju primjeri norveške 98 i japanske drvene baštine iz srednjeg vijeka. Te drvene zgrade još i danas služe svrsi kao i u doba svog podizanja, zahvaljujući primjeni znanstveno provjerenih i tradicionalnih načina održavanja, te uz poštivanje gore navedenih principa osiguranja najveće moguće postojanosti drvenih zgrada. Reference: Bravery, A. F.; Berry, R.W.; Carey, J.K. and Cooper, D.E. (1992): Recognising wood rot and insect damage in buildings. 114 p. Building Research Establishment, Garston, Watford, WD2 7JR. Savory, J.G. i Carey, J.K. (1979): Decay in external framed joinery in the United Kingdom. Journal of the Institute of Wood Science 8 (4): 176- 180. Savory, J.G. i Carey, J.K. (1975): Why preserve external doors? Timber trades Journal, Wood Treatments Supplement 295 (5171): 12-15. Turkulin, H. i Sell, J. (2002): Postojanost drva na pročeljima 1. dio: Fizička i konstrukcijska zaštita. Drvna industrija 53 (1): 33-48. 6th International Course on Wood Conservation Technology, 30 May – 7 July 1994 – Programme. Sažetak Tekst prikazuje program međunarodnog kursa o tehnologijama konzervacije drva, koji se svake parne godine održava u Norveškoj. Navedeni su glavni sadržaji i ciljevi ICWCT (International Course on Wood Conservation 99 Technology) sa rasporedom predavanja koje je takav kurs ponudio svojim polaznicima 1994. godine. Niz predavanja se neprestano poboljšava i razvija u skladu s suvremenim tehnologijama. Sigurno se današnje teme ponešto razlikuju od onih prije desetak godina, no glavni su sadržaj i ciljevi tečaja ostali isti. Glavni su sadržaji tečaja: (I) drvo, (II) drvene konstrukcije, (III) razgradnja drva, (IV) opći principi konzervacije i restauracije, (V) zaštita drvene građe. Glavni su ciljevi tečaja: (1) davanje teoretskih i praktičnih znanja bitnih za dijagnosticiranje uzroka razgradnje i za odabir najbolje odgovarajuće metode konzervacije i restauracije drva; (2) proširivanje znanja polaznika izvan granica samih njihovih struka radi šireg razumijevanja različitih gledišta i pristupa konzervaciji drva; (3) okupljanje ljudi raznovrsnih struka iz različitih zemalja i kultura radi iskustva uzajamnog učenja, približavanja različitih iskustava, prakse i pristupa konzervaciji i upotrebi drva. Također su prikazani glavni uzroci i posljedice bioloških oštećenja drva, načini njihovog prepoznavanja, te osnove zaštite drva od biološkog propadanja. 100 Beta Benko-Mächtig vodja Naravoslovnega oddelka RC v pokoju Tel: 041 773 115 E-pošta: Beta.Benko@guest.arnes.si V Restavratorskem centru delovala v naravoslovnem oddelku od 1982. Kot kemik tehnolog in kasneje kot vodja oddelka je v dvajsetih letih delovala na različnih področjih restavratorske stroke. V začetku je zaradi svoje predhodne prakse na področju gradbenih materialov delovala največ na področju gradbene tehnologije, analize in patologije gradiv ter raziskav gradbenih faz in s tehnološkimi projekti obnove arhitekture. Z laboratorijskimi preiskavami je spremljala restavratorske posege na stenskih poslikavah, slikah na platnu in lesu, lesenih polihromiranih oltarjih in plastikah, na predmetih kiparske kulturne dediščine in arheoloških najdbah iz različnih gradiv. V manjšem obsegu je opravljala tudi analize kovinskih predmetov, tekstila, keramike in stekla. Poleg analiz materialov je raziskovala tudi vzroke poškodb osnovnih in sekundarnih restavratorskih gradiv. V zadnjih osmih letih v službi se je veliko posvečala kurativni in preventivni zaščiti predmetov kulturne dediščine. 101 Ogroženost in zaščita lesa Ključne besede: biotski in abiotski dejavniki, detekcija in identifikacija živih organizmov, biocid, fumigant, zaplinjenje, fumigacija, dezinsekcija, anoxy, preventivna konservacija. Izvleček Predstavljen je kratek pregled raziskovalnega dela namenjenega spoznavanju in nadziranju bioloških okužb lesenih predmetov kulturne dediščine s poudarkom na identifikaciji vrste in stopnje poškodbe ter vzrokih zanjo. Opisani so načini detekcije prisotnosti insektov in mikroorganizmov ter metode za uničevanje teh okužb. Pregled vsebuje podatke o postopkih in pogojih za preprečevanje ponovnih okužb. Uvod Les je kot osnovna ali sekundarna sestavina predmetov prisoten v vseh skupinah varstva kulturne dediščine. Rezultati raziskav različnih strok, ki danes proučujejo les z različnih zornih kotov potrjujejo dolgo, kontinuirano zgodovino uporabe lesa za uporabne predmete, gradbeništvo in arhitekturo, cerkveno in profano opremo ter za predmete likovne in uporabne umetnosti. Arheologi, ki posegajo daleč v zgodovino, se skoraj vedno soočajo s problemom ohranjanja lesenih najdb, ki so v 102 svojih specifičnih nahajališčih že dosegle določeno stopnjo materialne stabilnosti, odkritje in prenos v drugačno okolje pa jih ogroža do take mere, da se pogosto odločajo, da jih dokumentirajo in vrnejo v prvotno okolje, da bi jih ohranili za čas, ko jih bo z novimi znanji in postopki mogoče za vedno ohraniti tudi izven njihovih nahajališč. Restavratorji, etnologi, arhitekti in naravoslovci največkrat poskušajo ohraniti lesene predmete kulturne dediščine iz mlajših obdobij. Ti predmeti so le izjemoma ogroženi zaradi nenadnih drastičnih sprememb okolja kakršnim so izpostavljeni arheološki predmeti pri odkopavanju. Žal pa so zelo pogosto močno poškodovani zaradi dolgotrajne izpostavljenosti pogojem, ki povzročajo njihovo kontinuirano postopno propadanje. Vzroki poškodb Les je organski material in je zato zelo občutljiv na različne zunanje vplive, ki povzročajo različne vrste in stopnje poškodb. Najpogosteje jih povzročajo abiotski in biotski dejavniki. Na lesenih predmetih kulturne dediščine pa pogosto ugotavljamo tudi mehanske poškodbe zaradi vandalizma ali neprimernega ravnanja s predmetom. Abiotski dejavniki Na splošno velja, da abiotski dejavniki, tj. vlaga, padavine, spremembe temperature ter sončna svetloba povzročajo 103 majhne, kumulativne poškodbe, ki jih opazimo šele čez nekaj let. Toda prav te spremembe lahko v daljšem časovnem obdobju ustvarijo pogoje za nadaljnje propadanje lesa zaradi drugih, največkrat biotskih dejavnikov. Poškodbe, ki jih v začetni fazi zaznamo kot manjše razpoke, se kasneje zaradi izsuševanja in zmrzovanja močno povečajo; les se deformira, barvne spremembe in vse izrazitejši reliefni videz pa močno motijo izgled predmeta. Razpoke in vlaga v lesu omogočata razvoj mikroorganizmov, okužbo z insekti ter rast alg, lišajev in višje organiziranih rastlin, ki se jim kasneje pridružijo še mravlje, ose, ptiči in glodavci. Biotski dejavniki Biotski ali biološki dejavniki les lahko že v nekaj tednih ali mesecih popolnoma uničijo. Med te dejavnike sodijo predvsem lesni insekti in lesne glive. Lesni insekti: V našem okolju les največkrat napadejo trdoglavci. Ti z vrtanjem rovov trajno poškodujejo les, ki daje varno zavetje vsem njihovim razvojnim oblikam; od jajčeca, ki se razvije v larvo, ki naredi največ škode v lesu z vrtanjem rovov, do odraslega insekta, ki zapusti les in poskrbi za novo generacijo škodljivcev, ki nadaljujejo z uničevanjem lesne substance. 104 Skica razvojnega cikla insektov, življenjske dobe: odrasel insekt: 3 - 5 tednov, jajčeca: 2 - 4 tedni, larva: lahko celo 3 - 10 let, buba: 3 - 4 tedni. Med lesnimi insekti sta pri nas najbolj razširjena hišni kozliček (Hylotrupes bajulus) in navadni trdoglavec (Anobium punctatum), ki ju po napadenem predmetu ločimo po velikosti izletnih odprtin. Hišni kozliček (Hylotrupes bajulus) Risba odraslega insekta. 105 Poškodbe lesa. Hišni kozliček napada predvsem les iglavcev. Larva se razvije v toplem in vlažnem okolju, zato ga največkrat zasledimo na toplih osončenih ostrešjih in izpostavljenih mestih. Dimenzije: insekta 10 - 25 mm (večje so samice); ličinke 15 - 30 mm; jajčeca 2 mm; izletne odprtine ovalne, nepravilne, 5 x 3 do 10 x 5 mm. 106 Navadni trdoglavec (Anobium punctatum) Odrasel insekt. Poškodbe lesa. Navadni trdoglavec je poznan v celi Evropi. Napada listavce in iglavce. Jedro lesa napade samo v primeru, če je že prej okuženo z glivami. 107 Pri nas je zelo razširjen. V restavratorstvu se z njim srečujemo na najrazličnejših področjih: arhitekturi, oltarjih, lesenih plastikah, tabelnih slikah in stropih, okvirih in podokvirjih slik, sakralni in profani opremi, etnoloških predmetih, tehnični dediščini, idr. Dimenzije: insekta: 3 - 5 mm; ličinke: do 6 mm; jajčec 0,3 mm; izletne odprtine: okrogle, 1 - 2 mm. Lesni insekti najraje napadajo lesene predmete, ki so že okuženi z glivami, ki z encimi razkrajajo lesno maso, katera se zaradi razpadanja zmehča. To samicam insektov olajša vlaganje jajčec v lesno tkivo. Sinergija insektov in gliv vodi do popolnega uničenja lesne mase. Lesne glive okužijo les s trosi. Ob ustrezni temperaturi in vlažnosti lesa trosi skalijo. Razvijejo se hife, ki se razvijejo v podgobje ali micelij, ki prodre v notranjost lesa in s pomočjo izločanja encimov razkraja lesno maso. Razvojni krog se sklene s formiranjem trosnjaka, ki poskrbi za nove spore. Nekatere glive, kot so na primer plesni in glive modrivke, povzročajo le barvne spremembe lesa. Tako na primer plesni obarvajo le površino lesa ali premaza. Glive modrivke pa temno obarvajo tudi notranjost, vendar lesenih predmetov mehansko ne poškodujejo. temveč le močno spremenijo njihov estetski videz. Te glive lahko okužijo tudi les, zaščiten z zaščitnimi premazi, saj so sposobne, predreti zaščitni premaz in prodreti v notranjost lesa. 108 Obarvanje lesa zaradi glive modrivke. Glive prave razkrojevalke les popolnoma uničijo v zelo kratkem času. Podgobje glive izloča v les encime, s katerimi pretvarja glavni komponenti lesa – celulozo in delno lignin v različne sladkorje in aromatske spojine, ki jih gliva uporablja za svojo rast in vir energije. Razkroj lignina se na zunaj manifestira kot bela trohnoba. Razkroj celuloze pa vodi do rjavega obarvanja in kockastega razkroja lesa. Razkroj lignina in celuloze ne povzroča samo barvnih sprememb lesa, tmveč povzroči tudi močno znižanje mehanske odpornost lesa, ki lahko popolnoma propade. 109 Na lesenih predmetih kulturne dediščine se od pravih razkrojevalk lesa pojavljajo predvsem hišne gobe, ki z razkrajanjem celuloze povzročajo rjavo destruktivno trohnobo. Najpogosteje se pojavljajo: bela hišna goba, kletna goba in najnevarnejša siva hišna goba ali solzivka. Z izrazom bela hišna goba označujemo pri nas dve vrsti hišnih gob, ki sta si zelo podobni in sicer Poria monticola Murr. in Poria vaillantii (DC. ex Fr.) Sacc. Obe okužita vlažen les iglavcev ter tvorita na površini lesa belo podgobje v obliki, kot jo imajo ledene rože na oknih. Razbarvanje lesa je posledica povečanega deleža celuloze, ki nastane zaradi razkroja lignina. Bele hišne gobe povzročajo pri istem znižanju mase lesa bistveno manjše znižanje mehanskih lastnosti lesa kot glive, ki povzročajo rjavo trohnobo. Zaradi napada bele hišne gobe v lesu nastanejo razpoke, zmanjša se dimenzijska stabilnost lesa in poveča vpojnost vode, ker se delež praznih volumnov v lesu poveča. 110 Micelij bel hišne gobe. Optimalna temperatura za uspevanje je 27oC in R40% vlažnost lesa. Če osušimo les pod 20% vlažnosti, goba preneha rasti, vendar ne propade. Ob ponovni navlažitvi lesa lahko tudi po petih letih zopet oživi in nadaljuje razkroj. Bela hišna goba je občutljiva na povišano temperaturo in jo z enournim segrevanjem pri 58oC uspešno uničimo. 111 Kletna goba; (Coniophora puteana (Schum. ex Fr.) Karst. sodi med glive, ki povzročajo rjavo trohnobo, katera nastane zaradi razgradnje celuloze in hemiceluloz. Rjavo obarvanje nastane zaradi oksidacije lignina. Pri nas je kletna goba ena najbolj razširjenih lesnih gob. Pojavlja se na zelo vlažnem lesu iglavcev in listavcev predvsem v zatohlih prostorih. Na površini lesa tvori koreninasto razvejano pajčevinasto belkasto podgobje, ki pozneje postane rumenkasto rjavo in na koncu temno rjavo. Podgobje se lahko prerašča tudi po zidu in lahko prodre tudi v steno ter povzroča razpad opeke in betona. Plodišče je rjave barve in ima na površini bradavičaste izrastke. Optimalni pogoji za razvoj so 23 do 24oC, 50 do 60% vlažnost lesa in visoka zračna vlažnost. Uničimo jo če posušimo les pod 24% vlažnosti ali s polurnim segrevanjem pri 58oC. Značilna oblika in barva micelija kletne gobe. 112 Siva hišna goba ali solzivka; (Serpula lacrymans (Wulf. ex Fr.) Bond. je med lesnimi glivami najnevarnejša uničevalka lesa. Rjavo prizmatično trohnobo povzroča na lesu iglavcev in listavcev. Trosnjak sive hišne gobe. 113 Najpogosteje se razvije v mračnih in zatohlih prostorih pri optimalni temperaturi 21oC in 30 do 40% vlažnosti lesa, ki je pogoj za okužbo. Ko pa se razvije podgobje, si solzivka z razkrojem lesa sama ustvarja vlago, ki je potrebuje za svoj razvoj. V zelo kratkem času razgradi celulozo in hemiceluloze celičnih sten. Pojavijo se paralelne in pravokotne razpoke ki povzročijo kubično degradacijo lesa. V nadaljnih stopnjah razgradnje se degradiran les spremeni v humusu podoben prah, ki vsebuje v glavnem samo nespremenjen lignin. V tej fazi razgradnje lesa celične strukture lesa ne moremo razpoznati niti pod mikroskopom. Solzivko spoznamo po obilnem vatastem belem površinskem podgobju z rumenkastimi, redkeje vinsko rdečimi marogami. V sredini podgobja se tvori rdeče rjavkasto blazinasto plodišče z nagubano labirintasto trosovnico, kjer nastajajo trosi, ki se nalagajo v prostoru kot rdeče rjav prah. Z mesta okužbe se lahko razširja tudi s podgobjem v obliki sivih vrvic – rizomorfov, ki lahko prodrejo celo skozi opeko in beton in ga uničijo. Sive hišne gobe ne moremo uničiti z izsuševanjem lesa. Zelo hitro pa jo lahko uničimo s toploto. Pri segrevanju na 58oC propade v 30 minutah. Represivna in preventivna zaščita pred trohnenjem Najuspešnejša preventivna zaščita je, zagotoviti takšne pogoje, da bodo predmeti ves čas suhi. Zračno suh les (vlaga v lesu ne presega 20%) je popolnoma varen pred okužbo s 114 trosi vseh vrst lesnih gliv. Kadar takih pogojev ne moremo zagotoviti, zaščitimo les s fungicidi. Najenostavnejši kurativni postopek je, da strohnele predmete postopoma osušimo. V primeru okužbe z belo ali sivo hišno gobo jih še toplotno obdelamo. Na trgu so številna preventivna in represivna kemična sredstva, ki preprečujejo okužbo z glivami in/ali pa okužbo zatrejo. Detekcija biološke aktivnosti v umetniških predmetih Pomembno je, da pred pričetkom postopka ugotovimo, ali je predmet okužen z glivami ali/in napaden z insekti. S prostim očesom biološko okužbo lesa največkrat opazimo šele takrat, ko se na lesu že pojavijo resne poškodbe. Poseben problem so biološke okužbe, ki v začetni fazi na površini niso vidne.Za detekcijo teh okužb je znanih nekaj načinov od preprostega prisluškovanja vrtanju ličink insektov do uporabe rentgenskih žarkov. Mnogo obeta nedestruktivni postopek analiziranja stranskih plinastih produktov,ki jih proizvajajo lesni mikrobi in vse razvojne faze insektov z uporabo izpopolnjenega Furierjevega infrardečega spektrometra (FTIR-Furier transform infrared spectrometer). S to metodo lahko določimo metan, značilen za termite in lesne mikrobe ter CO2 značilen za insekte in mikrobe. Ta način omogoča merjenje 20 ppb (parts per billion) dnevne spremembe koncentracije 115 stranskih proizvodov dihanja insektov kar omogoča, da lahko zaznamo že zelo majhno okužbo. S to metodo lahko z zanesljivostjo ugotovimo tudi uspešnost postopka za zatiranje okužbe. Zelo obetajoča je tudi študija porabe kisika, ki ga insekti porabijo za dihanje, ki kaže, da je z dovolj občutljivo aparaturo možno meriti porabo kisika pri dihanju. Meritve so pokazale, da različne vrste insektov porabljajo za dihanje različne količine kisika kar kaže na možnost, da bi s to metodo lahko definirali okužbo in vrsto insektov s katero je okužen predmet. Metode za zatiranje insektov Za uspešno uničenje okužbe ni dovolj, da okužbo odkrijemo. Zelo natančno moramo ugotoviti vrsto okužbe, tj. ugotoviti moramo vrsto in stopnjo razvoja organizma ter poškodbe na lesu, ki jih je povzročila okužba. Čeprav se posamezne razvojne stopnje gliv in insektov kakor tudi poškodbe lesa pri različnih vrst okužb med seboj vizualno razlikujejo moramo to delo obvezno zaupati strokovnjaku, ki šele na osnovi opravljenih analiz z gotovostjo določi pogoje za uspešno, varno in trajno uničenje okužbe in za sanacijo ter postrepresivno zaščito lesa. Enako velja tudi za insekte. Žal v praksi ni vedno tako. Ne samo v splošni praksi, temveč tudi na področju varovanja kulturne dediščine zelo pogosto določi način uničenja okužbe neprofesionalna 116 oseba. To je pogosto proizvajalec biocidov ali pa izvajalec, ki vsiljuje svoj sistem zatiranja okužbe, konzervator, kustos in restavrator pa mu slepo zaupata. Zelo nevarna je tudi uporaba nekega postopka ali biocida brez predhodnih analiz predmeta pa čeprav se je ta postopek ali biocid še tako uspešno izkazal na drugih predmetih. Taka praksa je pri nas kljub možnostim, ki jih nudi stroka, tj. Restavratorski center in Oddelek za les na biotehniški fakulteti v Ljubljani, žal precej uveljavljena praksa. Še več. Dogaja se, da se odgovorni konzervatorji in kustosi, ki niso kvalificirani za to področje odločajo za neke postopke zato, ker so poceni in hitri. Pri tem se zadovoljijo s trenutno na videz uspešnim posegom, nevede ali pa celo vede pa zanemarijo dolgoročne (d)efekte takih postopkov, ki škodujejo predmetom kulturne dediščine in/ali okolju. Pri vsakem postopku, ki vključuje uporabo škodljivih, nevarnih ali strupenih snovi veljajo stroga pravila uporabe, ki ščitijo okolje ter ljudi, ki s temi snovmi delajo kakor tudi tiste, ki so tem snovem neposredno ali posredno, včasih tudi dolgotrajno izpostavljeni. Pri varovanju kulturne dediščine moramo poleg ljudi in okolja ščititi predmet kulturne dediščine, ki je zaradi svoje strukture in zgodovine zelo občutljiv na vsak poseg. Kako lahko uničimo okužbo? Zgodovina uničevanja napadov insektov in okužb z glivami je že zelo dolga. Najprej so v ta namen uporabljali naravna sredstva rastlinskega izvora in dimljenje, kasneje pa je bilo 117 uničevanje lesnih gliv in insektov omejeno predvsem na uporabo biocidov v obliki raztopin za impregniranje lesa in plinov za zaplinjenje. In kaj je biocid? Biocid je vsaka kemikalija, ki inhibira vsaj en življenjski proces kateregakoli živega organizma do take mere, da povzroči smrt organizma. Na žalost biocidi ne reagirajo samo z organizmi, katerim so namenjeni, ampak prepogosto tudi z nekaterimi materiali iz katerih so umetniški predmeti. Te reakcije so za predmet najnevarnejše kadar potekajo počasi, ker v takih primerih posledice reakcij fumiganta z materiali v predmetu ne opazimo takoj. Za ljudi in okolico pa je nevarnost uporabe biocidov lahko zelo dolgotrajna kadar se škodljiv ali strupen fumigant absorbira v material in se kasneje počasi izloča. Biocidov je več vrst. Insekticidi uničujejo insekte, fungicidi glive. Hlapen biocid, ki ga uporabljamo v plinasti obliki, je fumigant – postopek, pri katerem ga uporabljamo, je fumigacija ali zaplinjenje. Biocid lahko uporabljamo v raztopini različnih topil za premaze okuženih predmetov. Aktivna biocidna komponenta je lahko anorganska ali organska. Med anorganskimi se največ uporablja bakrov sulfat v kombinaciji z nekaterimi biocidi in fiksirnim sredstvom 118 ter kromiran bakrov arzenit. Slaba stran bakrovih spojin je obarvanje lesa zato je uporaba za varstvo kulturne dediščine zelo omejena. Mnogo primernejše so raztopine borove kisline in boratov, ki so lahko raztopljeni v vodi ali etanolu, kar močno poveča obseg njihove uporabe. Raztopine v etanolu uporabljamo kadar imamo na lesu vodotopne slikovne sloje, ki bi jih vodna raztopina poškodovala. Borova kislina in borati so uspešni insekticidi in fungicidi. 12 – 15% raztopina uniči celo hišno gobo. Uporaba ostalih anorganski biocidiov na osnovi živega srebra, kroma in arzena v spomeniškem varstvu zaradi obarvanja predmetov in visoke toksičnosti ni primerna. V preteklosti so uporabljali številne organske biocide, največ klorirane ogljikovodike (kloronaftalene npr. Xsylamon, diklorbenzen npr. Rentokil, heksaklorociklohexan – Lindan itd), organofosfate, karbamate, sintetične piretroide, fenole, kvartarne amonijeve soli. Skoraj za vse so ugotovili, da ogrožajo okolico in zdravje restavratorja ter da reagirajo z materiali barvnih slojev ali osnovnim materialom predmetov, zato je njihova uporaba danes omejena ali celo prepovedana. Tudi med fumiganti so zastopane anorganske in organske spojine, seveda z vsemi svojimi značilnimi lastnostmi. Uporaba anorganskih fumigantov, kot so žveplov dioksid, cianidi, fosfin, sulfuril fluorid in ogljikov dioksid se za varovanje kulturne dediščine zmanjšuje ali zaradi visoke toksičnosti ali pa zaradi negativnih posledic na nekaterih materialih. 119 Za uničenje bioloških okužb na leseni neposlikani stavbni dediščini se uspešno uporablja fumigacija s sulforil fluoridom, ki zelo učinkovito penetrira v les in uniči nekatere glive ter odrasle insekte, bube in ličinke. Za uničenje jajčec je potrebna višja koncentracija in/ali podaljšan čas fumigacije. Zaradi visoke toksičnosti (vnetje oči, dihalnih organov in kože ter povzročanja zadušitve) ga lahko uporablja samo oseba, ki ima za to delo predpisano licenco. Sulfuril fluorid ne uničuje ozonske plasti v ozračju in ni kancerogen. Zaradi nizke pH vrednosti je škodljiv za vodno floro in favno. Za insekticidno zaplinjenje neposlikane stavbne dediščine se uporablja tudi ogljikov dioksid, ki ne uniči jajčec. Zato je treba zaplinjenje pogosto ponavljati. Fungicidno učinkuje z oviranjem rasti micelija in tvorbe spor. Tudi za organske fumigante velja glede toksičnosti in škodljivosti za predmete kulturne dediščine enaka ugotovitev kot za anorganske fumigante zato mnogih, ki so jih uporabljali še nedavno (ali pa jih v neosveščenih deželah uporabljajo še danes) danes ne uporabljamo več. V zadnjih tridesetih letih so za zaščito kulturne dediščine veliko uporabljali metilbromid, etilenoksid. Raziskave teh fumigantov pa so pokazale, da sta oba neprimerna za tretiranje umetniških predmetov. Metil bromid pretrga vezi z žveplom v spojinah, ki vsebujejo žveplo in tako močno poslabša mehanske lastnosti materiala. V številnih okoljsko osveščenih državah je njegova uporaba že prepovedana, ker zelo intenzivno uničuje ozonsko plast. 120 Etilenoksid zelo učinkovito uničuje insekte in glive. Na žalost se na umetniških predmetih lahko veže v materiale, ki vsebujejo maščobe, npr. oljne slike, pergament in usnje. Etilenoksid je tudi zelo toksičen za ljudi. Za sulforil fluorid, ki ga še vedno uporabljajo v muzejih v ZDA, pa je dokazano, da poškoduje površino nekaterih pigmentov. Od enajstih sistemov pigmentov, ki so jih testirali v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku pod vodstvom dr. Koestlerja so pri tej raziskavi ugotovili spremembe pigmentov pri desetih sistemih. Ostale tehnike uničevanja insektov in gliv Segrevanje, hlajenje in obsevanje z žarki različnih valovnih dolžin prizadenejo material v večjem ali manjšem obsegu. Umetniški predmet pogosto vsebuje zelo veliko različnih materialov. Vsak od teh se različno odziva na energetske spremembe, ki jim je lahko izpostavljen zato se predmet poškoduje. Anoxy metoda Anoxy metoda je popolnoma neškodljiva za predmet in restavratorja, ki restavrira predmet in okolico. Pri anoxy postopku uničimo insekte s tem, da z zamenjavo zraka v zaprti ovojnici z okuženim predmetom vzpostavimo okolje brez kisika, zaradi česar pride do zadušitve insektov. Na ta način lahko uničimo insekte v vseh razvojnih fazah; tj. odrasle insekte, bube, larve in jajčeca. 121 Koncept anoxy zaplinjevanja je preprost in ga lahko uporabimo za vsak anoxy plin. Zaplinjenje ima tri glavne faze: - izolacija predmeta pred okoljem z mnogo kisika; - zamenjava zraka z visoko vsebnostjo kisika z anoxy (brez kisika) atmosfero; - trajanje postopka, dokler insekti ne odmro. Najpomembnejša med omenjenimi tremi stopnjami je izolacija objekta, ki zahteva izvedbo bariere okoli predmeta. Anoxy okolje, ki je potrebno, da uničimo insekte v vseh stanjih in v primernem času (tj. 3 - 4 tednih) je okolje s 500 - 700 ppm (0,05 - 0,07 %) O2. To pomeni, da mora bariera v tem časovnem obdobju uspešno vzdrževati zahtevano raven kisika, po možnosti z minimalnimi posegi in stroški. V osnovi obstajata za to dve možnosti - lahko uporabimo: - komoro s trdimi stenami - mehko ovojnico. Komora s trdimi stenami je primerna, kadar moramo zapliniti veliko število predmetov. Da bi upravičili visoko investicijo, jo moramo uporabljati neprekinjeno več let. V takem sistemu morajo biti vsi spoji za kontrolni sistem za vlago, merjenje kisika, temperature, pretok plina in sistem za popolno odstranjevanje kisika fiksno vgrajeni v stene komore. Spoji in odprtine vrat v komoro morajo biti plinotesni. V taki komori je težko vzdrževati kisik pod 0,3 %, ne da bi dodajali inerten plin ali odstranjevali kisik iz sistema. Sistem z mehkimi ovojnicani lahko naredimo iz plinotesne plastike, ki ne prepušča kisika in se jo da variti s toploto. 122 V taki ovojnici z lahkoto dosežemo in vzdržujemo zahtevano okolje z nizko vsebnostjo kisika. Sistemi za nadziranje temperature, vlage in koncentracije niso fiksno vgrajeni. Pogoje v ovojnici kontroliramo z občasnimi instrumentalnimi meritvami s katerimi merimo trenutno koncentracijo kisika in ostale pogoje. Če uporabljamo mehke ovojnice, nam predmetov ni treba posebej embalirati in transportirati. To močno zmanjšuje tveganje poškodb in okužbe drugih predmetov. Cel postopek izvedemo na mestu, kjer so okuženi predmeti, kar zelo zniža ceno zaplinjevanja. Zaplinjen predmet v mehki ovojnici. Ob njem merilec kisika in posoda za prepihovanje inertnega plina skozi vodo. Foto:T.Benedik, Arhiv RC. Pri sistemu s trdimi komorami lahko ponovimo postopek največ šest do sedemkrat na leto, kar narekuje čas, ki je 123 potreben za popolno uničenje insektov. Ko se postopek začne, ga zato, da bi v komoro dali nove predmete, ne moremo več prekiniti. Pri sistemu z mehkimi ovojnicami pa pričnemo s postopkom zaplinjenja za vsak predmet posebej (lahko pa damo v isto ovojnico več manjših predmetov) ne da bi se morali ozirati na predmete, ki so že v postopku zaplinjenja, kar je zelo primerno zlasti takrat, ko nimamo istočasno velikega števila predmetov za zaplinjenje. Zelo pomembna prednost sistema z mehkimi ovojnicami je možnost, da velikost ovojnice priredimo velikosti in obliki okuženega predmeta, kar zmanjšuje količino potrebnega plina in s tem ceno zaplinjevanja. Pri sistemu s trdimi komorami porabimo enak volumen plina ne glede na to ali je v njem en ali več predmetov. Izbira inertnega plina Inertni plini, ki jih uporabljajo v muzejih in galerijah za uničevanje insektov so: helij, dušik in argon. Helij je popolnoma inerten plin, a toda cenovno in tehnično zelo zahteven. Dušik je bistveno cenejši od helija in ima veliko manjšo sposobnost difundiranja, ni pa popolnoma inerten. Nekateri anaerobni mikroorganizmi ga rabijo za svojo prehrano, zato uporaba dušika ni primerna predvsem, takrat kadar obstajajo tudi ostali pogoji za razvoj mikroorganizmov (temperatura, vlaga). 124 Argon je inerten kot helij. Njegova cena je mnogo nižja od cene helija, vendar bistveno višja od cene dušika. Ima manjšo sposobnost difundiranja, kar je pomembno pri izbiri materiala za ovojnice. Z njim se ne prehranjuje noben organizem in ne tvori novih spojin. Je težji od kisika in se zato zadržuje na dnu komore pri čemer potisne preostali kisik proti vrhu komore. Zaradi večje teže uspešneje potisne lažje molekule kisika iz predmeta kot dušik, kar zagotovi hitrejše odmiranje insektov. Po Valentinu et al. (1992) argon ubija insekte 25 - 50 % hitreje kot dušik, kar pomeni da je postopek zaplinjevanja z argonom krajši kot z dušikom. Čas trajanja postopka Čas trajanja postopka (LOT - the length of treatment) je odvisen od vrste insektov, fiziološkega stanja insekta vrste okuženega materiala, gostote materiala, temperature in vsebnosti vlage. Ugotovljeno je, da mora postopek z argonom trajati 3 do 4 tedne. V primeru uporabe dušika bi moralo zaplinjenje trajati 5 - 6 tednov (25 - 50 % dlje), da bi zagotovili uničenje vseh življenjskih oblik insektov. Anoxy zaplinjenje velikih objektov - kontinuiran postopek Zaplinjevanja velikih objektov »in situ« ni mogoče izvesti po nekontinuiranem postopku. Zato smo v Restavratorskem centru s sodelovanjem Metropolitanskega muzeja 125 in Art Care International ta postopek nadgradili s kontinuiranim zaplinjenjem. Po temu postopku smo zaplinili oltarje ne da bi jih prej demontirali, kot to sicer zahteva nekontinuiran postopek. Glavni problem kontinuiranega zaplinjevanja »in situ« je izolacija objekta od okolja z visoko vsebnostjo kisika. Pri velikih oltarjih je nemogoče doseči popolno plinotesnost ovojnice, ker jih ni mogoče v celoti obkrožiti z ovojnico, ki ne dopušča difundiranja kisika. Ker so veliki in težki jih ne moremo dvigniti, da bi pod njimi namestili ovojnico zato jo prilepimo na oltarno mizo ali tla ob oltarju, kjer ne moremo zagotoviti popolne plinotesnosti. Skoraj vsi oltarji so pritrjeni v steno z vezmi, ki prebijajo ovojnico. Teh prebojev skoraj ni mogoče popolnoma zatesniti, zato ob njih prihaja do minimalnega vdora kisika v notranjost ovojnice. Oltar ovit z mehko ovojnico med zaplinjenjem. Foto:T.Benedik, Arhiv RC. 126 Problem minimalnega vdora kisika in izgub inertnega plina na tleh ali ob spoju z oltarno mizo smo rešili s kontinuiranim zaplinjenjem pri katerem ves čas, ki je potreben, da odmrejo vse razvojne faze patogenih insektov in drugih škodljivcev, dovajamo toliko inertnega plina, da kljub netesnim točkam v ovojnici vzdržujemo v njej anoxy atmosfero. Pri tej metodi je poseben problem izbor inertnega plina za zaplinjenje. Argona, ki je za zaplinjenje umetniških predmetov najprimernejši (Koestler, 1992), za zaplinjenje oltarjev »in situ« ne moremo uporabiti, ker je težji od kisika in zato pri tleh ali oltarni mizi, kamor prilepimo ovojnico, zelo hitro uhaja. Zato moramo uporabiti dušik, ki je lažji od zraka, kljub temu da vemo, da moramo zato čas zaplinjevanja podaljšati na 5 - 6 tednov. Preventivni ukrepi pred ponovno okužbo Vedeti moramo, da z anoxy postopkom ne preprečimo možnosti ponovne okužbe zaplinjenih predmetov. Zato moramo poskrbeti, da predmete v nekontroliranem okolju po odstranitvi okužb zaščitimo pred ponovnimi okužbami s preventivnimi zaščitnimi sredstvi. Upamo, da bo raziskovalni projekt s to problematiko, ki je l. 2001 pričel potekati na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani v sodelovanju z Restavratorskim centrom, osnova za reševanje sedanjega perečega stanja na tem področju. 127 Perspektive anoxy postopka Nove možnosti za uporabo anoxy postopka za uničevanje okužb z glivami kažejo tudi prvi uspešni rezultati mednarodnega raziskovalnega projekta, pri katerem sodeluje tudi Metropolitanski muzej iz New Yorka. Literatura: Koestler, R.J. 1992: »Practical application of nitrogen and argon fumigation procedures for insect control in museum object,« in preprints of the 2nd International Conference in Biodeterioration of Cultural property, Yokohama, Japan. Koestler, R.J. 1993: » Insect eradication using controlled atmospheres and FTIR measurement for insect activity« ICOM Committe for Conservation 10th Trienal Meetings Washington, D.C. Koestler, R.J. Parreira E.d. Santoro, Noble P. 1993: » Visual effect of selected biocides on easl painting materials, Studies in Conservation 38. Pohleven F. 1998: »Ogroženost lesenih predmetov kulturne dediščine z glivami«, Mednarodno posvetovanje »Les v restavratorstvu«-Publikacija Restavratorskega centra. Hans-Peter Sutter1986: Holzschädlinge an Kulturgütern erkennen und bekämpfen. Verlag Paul Haupt Bern und Stuttgar. 128 Povzetek Predstavljen je kratek pregled raziskovalnega dela namenjenega spoznavanju in nadziranju bioloških okužb lesenih predmetov kulturne dediščine s poudarkom na identifikaciji vrste in stopnje poškodbe ter vzrokih zanjo. Opisani so načini detekcije prisotnosti insektov in mikroorganizmov ter metode za uničevanje teh okužb. Pregled vsebuje podatke o postopkih in pogojih za preprečevanje ponovnih okužb. Les je organski material in je zato zelo občutljiv na različne zunanje vplive, ki povzročajo različne vrste in stopnje poškodb. Najpogosteje jih povzročajo abiotski in biotski dejavniki. Na lesenih predmete kulturne dediščine pa pogosto ugotavljamo tudi mehanske poškodbe zaradi vandalizma ali neprimernega ravnanja s predmetom. Na splošno velja, da abiotski dejavniki, tj. vlaga, padavine, spremembe temperature ter sončna svetloba, povzročajo majhne, toda kumulativne poškodbe, ki lahko v daljšem časovnem obdobju ustvarijo pogoje za nadaljnje propadanje lesa zaradi drugih, največkrat biotskih dejavnikov. Biotski ali biološki dejavniki lahko les že v nekaj tednih ali mesecih popolnoma uničijo. Med te dejavnike sodijo predvsem plesni, lesne glive in insekti ter tudi višje organizirane rastline in živali. Med insekti v našem okolju največkrat zasledimo navadnega trdoglavca in hišnega kozlička. Lesa ne poškodujejo 129 odrasli insekti ampak njihove ličinke, ki se iz jajčec razvijejo v lesu, katerega nato z vrtanjem rovov trajno poškodujejo. Lesne glive okužijo les s trosi. Nekatere glive povzročajo le barvne spremembe lesa, vendar lesenih predmetov mehansko ne poškodujejo. Glive prave razkrojevalke lesa pa lahko les popolnoma uničijo že v kratkem času. Med njih spadajo bela hišna goba, kletna goba in siva hišna goba ali solzivka.Glive in plesni se lahko razvijejo predvsem v neustreznih prostorih z visoko relativno vlažnostjo zraka, kjer imajo ugodne razmere za razvoj. Pomembno je, da pred pričetkom postopka ugotovimo, ali je predmet okužen. Obetajoča tehnika za nedestruktivno ugotavljanje biološke okužbe je test na stranske plinaste produkte. Sem sodi detekcija metana (za termite ali lesne mikrobe) ali ogljikovega dioksida (za insekte ali mikrobe) s Fourierjevim infrardečim spektrometerom -FTIR, ki zazna zelo nizke koncentracije teh produktov in s tem potrdi okužbo. V preteklosti je bilo uničevanje insektov omejeno le na uporabo insekticidov v obliki raztopin za prepajanje lesa in plinov za zaplinjevanje. Poleg nepopolnega uničenja jajčec in ličink je njihova uporaba za predmete kulturne dediščine zelo omejena, ker skoraj vsi insekticidi reagirajo z materiali barvnih slojev ali osnovnim materialom predmetov in ogrožajo okolico in zdravje restavratorja, ki restavrira predmet. V uporabi so še drugi postopki, kot so: uporaba CO2, segrevanje, zmrzovanje in obsevanje.Pri vseh teh postopkih so predmeti izpostavljeni večjemu tveganju kot pri anoxy postopku. 130 Pri anoxy postopku uničimo insekte s tem, da z zamenjavo zraka v zaprti ovojnici z okuženim predmetom vzpostavimo okolje brez kisika, zaradi česar pride do zadušitve insektov. Na ta način lahko uničimo insekte v vseh razvojnih fazah, tj. odrasle insekte, bube, larve in jajčeca. Anoxy zaplinjevanje ima tri glavne faze: 1) Izolacija predmeta pred okoljem z normalno vsebnostjo kisika. 2) Zamenjava zraka z visoko vsebnostjo kisika z anoxy atmosfero z uporabo inertnih plinov (helij, argon, dušik). 3) Čakanje, da insekti odmro – čas zaplinjevanja 3 - 4 tedne. V Restavratorskem centru smo razvili anoxy postopek za zaplinjevanje velikih predmetov (oltarji) »in situ«. Problem nepopolnega tesnenja ovojnice ob stiku oltarja in tal smo rešili s kontinuiranim dotokom inertnega plina. Razvoj anoxy postopka še ni zaključen. Na Oddelku za les pri Biotehniški fakulteti Ljubljani poteka mednarodni raziskovalni projekt o uporabi anoxy postopka za zatiranje gliv. Rezultati prve faze raziskave kažejo, da bi lahko ta postopek ob določenih pogojih, ki še niso popolnoma definirani, uporabili tudi za zatiranje gliv. 131 Elena Simeonov, univ. dipl. inž. arhitekture. prof. strokovno teoretičnih predmetov vodja programa Restavratorska dela, Srednja gradbena, geodetska in ekonomska šola Ljubljana Dunajska cesta 102, 1000 Ljubljana Tel. / fax.: 00386 1 534 28 78 E-pošta: elena.simeonov@guest.arnes.si Kot strokovna sodelavka za urbanizem pri Komiteju za urbanizem, Občina Split, Hrvaška, sem se 10 let dnevno srečevala s problematiko stavbne in kulturne dediščine. Na Srednji gradbeni, geodetski in ekonomski šoli Ljubljana 15 let učim teoretične predmete v programih nižjega in srednjega izobraževanja za mladino in odrasle. Od leta 1995 sem koordinatorka programa specializacije odraslih: RESTAVRATORSKA DELA za poklice kamnosek, tesar, zidar, gradbeni tehnik … Sodelujem z Restavratorskim centrom Slovenije, Fakulteto za arhitekturo, Društvom restavratorjev Slovenije, Zavodom RS za šolstvo, Centrom RS za poklicno izobraževanje, zbornicami RS itd. Sem vodja študijske skupine srednjih gradbenih šol Slovenije, koordinatorka za mednarodno sodelovanje in koordinatorka za izobraževanje učiteljev. V izobraževanju sem pridobila naziv svetnica. 132 Restavriranje in obnova lesenih konstrukcij Ključne besede: tesar - restavratorski sodelavec, poklicna kvalifikacija, usposabljanje, potrjevanje, certifikat, obnova lesenih konstrukcij, lesne zveze, nadomestni les, nadomestni materiali. Tesarstvo, tradicionalna obrt Izvajalci v gradbeništvu z ustreznimi znanji in spretnostmi za izdelavo in restavriranje lesenih konstrukcij so deficitarni. V srednjih gradbenih šolah usposabljamo mladino, ki se v malem številu odloči za poklicno pot v gradbeništvu, ter odrasle, ki se udeležijo tečajev za pridobitev potrdila o usposabljanju za pomožna gradbena dela. Redki so udeleženci, ki se usposabljajo za polno kvalifikacijo. Opisani programi se nanašajo predvsem na novo gradnjo. Še posebej je pereče pomanjkanje kadra za izvedbo restavratorskih in obnovitvenih del na objektih stavbne dediščine. Poklici so oblikovani, toda interesa za pridobitev potrebnih poklicnih kvalifikacij je malo ali nič. Restavriranje in obnova lesenih konstrukcij Znanja in spretnosti, ki so nujna za izdelavo in restavriranje oz. prenovo tradicionalnih lesenih konstrukcij, so 133 pomanjkljiva. Tesarska dela pogosto opravljajo priučeni delavci s skromnim poznavanjem lesa in njegovih značilnosti ter izvedbe klasičnih lesnih/tesarskih zvez, ki so temelj tesarskega poklica. Stare strešne konstrukcije so pogosto nadomeščene z novimi, tradicionalne rešitve so porušene, ne da bi bile dokumentirane. Ostrešno leseno konstrukcijo nadomesti slabo načrtovana, popolnoma spremenjena nova konstrukcija. Pri usposabljanju dijakov za poklic tesar si prizadevamo motivirati dijake za spoštovanje vrednot stavbne dediščine, lesa in tradicionalnega tesarskega poklica. Med drugim si pomagamo tudi z angleško strokovno literaturo, kjer so predstavljeni: a) najpogostejši vzroki poškodb lesenih gradbenih konstrukcij: vlaga; biološki škodljivc; deformacije konstrukcij; mehanske poškodbe; ekstremni naravni pojavi; b) možne rešitve pri restavriranju konstrukcij in njihovih delov (po odpravljanju vzrokov poškodb): z nadomestnim naravnim lesom; z nadomestnimi materiali, kot so; - kovinski element; - epoxy smole. 134 Tam, kjer so gozdovi, je bil les od nekdaj osnovni gradbeni material. Ker je naraven, je okolju in človeku prijazen. Pridobivanje, obdelava in vgradnja so dokaj enostavni. Razkraja se v celoti. Tudi obnavljanje gozdov je v primerjavi z drugimi naravni viri relativno hitro, če je pridobivanje lesa načrtovano in nadzorovano. Tesarstvo je eden najstarejših poklicev. Ime poklica izhaja iz tesanja, tradicionalnega načina obdelave lesa. Pri tej obdelavi površina lesa postane vzporedna z lesenimi vlakni, kar da lesu prijeten videz, ga hkrati zaščiti pred zunanjimi vplivi in tako poveča njegovo trajnost. Danes je ta lesu, okolju in človeku prijazen način obdelave nadomestilo žaganje in kemična zaščita lesa. Lesne ali tesarske zveze so druga pomembna značilnost tesarstva. Kosi lesa so tradicionalno obdelani tako, da je njihova povezava prilagojena lastnostim naravnega lesa in konstrukcij, ki jih tvorijo. Pogosto so zveze bile izdelane na estetski način, ki je bil odraz spretnosti tesarja in premožnosti lastnika. Veliko lepih tesarskih izdelkov še najdemo na objektih ljudske arhitekture, predvsem na bogatejših kmetijah. Kašča, v kateri so kmetje hranili vse bogastvo kmetije, je vedno bila najlepši in najbogatejši objekt na kmetiji. Lesene kašče in kozolci so primeri kakovostnega in estetskega tesarstva. 135 Motiv ljudske arhitekture v lesu. (levo) Primer klasičnega lesenega ostrešja. (desno) Najizrazitejša tesarska konstrukcija je streha. Les je še vedno nenadomestljiv za izdelavo ostrešij, ker je lahek, hkrati pa trden in prožen. Klasične strehe so prave tesarske mojstrovine zaradi bogastva oblik in raznolikosti tesarskih zvez. Bogato oblikovani in konstrukcijsko zahtevni stolpi in strehe prelepih slovenskih cerkva in gradov so rezultat tesarskih veščin. Sodobno tesarstvo je zaradi razvoja industrije in tehnologij obdelave lesa postalo manj zahtevno. Tradicionalne tesarske veščine se pozabljajo, mnoge so že pozabljene. To povzroča velike težave pri prenovi (restavriranju) objektov stavbne dediščine, ki propadajo ali pa so nestrokovno obnovljeni, kar zmanjša ali pa v celoti izniči njihovo vrednoto. Na srednji gradbeni, geodetski in ekonomski šoli Ljubljana si prizadevamo ohraniti osnovna tradicionalna tesarska znanja in veščine. Maloštevilni dijaki in vajenci, ki se odločijo za tesarski poklic, se ob sodobnih tesarskih delih učijo o stavbni dediščini, o osnovah njene zaščite in ohranjanja ter o tradicionalnih tesarskih tehnologijah. 136 Pri usposabljanju dijakov za poklic tesar si jih prizadevamo motivirati za spoštovanje vrednot stavbne dediščine, lesa in tradicionalnega tesarskega poklica. V ta namen dijaki izdelujejo seminarske naloge na temo stavbne dediščine v lesu, ljudske arhitekture, tradicionalnih motivov na lesenih objektih, načrte in detajle klasičnih lesenih ostrešij… Organiziramo dodatne delavnice v obliki projektnega dela, kjer dijaki ročno izdelujejo tradicionalne lesene motive. Odziv dijakov je izjemno pozitiven, interes za tradicionalna znanja in spretnosti se prebuja. Tesarska delavnica: Izdelava motiva ljudske arhitekture. Tesarski motivi z Dolenjske, seminarska naloga dijaka 3. letnika. 137 Znanja in spretnosti, ki so nujna za izdelavo in restavriranje oz. prenovo tradicionalnih lesenih konstrukcij so pomanjkljiva. Tesarska dela pogosto opravljajo priučeni delavci s skromnim poznavanjem lesa ter značilnosti in izvedbe klasičnih lesnih/tesarskih zvez, ki so temelj tesarskega poklica. Stare strešne konstrukcije so pogosto nadomeščene z novimi, tradicionalne rešitve pa so porušene, ne da bi bile dokumentirane. Na pobudo Ministrstva RS za kulturo je februarja 2003 Strokovni svet RS za poklicno izobraževanje potrdil standarde strokovnih spretnosti in znanj za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije za gradbene poklice v restavratorstvu. Razen za področje tesarstva so potrjeni standardi še za področje kamnoseštva, krovstva/kleparstva, pečarstva, slikopleskarstva/ črkoslikarstva in zidarstva. Kataloge so v sodelovanju s Centrom RS za poklicno izobraževanje in s svojimi zunanjimi sodelavci pripravili strokovnjaki ZVKDS Restavratorskega centra in Srednje gradbene, geodetske in ekonomske šole Ljubljana. Poklicno kvalifikacijo potrjuje komisija na podlagi ustreznih potrdil o izobrazbi, delovnih izkušnjah ter usposabljanju za pridobitev poklicnih kvalifikacij, ki jih določa standard. Standard določa naslednje poklicne kvalifikacije za poklic tesar, restavratorski sodelavec/ tesarka, restavratorska sodelavka: - načrtuje, pripravi, izvede in kontrolira lastno delo; - racionalno uporablja energijo, material in čas; - varuje zdravje in okolje: - vodi manjšo skupino; 138 - sodeluje s strokovnjaki, odgovornimi za restavratorski poseg; - ocenjuje vzroke in stopnjo poškodovanosti lesenih konstrukcij in tesarskih elementov pod nadzorom strokovnjakov, odgovornih za restavratorski poseg; - pripravi lesene konstrukcije pred sanacijskim posegom obnove pod nadzorom strokovnjakov, odgovornih za restavratorski poseg; - izvaja obnovo lesenih konstrukcij pod nadzorom strokovnjakov, odgovornih za restavratorski poseg; - čisti in sanira lesene konstrukcije po tradicionalnih tehnologijah pod nadzorom strokovnjakov, odgovornih za restavratorski poseg; - razstavlja, čisti, odpravlja poškodbe in vstavlja manjkajoče dele lesenih konstrukcij, jih zaščiti pred in med transportom, jih vgrajuje in zaščiti po vgrajevanju pod nadzorom strokovnjakov, odgovornih za restavratorski poseg; - izdeluje pomožne konstrukcije za podpiranje in oblikovanje poškodovanih ter za izdelavo replik zidanih in betonskih konstrukcij pod nadzorom strokovnjakov, odgovornih za restavratorski poseg; - opozarja na nepredvidene najdbe in spremembe pri načrtovanju, pripravljanju in med izvajanjem posega; - dokumentira vse faze posega. Skupaj z Zavodom za varstvo kulturne dediščine, Restavratorskim centrom smo na Srednji gradbeni, geodetski in ekonomski šoli Ljubljana pripravili programe 139 usposabljanja za gradbene poklice s področja restavratorstva v kamnoseštvu, tesarstvu in zidarstvu. Program obsega 600 ur usposabljanja: 200 ur teoretičnih predavanj; 200 ur prakse v tesarski delavnici; 200 ur prakse na terenu. Restavriranje in obnova lesenih konstrukcij (nekaj primerov iz angleške strokovne literature) Vzroki poškodb lesenih konstrukcij: a) vlaga: - kapilarna vlaga zaradi pomanjkljive ali neobstoječe hidroizolacije; - higroskopske soli; - kondenzna vlaga zaradi pomanjkljive ali neobstoječe toplotne izolacije; - slabo odvajanje padavin ob objektu; - talna voda; - vlaga iz drugih konstrukcij (cevovodi …); 140 b) biološki škodljivci: - mikroorganizmi; - mah; - žuželke; - gobe …; c) deformacije konstrukcij zaradi: - posedanja tal; - preobremenitev posameznih delov; - izkopov v bližini; - napake pri prejšnjih posegih …; d) poškodbe: - prelomi, poškodbe, manjkajoči deli zaradi prevelike obremenitve celotne konstrukcije ali posameznih delov; - oslabitve lesenih delov, razpoke; - manjkajoči kosi podpor in konstrukcij, - manjkajoče ali poškodovane lesne-tesarske zveze …; e) ekstremni naravni pojavi: - nevihte; - močni vetrovi, 141 - toča; - potresi. Po ugotovitvi vzrokov poškodb je potrebno tiste vzroke, katere je možno, trajno odpraviti, nato pa pristopiti k restavriranju ali obnovi konstrukcije. Konstrukcijo je potrebno opazovati kot celoto. Vsi posegi naj bodo prepoznavni, predvsem na zgodovinskih objektih. Vsak kos lesa mora biti posebej pregledan. Potrebno je s sekiro odstraniti vse zgnile dele, da se lahko pride do zdravega lesa. V primeru nekaterih bioloških škodljivcev je potrebno odstraniti še dodatnih 50,0 cm od ugotovljene poškodbe. Po temeljitem očiščenju lesa je potrebno ugotoviti stanje konstrukcije. Po ugotovitvi novih dimenzij in nosilnosti konstrukcije sledi izbira načina restavriranja konstrukcij in/ali njihovih delov: a) z nadomestnim lesom in tradicionalnimi lesnimi-tesarskimi zvezami; b) z nadomestnimi materiali, kot so: - kovinski elementi; - epoxy smole. Osnovni cilj je ohraniti čim več originalnega lesa. 142 Restavriranje z naravnim nadomestnim lesom in tradicionalnimi lesnimi zvezami Nadomestni les mora biti enake vrste, kakovosti in vlažnosti kot originalni les. Če je to mogoče, naj je tudi enake starosti. Debelina nadomestnega kosa ne sme biti tanjša od 40,00 mm, bolje je 50,00 mm. Zaradi tega so plohi primernejši od desk. Letnice originalnega in nadomestnega lesa se morajo ujemati, povezava mora biti natančna. Lesna zveza naj bo tradicionalna in prilagojena legi in obremenjenosti lesenega elementa. Minimalna debelina nadomestnega kosa je 40,00 mm, da ne pride do krivljenja lesa: Popravilo lesenega elementa je odvisno od njegove lege in obremenitve. Lesne/tesarske zveze morajo biti toge, da element še naprej deluje kot enoten kos. Zaradi tega so lesne zveze dodatno utrjene z lepili in veznimi sredstvi. Pri natezno obremenjenih elementih sta možni dve vrsti poškodb: - razpoke, ki potekajo vzporedno z vlakni, niso nevarne za nosilnost elementa: 143 - razpoke, ki presekajo vlakna, vplivajo na nosilnost elementa. Poškodovani del je potrebno izrezati ter ga nadomestiti z novim delom. Lesna zveza, ki povezuje stari in novi del elementa, naj bo toga - čepi na obeh koncih, lepilo, vezna sredstva. Najpogostejša poškodba upogibno obremenjenih elementov (npr. stropnikov) je na koncih, v ležiščih. Primerna lesna zveza je tog poševni sklop, dodatno utrjen z lepilom: 144 Za tlačne in manjše uklonske obremenitve je primeren tog navadni sklop, utrjen z veznimi sredstvi. Popravilo lesne zveze Lesne zveze povezujejo različno usmerjene elemente lesene konstrukcije in aktivno ščitijo les tako, da mu povečajo trajnost in vremensko odpornost ter omogočajo njegovo delovanje pod vplivom vlage. Toda, lesne zveze so dodatno podvržene škodljivcem. Zaradi tega najhitreje propadajo in jih je potrebno popraviti ali pa narediti kopijo oz. nadomestno lesno zvezo iz nadomestnega lesa (enake vrste, kakovosti, vlažnosti in smeri letnic). Izdelane naj bodo kot prožne povezave, ki še naprej omogočajo delovanje in druge premike konstrukcije ter njenih delov. Primeri popravila lesnih zvez, odvisno od stopnje poškodovanosti: 1. nadomestna stranica utora 2. nadomestni čep 3. lažni čep 145 4. nadomestna lesna zveza Restavriranje lesenih elementov z nadomestnimi deli Popravilo lesenih konstrukcij z nadomestnimi materiali predstavlja manj kakovostna restavratorska dela od tistih z uporabo nadomestnega lesa. Jeklo Pri uporabi jekla lahko pride do kondenziranja vlage, kar povzroča rjo in gnilobo na lesu. Razpoke v nateznem območju lesenega nosilca se sanirajo z vstavljanjem jeklene palice v spodnji tretjini višine nosilca. Palica ni vidna na površini lesa. Popravilo nosilca v ležišču je možno izvesti z vstavljanjem jeklene pločevine, ki ostane skrita v lesu. Biti mora biti trdno zavarovana z nizom vijakov. 146 Epoxy smole So predvsem primerne za popravilo ležišč vgrajenih lesenih nosilcev. Faze dela so: - začasno odpiranje trama; - odstranitev razpadlega dela in čiščenje; - postavitev trajnega opaža iz ustreznega lesa; - polaganje armaturnih palic v pripravljene vrtine; - vlivanje epoxy smole, ki nadomesti odstranjeni les in vse poveže. Dijak v tesarski delavnici, SGGEŠ Ljubljana. 147 Prapreče pri Lukovici.19 Zaključek Za kakovostno restavriranje lesenih konstrukcij je potrebno oživljanje in nega tradicionalnih tesarskih spretnosti in znanj. Hkrati je nujno ozaveščanje mladih in vseh, ki odločajo o vrednotah dediščine in njenega ohranjanja, o pomenu kontinuiranega razvoja tradicionalnih poklicev ter izobraževanja in usposabljanja kadrov za njihovo izvajanje. Literatura: Cevc, T.; Primožič, I. 1991 Kmečke hiše v Karavankah, Radovljica, DIDAKTA. 19 Fotografije: Elena Simeonov in Jurij Jamnikar, dijak SGGEŠ Ljubljana. 148 Ashurst, J. 1990 Wood, Glass and Resins, England, Gower Technical Press Ltd. Povzetek Poudarek referata je na pomenu kakovostnega poklicnega usposabljanja izvajalcev obnovitvenih/restavratorskih del na objektih stavbne dediščine in na nujnosti povezave vseh udeležencev obnove zaradi medsebojne izmenjave izkušenj, spretnosti in znanj. Poklic tesar je deficitaren, tako kot so tudi drugi tradicionalni poklici. Že na nivoju osnovnega poklica pri izvajanju novih gradenj dela izvajajo nestrokovni – priučeni delavci. Pri obnovi stavbne dediščine je njihova nestrokovnost še bolj izražena. Tudi izobraženi tesarji z znanji s področja osnovnega poklica niso dovolj kompetentni, da bi kakovostno obnavljali klasične lesene konstrukcije. V ta namen je oblikovan program RESTAVRATORSKA DELA: specializacija po končani srednji izobrazbi. V programu gre za predstavitev osnovnih znanj, ki jih pridobijo dijaki, ki se izobražujejo za poklica tesar (in delno gradbeni tehnik) v rednem programu in v programu izobraževanja odraslih. Vsebine vključujemo tudi v programe izobraževanja učiteljev strokovne teorije in prakse. Sklop je namenjen razširitvi znanj, ki so predvidena v temeljnem šolskem programu. Na šoli smo se odločili, da vsebine vnesemo v izbirne predmete, seminarske in raziskovalne naloge ter dodatne dejavnosti dijakov. Na temo ljudske arhitekture smo izvedli več delavnic za učitelje srednjih gradbenih šol in druge zainteresirane. 149 Kot predstavnica Ministrstva za šolstvo sem se udeležila mednarodne konference COTAC (Conference of Training in Architectural Conservation), kjer sem pridobila koristna spoznanja o problemih, s katerimi se srečujejo evropske države pri poskusih usposabljanja obrtnikov za posege na stavbni dediščini. Priporočena mi je bila strokovna literatura, ki obravnava tovrstna znanja. Skupina učiteljev se je nato udeležila strokovne ekskurzije, ki jo je za nas pripravila partnerska šola South Birmingham College. Predstavljene so nam bile njihove izkušnje v izobraževanju in usposabljanju obrtnikov za obnovo stavbne dediščine. Bili smo gosti podjetij, ki imajo dolgoletne izkušnje pri restavriranju spomeniških objektov. Veljaven je poskusni program, po katerem skupaj z Restavratorskim centrom izobražujemo drugo skupino kandidatov, predvsem kamnosekov. Prijavljena sta tudi en (!) tesar in en (!) zidar. S Centrom RS za poklicno izobraževanje pripravljamo dokumentacijo, ki bo za daljše obdobje določila potrebna znanja in spretnosti za različne gradbene poklice (kamnosek, krovec/klepar, pečar/keramičar, tesar, zidar, gradbeni tehnik) v programu specializacije RESTAVRATORSKA DELA. Izdelali smo profile poklicev, ki so podlaga za izdelavo poklicnih standardov. Standardi bodo osnova za pridobitev certifikatov. Programi izobraževanja in usposabljanja, ki jih organizira služba EU (Evropska skupnost), omogočajo izmenjavo izkušenj med partnerskimi državami na različnih področjih ter stopnjah izobraževanja in usposabljanja. 150 Ksenija Marković mr.sc. etnologinja, konzervatorica, viša savjetnica Ministarstvo kulture Republike Hrvatske Uprava za zaštitu kulturne baštine Konzervatorski odjel u Zagrebu Tel.: 01 201 02 52 Dubravka Habuš-Skendžić prof., arheologinja restaurator-konzervator-kustos muzejski pedagog Muzej Prigorja – Sesvete Tel.: 01 201 02 52 Ksenija Marković sudjelovala je u izradi konzervatorskih podloga za prostorne planove (Jastrebarsko, Sisak, Dugo Selo, Glina, Kalnik), urbanističke planove (grada Zagreba, Kaptol-Gornji Grad), planove manjih naselja (Lučice, Lešće, Kosinj, Drenje, Martin Breg). Objavila 70 – tak stručnih i znanstvenih radova. Autor ili koautor 14 izložbi fotografija, organizator i suorganizator stručnih simpozija u Hrvatskoj, radila na zaštitnim radovima drvenog dvora Alapić, sudjelovala u obnovi 5 drvenih kapela Pokupskog i Turopoljskog kraja, 1 sukačnice – ljetne kuhinje, 1 biblioteke. Od 1995. predstavnica Hrvatske u Comite International d'Architecture Vernaculaire ICOMOSa. Od 1998. predsjednica Hrvatske sekcije Europskog vijeća za sela i male gradove (European Council for the Village and Small Town) ECOVAST . Draga kolegica preminula je početkom srpnja 2007. Dubravka Habuš-Skendžić, kustos Muzeja Prigorja, kroz muzejsku pedagogiju propagira zaštitu spomenika 151 kulture. Završila je tečajeve iz kiparstva i keramike, koju je sama i izrađivala, rješavajući praktična pitanja kod obnove rimskih zdjela i sl. Radila je na obnovi polikromiranog drveta. Stručni objavljeni radovi 5, izložbi 10. 152 Rezultati suradnje konzervatora i kustosa Djelotvornu zaštitu kulturne baštine promatramo kao proces u stalnom nastajanju, a njenu osnovu nalazimo u široko koncipiranoj suradnji sa svim slojevima društva i sa raznorodnim profesijama. Učenje o prošlosti, stvaranje odnosa prema krajoliku, vrijednostima arhitekture, vrijednostima stanovanja, različite upotrebe prostora, vrijednostima umjetničkih detalja mogu se prikazati u izložbi ili na očuvanim primjerima baštine. Dakako da je živ primjer najdjelotvorniji. U muzeju se ne može stvoriti zavičaj, ali će se stvoriti atmosferqa u kojoj će zavičaj kao duhovna, socijalna, religiozna i materijalna stvarnost biti prisutan. I kao što je rekao Ivo Maroević „od toga do ljubavi i poštovanja kulturne baštine nije daleko. Treba otvarati puteve i ljudi će krenuti da dožive nove poglede, da prošire svoje vidokruge. Neće svi, ali će mnogi. Isplati se u to ulagati i vrijeme i znanje.” U tom smislu nastala je suradnja između Muzeja Prigorja i Konzervatorskog odjela u Zagrebu na izradi kataloga autorice Dubravke Habuš-Skendžić Život u drvenoj kući, koja je poticana vrijednostima ruralne arhitektonske baštine nastojala izložbom i edukativnim programom za djecu ukazati na te vrijednosti. U ovom slučaju Dubravka Habuš-Skendžić koristila je podatke Konzervatorskog odjela, te naputke i smjernice kako očuvati staru seljačku kuću u svrhu edukacije obitelji posjednika, vlasnika i njihovih 153 potomaka a istovremeno u svrhu edukacije mladeži predškolske i školske dobi kao i građana. Edukacijski rad je zamišljen kao vid preventivne zaštite kulturnog dobra te kao uvod u revitalizacijski proces u kojem sudjeluje cijela zajednica. Muzeji i galerije zagrebačke i krapinsko-zagorske županije 2002. godine kao i prethodnih, obilježavali su Međunarodni dan muzeja 18. svibnja, muzejsko-edukativnom nagradnom igrom pod zajedničkim naslovom KUĆA. Svaki muzej, ovisno o fundusu, obrađivao je temu kroz izložbe, radionice, predavanja ili neka druga događanja. U Muzeju Prigorja 23. travnja 2002. otvorena je izložba pod naslovom Život u drvenoj kući. Izložba je prikazala očuvanje graditeljske pučke baštine Sesvetskog Prigorja, kroz primjere dobre obnove starinskih kuća kod kojih su očuvane osnovne kvalitete: volumen, materijal, nagibi krovišta, pokrov, otvori. Uz izložbu organizirane su likovne radionice za djecu koja služeći se različitim tehnikama: kolaž, crtež i sl. imaju primjer za izradu elemenata tradicijske arhitekure. Kroz izložbu željelo se približiti tradicijsku arhitekturu djeci a i roditeljima. Svrha izložbe i radionice poticanje je pozitivnijeg odnosa prema graditeljskoj baštini te zanimanje za potrebe njenog očuvanja, zaštite i revitalizacije. Smatramo da jednostavnost i ljepota drvenih kuća lako dopire do svakoga, a ako djecu naučimo voljeti i čuvati ove kuće iz njihove okoline, možemo očekivati i odgovornije ponašanje prema kulturnoj baštini općenito (D.H.S.). 154 Na izložbi su prikazani konzervatorski naputci Kako obnoviti i očuvati staru seljačku hižu, Konzervatorskog odjela iz Zagreba a i otisnuti su u katalogu, te je edukativna konzervatorska svrha barem dijelom postignuta. Edukacija kao oblik prosvjećivanja i informiranja provodi se u muzeološkoj djelatnosti kao važno usmjerenje o kojem bi u konzervatorskom radu trebalo ozbiljno razmišljati kao o temeljnom obliku pravilnog odnosa prema baštini. Poznat je europski, edukativni, pilot projekt - Škola posvaja spomenik Projekt je bio dobro prihvaćen na I etnološkoj školi održanoj 2001. u Hrvatskoj Kostajnici, koju je vodila Dunja Majnarić Radošević, održanoj za profesore i nastavnike s područja koje je najviše stradalo tijekom rata 1991.-1995.: Petrinje, Siska, Kostajnice i Dvora. Zaštita graditeljske baštine Sesvetskog Prigorja Drvenih je kuća u selima Sesvetskog Prigorja u posljednje vrijeme sve manje. Njihovi vlasnici zamijenili su ih novim, “udobnijim” domovima i većinom prepustili prirodnom propadanju. Tek u nekima još žive starosjedioci za čije su mladosti bile u punom sjaju. Željeli bismo upozoriti na nenadoknadiv gubitak ako dozvolimo propadanje posljednjih drvenih zgrada i poučiti kako da se dužnim poštovanjem odnosimo prema onome što je narod stoljećima stvarao. U svijest ljudi želimo ugraditi činjenicu da je očuvana, zaštićena i uređena tradicijska baština nositelj identiteta njihove sredine. Smatramo izuzetno važnim uključiti u aktivnosti cijelu obitelj. Djedove i 155 bake, u čije su vrijeme ili još ranije, građene drvene kuće, roditelje koji su danas odgovorni i mogu aktivno djelovati te naravno djecu čiji će novi pogled sutra kada odrastu, pridonijeti tome da preostale zgrade na dožive istu sudbinu kao neke drvene kuće ranije. Svrha izložbe i cijele akcije je poticanje na pozitivniji odnos prema graditeljskoj baštini, te zanimanje za potrebe njenog očuvanja, zaštite i revitalizacije. Prikazujemo neke pozitivne primjere i mogućnosti koje stoje na raspolaganju kod obnove drvenih zgrada, a koje ne ugrožavaju ili pak devastiraju njihove vrijednosti. Mnogi takvi objekti nisu posebno zaštićeni kao spomenici kulture, ali kao dio svakidašnjeg života sela dio su kulturne baštine i kulturnog krajolika, pa kao takvi zaslužuju našu pažnju. Uloga muzeja u zaštiti kulturne baštine Muzeji nemaju ingerenciju nad nepokretnim spomenicima kulture, osim u vidu dokumentacije i evidencije, no njihov je zadatak informiranje nadležnih službi zaštite o promjenama na terenu. Narodno graditeljstvo je u muzejima zastupljeno gotovo isključivo prikazima interijera u okviru stalnih postava. Tek posljednjih godina, od kada je svijest o zaštiti tradicijskog nasljeđa prisutnija, priređuju se izložbe s namjerom ukazivanja na devastaciju i propadanje drvene arhitekture. Jedna od mogućnosti zaštite koju provode i zalažu se za njih etnolozi i arhitekti konzervatori, je zaštita “in situ”(na 156 mjestu gdje je podignut) pojedinačnih zgrada ili ostvarenje muzeja na otvorenom – etnoparka. Do danas, od mnogo dobrih ideja i projekata realiziran je manji broj. Spomenimo tek dva: “Staro selo” u Kumrovcu i Zavičjni muzej u Donjoj Kupčini. U “Starom selu “ u Kumrovcu rekonstrukcijom i uređenjem stare jezgre naselja sačuvala se autentičnost objekata, etnografska i povijesna vrijednost. Svaka zgrada zadržala je funkciju koju je imala na prijelazu 19. u 20. stoljeće i prikazuje izvorni seoski način života. Tako koncipiran etnopark edukativna je i primamljiva destinacija za posjetitelje. Zavičajni Muzej u Donjoj Kupčini prikazuje i kulturnu baštinu Pokuplja. Obuhvaća pet zgrada okupljenih u jednu cjelinu, sa bogatim fondom predmeta postavljenih u nekoliko trajnih izložbi: tradicijski kućni inventar, rukotvorstvo, alat, te prirodoslovnu izložbu i manju knjižnicu. Muzej Prigorja Sesvete započeo je prije dvadesetak godina sa izradom sustavne foto dokumentacije tradicijskog graditeljstva Sesvetskog Prigorja. Snimljene su gotovo sve drvene zgrade na ovom području. Zadnjih desetak godina mnoge su srušene ili su u lošijem stanju, pa je u planu ponovni sustavni pregled terena. Godine 1986. u suradnji s Republičkim zavodom za zaštitu spomenika kulture u Zagrebu i tadašnjim Regionalnim Zavodom za zaštitu spomenika kulture ostvarena je akcija “Istraživanje i fiksiranje stanja etnoloških spomenika s ciljem prikupljanja i proučavanja mogućnosti njihove 157 zaštite”. Tom su prilikom obiđena sela i zaseoci: Planina Donja, Planina Gornja, Kučilovina, Kašinska Sopnoca, Kašina, Goranec, Glavnica Gornja, Glavnica Donja, Vugrovec, Prepuštovec Moravče, Adamovec. Registracija stambenih i gospodarskih objekata tradicijske arhitekture, popraćena je arhitektonskom i foto dokumentacijom. Arhitektonski su snimljeni gotovo svi značajniji objekti, ukupno njih petnaestak. Muzejski stručnjaci surađivali su prilikom rada na posebnim elaboratima zaštite nepokretnih kulturnih dobara za potrebe prostornih planova. Tradicijska arhitektura Sesvetskog Prigorja Šumovite padine Medvednice imale su značajnu ulogu u gospodarstvu Sesvetskog kraja, a drvo se kao osnovni građevni materijal koristio u gradnji. Uz kuću, na okućnici tradicionalno se nalazi štala, kotac, kokošinjac, kuharna (sa krušnom peći), štagalj, kukuružnjak i bunar. Sela sjevernog dijela Prigorja, prilagođavaju se brdovitoj konfiguraciji terena pa su zbijenije strukture parcela, a okućnice su nepravilnih oblika i rasporeda. Bitna karakteristika tih kuća je poluukopan podrum – pelnica, ispod jednog dijela ili ispod cijele kuće. Zidane su od kamena debljine zida 50-tak centimetara, a služile su pohrani vina. Zahvaljujući blagim padinama stanovništvo se u velikoj mjeri bavilo uzgojem vinove loze. Posebnu zanimljivost čine ulazna vrata u pelnicu, koja su dvokrilna, sastavljena 158 od daščica koje se iz središta zrakasto šire i tvore motiv koji podsjeća na sunce. Iznad pelnice je drvena gradnja od hrastovih planjki. Unutrašnji raspored prostorija je vrlo jenostavan, sastoji se uglavnom od tri prostorije : “iža” (glavna soba), “komora” (soba) i kuhinja. U kuću se ulazi ili preko pristupne prostorije koja se ovdje zove “prag” ili preko “ganjka” koji se proteže preko cijelog dvorišnog pročelja kuće. U ravničarskom dijelu sela su veća a okućnice pravilnije s prizemnim drvenim kućama bez podruma (nalazimo ga u vrlo malo slučaja). Na podzidu od kamena, opeke ili betona (visine 30 – 40 centimetara) postavljena je tipična kuća građena od hrastovih ili kestenovih planjki. Najčešće u sredini dvorišnog pročelja smješten je natkriveni ulaz koji se naziva “palutan”. Raspored unutrašnjih prostorija sličan je onom u kućama brdovitog dijela Prigorja. Sastoji se od “praga“ (ganjka), kuhinje u sredini i dvije sobe, “iže” i “komore. Kuće su još imale i takozvane “najže”, tavane gdje se sušilo meso a dim je dolazio iz ložišta u kuhinji. Planjke od kojih je građena kuća obrađivane su tesanjem, u novije vrijeme piljenjem. Na uglovima kuća planjke su spajane na dva karakteristična načina: prostim ili hrvatskim vezom i slijepim ili njemačkim vezom. Krovišta su dvostrešna sa zabatnim poluskošenjima na cijelom području Prigorja, pod nagibom od 45 stupnjeva i pokrivena biber crijepom. Iz nekih kazivanja saznajemo da su se krovovi do početka dvadesetog stoljeća pokrivali raženom slamom koju ovdje zovu “ritek“. Kuće su gradili domaći majstori koje nazivaju cimermanima, tesarima ili palerima. 159 Majstori tesari ukrašavali su stiliziranom geometrijskom ili biljnom ornamentikom gredu iznad planjki i bojali je živim bojama. Posebno su se ukrašavali zabati kuća, gdje je majstor na gredu upisivao uz godinu izgradnje svoje ime ili neki drugi tekst. Najbogatije ukrašavani su palutani, zatim vrata i okviri prozora gdje se vitičasti ukras često doima poput čipke. Također su česti kršćanski motivi (kalež, križ, Kristov monogram) na pročeljima kuća i zabatima palutana. Uz mnoge druge, drvene kuće imaju i jednu sasvim konkretnu prednost nad zidanim objektima. One se daju rastaviti i preseliti. Preseljavali su ih i u prošlosti, unutar okućnice ili na udaljenija mjesta. Selidba (prevlačenje) se radila na drvenim valjcima na manjim udaljenostima, a da pritom nije trebalo rastaviti. Za preseljenja na veće udaljenosti objekt bi se rastavio a svaka bi se planjka morala prethodno označiti kako bi se kasnije znalo postaviti svaku na točno zadano mjesto. Na isti se način kuće rastavljaju i prenose i danas. Nova izgradnja i zanemarivanje tradicije Procesi koji su nakon drugog svjetskog rata uzrokovali transformaciju sela potaknuli su novu izgradnju. 60–tih su godina prošlog stoljeća mnogi ljudi odlazili na privremeni rad u inozemstvo. U vremenu što slijedi bolje financijske prilike i doseljavanje dovele su do ubrzane izgradnje kojoj dugujemo današnji izgled sela. Nažalost nova arhitektura najčešće ne donosi nove estetske vrijednosti. Novosagrađene kuće, oblikovanjem i korištenim materijalom u potpunosti su prekinule s tradicijskim načinom 160 gradnje, umjesto da su iskustva i funkcionalna rješenja tradicijske arhitekture uskladila s modernim načinom života. Nerijetko putujući po zemljama srdnje Europe oduševljeno zapažamo kako je sa puno ljubavi očuvano graditeljsko nasljeđe. Kod nas je nažalost mali broj onih koji prihvaćaju izazov obnove stare zgrade. Stanovanje u drvenoj kući možemo definirati kao kvalitetno uz pridjeve: arhitektura po mjeri čovjeka, autentična, spontana, kreativna itd. Iako bi takav stav mogli protumačiti i kao poetična razmišljanja, konkretnost i logičnost narodnog graditeljstva dobiva na vrijednosti kada se usporedi sa modernim kućama. Kako bi se izbjegla nesuvisla izgradnja i postigla potpunija zaštita cjeline sela, te sačuvala njegova povijesna i ambijentalna vrijednost služba zaštite surađuje na izradi prostornih planova, te je u novije vrijeme izrađeno nekoliko sveobuhvatnih elaborata: - konzervatorsko – urbanistička dokumentacija sa smjernicama zaštite nepokretnih kulturnih dobara, zaštićeni i evidentirani dijelovi prirode sa smjernicama zaštite, (Gradski zavod za zaštitu i obnovu spomenika kulture i prirode, Zagreb 1995.), - konzervatorske podloge – Knjiga 1, Nepokretna kulturna dobra; Knjiga 2, Zaštićeni dijelovi prirode (Gradski zavod za zaštitu spomenika kulture i prirode, Zagreb 2000.), - elaborat GUP – Sesvete 1, Konzervatorska podloga – nepokretna kulturna dobra II, Evidentirani dijelovi prirode s uvjetima uređenja i korištenja (Gradski zavod za zaštitu spomenika kulture i prirode, 2001.). 161 Obnova tradicijske arhitekture Proces planiranja obnove složen je proces, bilo da se radi o pojedinačnoj zgradi, seoskim okućnicama ili cijelim naseljima. Prije nego što se upuste u obnovu zgrada vlasnici drvenih kuća ili oni koji bi to htjeli postati trebaju imati neke pokazatelje o vrijednostima, lokalnim specifičnostima i mogućnostima zaštite. Kod obnove u obzir treba uzeti ne samo kuću već i njen sadržaj, način života ljudi u takvom objektu i naravno okoliš u kojem se kuća nalazi. Želimo li sačuvati karakteristike kraja i njegovu tradiciju moramo: - podići razinu svijesti edukacijom lokalnog stanovništva o vrijednostima tradicijske arhitekture i njenim prednostima, - upućivati na stručne ustanove kod izrađivanja planova za adaptaciju kuće, - izraditi opširna uputstva kako popraviti uvjete stanovanja u postojećem objektu a da se pritom bitno ne mijenja osnovna struktura, - osigurati nadzor kod izvođenja radova. Opis realiziranog primjera obnove tradicijske arhitekture u sesvetskom Prigorju Imanje obitelji Čavlović u Dobrodolu najbolji je primjer obnove tradicijske arhitekture i okoliša u Sesvetskom 162 Prigorju. Obitelj je pokazala iznimno zanimanje za akciju Muzeja Prigorja. Lokacija objekta: Grad Zagreb, gradska četvrt Sesvete, naselje Dobrodol brijeg. Nosilac incijative: Obitelj Čavlović. Svrha incijative: Očuvanje starih drvenih građevina i njihovo oživljavanje prenamjenom. Imanje obitelji Čavlović Obitelj je podrijetlom iz grada gde je uživala sve pogodnosti i udobnosti koje pruža razvijena gradska sredina (plin prije II. svjetskog rata, voda, kanalizacija, telefon, prometnice i infrastruktura najuže zagrebačke jezgre). Ovo napominjem iz razloga, da bi se razumjela filozofija pristupa cijelom projektu. 163 U obitelji je iz određenih razloga postojala uska povezanost s prirodom i potreba da joj se na bilo koji način približi ili čak usko veže. Iz tog razloga prišlo se 1968 otkupu dijela starog obiteljskog gazdinstva od predaka supruge na lokaciji Veliki Vrh u Voloderu (Moslavina) sa prekrasnom starom slobodnjačkom kurijom na kat izgrađenom 1800 godine (Moslavačko – posavski tip “čardaka”). “Čardak” (dimenzija 12 x 7 m) je bio izrađen od hrastovih greda i planjki koje su bile ili isključivo tesane ili rijetko piljene ručnim “gaterom”. Stanje drvene konstrukcije bilo je iznenađujuće solidno – kozervirano i preparirano dugotrajnim utjecajem prirode. Konstrukcijski vrlo je interesantno da je “čardak” sagrađen s dvije različite tehnike gradnje. Konstrukcija prizemlja u čvorovima vezanja izvedena je u tzv. “njemačkom spoju”, dok je kat izveden u tzv. “starohrvatskom spoju”. Razlog tome nije nam poznat, međutim smatramo da ima svoje konstrukcijske prednosti. Uz zgradu postojao je zapušteni vinograd i ruševni štagalj i štala, budući da od kraja II. svjetskog rata nitko tamo nije živio. Svemu je prijetilo potpuno propadanje. Ta se zgrada popravila s ciljem spašavanja od daljeg propadanja i pretvorena je u ugodno mjesto povremenog boravka tijekom vikenda ili preko ljetnih odmora. Građevinski nije mnogo rađeno, nego je samo osigurana svrsishodnost. U naselju Dobrodol u općini Sesvete na zemljište s odobrenom lokacijskom dozvolom za gradnju drvene zgrade izvršeno je preseljenje građevine iz Volodera i kombinirano s jednom autohtonom drvenom kućom (Prigorski tip stambene obiteljske kuće). Izvršeno je mjerenje i snimanje obje građevine i prostudirano njihovo uklapanje u jednu 164 cjelinu. Poseban je bio problem spoja dvaju različitih stilova te kako ih uklopiti u ambijent sela i zemljišta. Uz dragocjene savjete arhitekata iz Ahitektonskog fakulteta u Zagrebu nađeno je rješenje koje je i realizirano. Prema izrađenim nacrtima i mjerama građevine izgrađen je temelj i, s obzirom da je položaj na nagnutom terenu, u sklopu temelja i podrum veličine polovice prigorske kuće. Tlocrtno je zgrada spojena u ključ, a spoj je konstruiran pomoću jednog hodnika koji istodobno konstrukcijski djeluje kao dilatacijski kompenzator. Moslavački čardak postavljen je u smjeru istok – zapad s pročeljem prema sjeveru, dok je prigorski dio zgrade postavljen u smjeru sjever – jug s pročeljem okrenutim prema istoku. Kako očuvati i obnoviti staru seljačku kuću? Što treba činiti? Najprije: Uzeti vremena, pažljivo promatrati kuće iz kraja koje su zadržale stari karakter (čak i one ruševne koje su najčešće i najautentičnije…). Otkrivamo da je prava seljačka kuća neprimjetna u krajoliku – okolišu i da se dobro uklapa svojim prirodnim materijalima. Projekt: Čak i za novu namjenu očuvajte karakter stare kuće: poštujte volumen i proporcije zidova te prozorskih i ostalih otvora. Izvedba: Za pokrov, slijedite običaje kraja (biber crijep, ražena slama, kamen, šindra) s odgovarajućim tradicionalnim nagibom i visinom krovišta. 165 Očuvajte volumen dimnjaka. Upotrebljavajte uobičajene otvore dotičnog kraja: ako je potrebno svjetlosni otvor postavite na zabatu. Za zidove, upotrebljavajte materijale kraja (drvo, cigla, kamen, pleter, zemlja …) ili ih obnovite ako je potrebno. U unutrašnjosti zidove pokrijte širokim daskama (15-30cm), postavljenim horizontalno ili gips pločama. Pod u kuhinji i kupaonici: pečena terakota. Očuvajte starinske prozore, u slučaju potrebe ostavite vrata iste veličine ali ne povećavajte postojeća. Radije dvokrilni prozor sa šest okna nego trokrilni. Važni detalji: Za vrata i prozore upotrebljavajte stare modele. U unutrašnjosti: očuvajte ili rekonstruirajte ognjište, peć, otvoren strop s gredom i podvlakama, daske poda, ulaz na tavan. Okoliš: za ogradu upotrebljavajte materijal kraja: živicu, daske, pleter, kamen… Za vrt, zadovoljite se stablima, biljem, cvijećem s vašeg područja i iz vaše okolice. Očuvajte i održavajte staje, sjenike, golubarnike, bunare, mlake, močvare, potoke… Naprotiv, pažnja: Ne počinjite radom prije nego ste dugo i dobro promislili i promotrili okolinu i tradicijsku arhitekturu, način gradnje, materijale… 166 Ne podižite temelje niti ne povećavajte nepotrebno otvore ne poznavajući omjere i lokalne običaje. Nemojte htjeti biti originalni pod svaku cijenu stvarajući kič. Ne upotrebljavajte bakar i fibro-cement. Ne gradite terase ako nisu na tom području postojale. Ne stavljajte otvor koji je stran u ovom kraju ili koji je prevelik. Ne upotrebljavajte materijale koji se ne upotrebljavaju na okolnim građevinama i ne pripadaju regiji. Ne stavljajte vertikalnu oplatu u unutrašnjosti. Ne stavljajte na garažu vrata koja se rulaju ili dižu. Ne asfaltirajte prostor do garaže. Bez mediteranskih žaluzina na kontinentu. Upotrebite pune drvene tradicionalne zaklopce. Ne upotrebljavajte kričave boje, npr. crvenu za fasadu. Bez pretencioznih ograda kao što su betonske ograde sa zavijucima, “baroknim” ukrasima ili sl. Bez egzotičnih stabala ili bilja, simuliranih zdenaca u vidu guma za auto kamenih “nogu” kroz travnjak, ograda od točkova kola, vitičastih cementnih ograda, plastičnih bazena itd. DOBRA OBNOVA MORA OSTATI NEVIDLJIVA. 167 Sažetak Svaki muzej, ovisno o fundusu, obrađuje temu kroz izložbe, radionice, predavanja ili neka druga događanja. U Muzeju Prigorja 23. travnja otvorena je izložba pod naslovom Život u drvenoj kući. Izložba želi prikazati očuvanje graditeljske pučke baštine Sesvetskog Prigorja, kroz primjere dobre obnove starinskih kuća kod kojih su očuvane osnovne kvalitete: volumen, materijal, nagibi krovišta, pokrov, otvori. Uz izložbu organizirane su likovne radionice za djecu koja različitim tehnikama: kolaž, crtež i sl. imaju primjer za izradu elemenata tradicijske arhitekure. Kroz izložbu željelo se približiti tradicijsku arhitekturu djeci a i roditeljima. Svrha izložbe i radionice poticanje je pozitivnijeg odnosa prema graditeljskoj baštini te zanimanje za potrebe njenog očuvanja, zaštite i revitalizacije. Smatramo da jednostavnost i ljepota drvenih kuća lako dopire do svakoga, a ako djecu naučimo voljeti i čuvati ove kuće iz njihove okoline, možemo očekivati i odgovornije ponašanje prema kulturnoj baštini općenito. Sadržaj kataloga, Život u drvenoj kući kojem je autorica Dubrovka Habuš Skendžić, označen je pristupom s relevantnim ocjenama onih stručnjaka koji su se tijekom 20. stoljeća bavili tradicijskim graditeljstvom (Holjac, Pillar – Hrvatski građevni oblici) preko A. Freudenreicha te isticanja osobnog odnosa prema zaštiti i očuvanju tradicijske arhitekture, autorica je pokazala zavidnu umješnost savladavanja konzervatorskih stavova a kroz osobit smjer muzejskog pedagoga. Na izložbi su prikazani konzervatorski 168 naputci Kako obnoviti i očuvati staru seljačku hižu, Konzervatorskog odjela iz Zagreba a i otisnuti su u katalogu, te je edukativna svrha sasvim postignuta. Obogaćena i poticana entuzijazmom Dubravke Habuš Skendžić, postavila sam sličnu izložbu poučnog karaktera u Gradskom muzeju u Jastrebarskom. Katalog Kuća – hiža - moj dom sa šireg područja grada Jastrebarskog također ima edukativnu i informacijsku razinu koja je osnovna u procesu zaštite, čuvanja i očuvanja kulturne baštine. Izložba je rezultat konzervatorskih istraživanja vršenih 2001. s ciljem stvaranja konzervatorskih podloga za Prostorni plan šireg područja grada Jastrebarsko. Edukacija kao oblik prosvjećivanja i informiranja provodi se u muzeološkoj djelatnosti kao važno usmjerenje o kojem bi u konzervatorskom radu trebalo ozbiljno razmišljati kao o temeljnom obliku pravilnog odnosa prema baštini. Poznat je europski, edukativni, pilot projekt - Škola posvaja spomenik. Projekt je bio dobro prihvaćen na I. etnološkoj školi održanoj 2001. u Hrvatskoj Kostajnici, koju je vodila Dunja Majnarić Radošević, održanoj za profesore i nastavnike s područja koje je najviše stradalo tijekom rata 1991 - 1995.: Petrinje, Siska, Kostajnice i Dvora. 169 Damjana Pediček Terseglav univ. dipl. etnol. in umet.zgod. Višja konservatorka Zavod za varstvo kulturne dediščine RS Območna enota Ljubljana Tržaška 4 Tel.: 01 241 07 00 E-pošta: damjana.pediček@zvkds.si Peter Mali akademski kipar, restavrator Restavratostvo Mali d.o.o. Stare Črnuče 6, Ljubljana Tel.: 01 561 26 51 Damjana Pediček Terseglav opravlja naloge s področja etnološkega konservatorstva na Zavodu za varstvo kulturne dediščine na Območni enoti Ljubljana. Na območjih, za katera je zadolžena (del Gorenjske, Notranjska in zahodni del ljubljanske regije), pripravlja evidenco in dokumentacijo etnološke stavbne dediščine, strokovne osnove za razglasitve za kulturne spomenike lokalnega in državnega pomena ter za krajinske parke na tem območju ter konservatorske programe za posege na varovanih objektih. Med njene pomembnejše zaključene spomeniškovarstvene prenove stavbne dediščine sodijo: Nacetova hiša v Puštalu, Cukalova štala v Borovnici, Tavčarjev dvorec v Vodicah, Plavčeva hiša v Železnikih in Dolinčkova hiša v Dolu pri Sori. 170 Prenova lesenega dela ‘’Dolinčkove’’ hiše v Dolu pri Sori Delno zidana in delno lesena kmečka Hiša pri »Dolinčku« sodi med najbolj kakovostne in že redko ohranjene objekte kmečkega stavbarstva iz 17. stoletja v širšem ljubljanskem prostoru. Stoji na desnem bregu reke Sore, v vasi Dol. V njeni neposredni bližini je vaška podružnična cerkev Sv. Mihaela, ki se prvič v arhivskih virih omenja že leta 1631. Skupaj predstavljata najstarejši naselitveni del naselja. Hiša je nadstropen, delno zidan delno lesen objekt podolžnega tlorisa z značilno alpsko tlorisno zasnovo. Posamezni arhitekturni elementi na zidanem delu hiše – po stilnih označitvah bi jim lahko rekli poznogotski ali zgodnjerenesančni – kot so polkrožna portala s posnetimi robovi in gotsko oblikovano okno s polico na vhodni fasadi – kažejo na sočasnost nastanka s cerkvijo. Ker vemo, da so se stilni elementi v podeželski prostor prenašali s stoletnim zamikom, lahko predpostavljamo, da je kamnoseški mojster, ki je ustvarjal pri cerkvi, izpolnil tudi naročilo za takratnega, najbrž premožnega, lastnika bližnje hiše. Verjetno je v tem času nastal le zidani del hiše, saj so stopnice, ki vodijo iz veže v nadstropje oblikovane kot zunanje stopnice. Lahko, da je v tem času stal tudi že samostojen pritličen leseni del, ki so ga leta 1765 (letnica je ohranjena na tramu v hiši) na novo preuredili, dvignili za nadstropje ter z vežo in črno kuhinjo povezali v enoten objekt. Takrat je kašča v nadstropju zidanega dela prevzela funkcijo zgornje 171 hiše, v pritličju so uredili hlev, nad leseno hišo pa prostor za shranjevanje. Velikost hiše in kvalitetna gradnja pričata o nekdanjih premožnih lastnikih, saj je nastala v času, ko je bila večina hiš ali v celoti lesenih ali pa so bile pritlične, zelo redke pa so imele mojstrsko oblikovano kamnoseško opremo, kot jo ima Dolinčkova hiša. Prvotno se je hiši reklo pri »Kocjanu«. Družina Kocjan se je v letih množičnega preseljevanja preselila v Ameriko in leta 1883 hišo prodala. Kupil jo je Jože Šuštaršič, rojen leta 1846 v Zbiljah in od tam prenesel novo hišno ime »Dolinčk«. Njegov sin Franc Šuštaršič je imel 9 otrok, od katerih sta v hiši ostali neporočeni hčeri Frančiška in Marija. Marijin nečak, sedanji lastnik, je leta 1975, ko se je iz hiše izselila zadnja stanovalka, pričel z gradnjo nove hiše v neposredni bližini, stara pa je ostala prazna, z izjemo hleva, ki je še vedno v uporabi. Leta 1998 se je pričela prenova v sodelovanju Ministrstva za kulturo in Občine Medvode (ki bo hišo z zemljiščem tudi odkupila), ki želi hišo z muzejsko postavitvijo načina življenja in gospodarjenja v teh krajih vključiti v svojo turistično in kulturno ponudbo. Izdelan je tudi gradbeni načrt prenove in zunanje ureditve. Na mestu nekdanjih svinjakov za hišo je predvidena izgradnja sanitarij za obiskovalce, ki bodo na videz identične s starimi svinjaki. Travnik za hišo bo namenjen raznim kulturnim, turističnim in gledališkim prireditvam. Po konservatorskem načrtu je bilo najprej obnovljeno ostrešje, zamenjana kritina in rekonstruiran lesen gank. Zidani del je bil gradbeno saniran in zaključen z izdelavo 172 novega apnenega ometa. Restavrirana sta bila kamnita portala in okenski okvirji vključno z na novo odkritimi odprtinami. Pred prenovo je bil v kritičnem stanju predvsem jugovzhodni del ostrešja, ki se je posedal, celotni gank in predvsem južna lesena stena. Najprej je bilo potrebno odstraniti staro kritino cementnih plošč in zamenjati del ostrešja. Ob tem so se označile deske iz zatrepnega dela in začasno shranile. Položili so se novi ročno izdelani betonski strešniki, uporabne deske (vključno s sredinsko z motivom monštrance) smo vrnili v zatrepni del in jim dodali nekaj novih, ki smo jih barvno uskladili, prav tako kot tudi deščice, potrebne za stik med dvema deskama. Gank, tako na čelni kot na vhodni strani je bilo potrebno rekonstruirati, saj je bil les popolnoma dotrajan. Ker je novi smrekov les deloval preveč sveže, smo se odločili za njegovo postaranje s peskanjem (tako, da smo dobili strukturo z izstopajočimi letnicami) in za barvno izenačitev in uskladitev z ostalimi lesenimi deli. Poseben problem je predstavljal južni pritlični del hiše z vertikalno položenimi bruni, ki se je zaradi povečave oken in pod težo nadstropja in strehe že močno posedal in nagibal navzven. Mnenje statičnega strokovnjaka je zahtevalo novo leseno konstrukcijo, na katero bi se pritrdila obstoječa impregnirana in sanirana bruna. To bi seveda pomenilo odstranitev ostrešja in lesenega nadstropja in skoraj popolno rekonstrukcijo objekta. Vendar smo se raje odločili za restavratorske posege, ki bodo opisani v nadaljevanju. Ugotovitev stanja pred posegom je bilo naslednje: zaradi povečave oken v 19. stoletju, zaradi požarnovarstvenih 173 zahtev po izdelavi estriha v prostoru nad hišo, kar je kot posledico prineslo oslabljene vezave brun med okni in posedanje fasade ter zaradi prisotne vlage in delovanja insektov je bila močno poškodovana južna stena objekta. Najprej se je odstranil »balast« oz. nasutje nad stropom v pritličju, da se je razbremenila teža, ki je pritiskala na steno. Nato se je za statično ojačitev stene v bruna vgradilo 36 železnih sider v razmaku 30 cm, premera 22 mm. V bruna smo vertikalno izvrtali luknje premera 28 mm, tako, da je sidro lahko držalo po dve bruni. Zaradi debeline brun in izbočenosti fasade ni bilo možno združiti z enim sidrom več kot dve bruni naenkrat. Bruna so bila zvita v spiralo, neenakomerno debela in na notranji strani ometana z apnenim ometom. Iz notranjosti zato ni bila možna kontrola vrtin, katerih smo zato lahko izvrtali le omejeno število. Sidra smo zalili z epoksi smolo in retuširali izvrtine. Les okoli okenskih odprtin je bil površinsko najeden in prhek. Zato smo ga najprej utrdili z akrilnim utrjevalcem (paraloid B-72, raztopljen v etilacetatu). Koncentracija utrjevalca je bila odvisna od poroznosti lesa. Večje površinske poškodbe smo pokitali s poliestrsko smolo, polnjeno z lesnim prahom. Vse luknje, ki so jih izvrtali insekti, pa smo injektirali z akrilno smolo. Površinsko strukturo smo izvedli z odtiskovanjem silikonskega odtisa strukture lesa. Ves leseni del objekta smo impregnirali z biocidno impregnacijo. Okenski okvirji so bili zaradi izpostavljenosti vremenskim vplivom tako uničeni, da smo jih nadomestili z novimi. Les za nove okvire smo strukturno in tonsko izenačili z videzom starega lesa. Veliko časa in dela je zahtevala tonska izenačitev kitanih, originalnih in na novo vdelanih 174 lesenih površin. Za impregnacijo smo uporabljali sredstvo Belles – restavrator, ki so ga posebej za nas pripravili v razvojnem laboratoriju tovarne Belinka. Impregnacijo smo obarvali s specialnimi naravanimi pigmenti. Zaključni premaz je mešanica impregnatorja in naravnih voskov. Zaradi še boljše statične sanacije pri nadaljevanju prenove predlagamo, da se vsa okna razstavijo in da se v okenske odprtine vstavijo železne lamele, ki jih je treba fiksirati na bruna. Okenske okvirje se nato montira na originalni položaj tako, da v celoti pokrijejo vstavljene lamele. Povzetek Prispevek obravnava potek konservatorskih in predvsem restavratorskih del na »Dolinčkovi« hiši v Dolu pri Sori. Hiša sodi med najbolj kakovostne in že redko ohranjene objekte kmečkega stavbarstva iz 17. stoletja v širšem ljubljanskem prostoru, njenemu stavbnemu razvoju pa lahko sledimo vse do 20. stoletja. Hiša stoji v Dolu, na desnem bregu reke Sore, v neposredni bližini vaške podružnične cerkve Sv. Mihaela, ki se v arhivskih virih prvič omenja že leta 1631. Skupaj s cerkvijo predstavlja najstarejši del naselitvenega jedra. Gre za nadstropen, delno zidan in delno lesen objekt podolžnega tlorisa, z značilno alpsko tlorisno zasnovo. V pritličju sta veža in črna kuhinja med seboj ločeni le z zidanim lokom – šipovnikom. Desno je vhod v bivalni del – leseno hišo, levo iz črne kuhinje po kratkem hodniku je dostop v gospodarski del – hlev ter iz veže po kamnitih stopnicah v nadstropje v kaščo, ki je prevzela funkcijo zgornje hiše. Prostor nad spodnjo hišo je bil 175 namenjen shranjevanju. Posamezni arhitekturni kamnoseški elementi na zidanem delu hiše, kot sta polkrožna portala s posnetimi robovi in okno s polico, kažejo na verjetno sočasnost nastanka s cerkvijo, leseni del hiše pa je nastal leta 1765 in je datiran z letnico na hišnem tramu. Hiša je nekaj manjših sprememb doživela v 19. in v 20. stoletju. V letu 2000 je potekala obnova zidanega in kasneje tudi močno poškodovanega lesenega dela hiše. Po konservatorskem načrtu je bilo najprej obnovljeno ostrešje, položena nova strešna kritina in rekonstruiran lesen gank. Zidani del je bil gradbeno saniran, vključno z restavriranjem obeh kamnitih portalov in okenskih okvirjev. Zaradi oslabljene vezave brun med okni južne fasade, kar je bila posledica povečanja okenskih odprtin v 19. stoletju ter zaradi prevelike obremenitve nad stropom hiše, zaradi česar je prišlo do posedanja in nagiba celotne lesene stene, je bila najprej nujna statična sanacija le-te z vgradnjo železnih sider. Zaradi vlage in insektov zelo poškodovana spodnja bruna so zahtevala posebne restavratorske postopke z utrjevanjem, kitanjem, retuširanjem, impregniranjem in injektiranjem z akrilno smolo. Ves leseni del je bil impregniran z biocidno impregnacijo. Veliko časa in dela je zahtevala tonska izenačitev kitanih, originalnih in na novo vdelanih lesenih površin. Impregnacijo je bilo potrebno obarvati s specialnimi naravnimi pigmenti. Obnova hiše je zaradi pomanjkanja sredstev zastala, upajmo, da se bo v prihodnosti le nadaljevala. Na lesenem delu so še predvidene izboljšave statične sanacije brun in obnova lesenih okenskih okvirjev, v notranjosti pa bo potrebno še obnoviti omete z valjčno poslikavo, ki so na nekaterih 176 mestih popolnoma odpadli. Predvideno je še sondiranje pod lesenimi deskami v veži, odstranitev montažne stene med vežo in črno kuhinjo ter seveda vsa dela v okolici hiše po izdelanem ureditvenem načrtu. Po končani prenovi je v hiši predvidena muzejska postavitev načina bivanja in gospodarjenja skozi stoletja v tem prostoru. 177 Branko Đaković Doc. dr . Filozofski fakultet u Zagrebu Odsjek za etnologiju Tel./faks: 385 01 6120131; E-pošta: branko.dakovic@ffzg.hr Anita Paun-Gadža Prof. etnolog, kustos Muzej »Staro selo«, Kumrovec Tel./faks: 385 049 553107 E-pošta:muzej-staro-selo@kr.tel.hr Branko Đaković, doc. na Odsjeku za etnologiju Filozofskog fakulteta u Zagebu. Diplomirao u Zagebu dvopredmetni studij etnologije i sociologije, potom magistrirao i doktorirao iz područja antropologije i etnologije, polje etnologija. Od 1978. do 1987. god. radio u Etnografskom muzeju u Zagreb kao kustos i viši kustos. Drži predavanja i seminare iz više kolegija (Ruralno graditeljstvo i stanovanje; Teme iz tradicijskog gospodarstva, Društvena i duhovna kultura južnoslavenskih naroda, Etnološka kartografija). Učestvovao na brojnim stručnim i znanstvenim skupovima u zemlji i inozemstvu s temama iz različitih područja etnološke znanosti. Anita Paun-Gadža, diplomirala na Filozofskom fakultetu u Zagrebu studijske grupe etnologiju i fonetiku. Od 1999. god. kustosica u Muzeju “Staro selo” Kumrovec. 178 Vodenica – «Melin» u tradicijskom ruralnom graditeljstvu Hrvatskog zagorja Ručni žrvanj («žrv»), danas ponegdje izložen kao muzejski eksponat, do polovine prošloga stoljeća posjedovala je gotovo svaka, pa i najsiromašnija zagorska obitelj. Smješteni u dijelu ulaznog prostora («lojpa») ili u «kuhji» služio je za gotovo svakodnevno mljevenje manjih količina žitarica. Na njima su uglavnom mljele žene, a još sedamdesetih godina prošloga stoljeća ponekad bi mljeli debelu melju, šrot za pajceke i mladinu. No, na riječnim tokovima Sutle, Krapine, Bednje i njihovih pritoka te na brojnim potocima koji se slijevaju s Medvednice, Ivančice i «zagorskih brega» izgrađene su i vodenice «melini» u vlasništvu plemićkih ili bogatijih seoskih obitelji koji su se mlinarstvom bavili kao obrtom i za korištenje mlina uzimali određenu naknadu u brašnu («ušur», «mlinšicu»). Neki su pak melini bili u suvlasništvu više obitelji koje su ih zajedenički gradile, održavale i koristile prema, običajno pravnim normama, utvrđenom redu. Suvlasnici su se nazivali ketuši a takvi mlinovi ketuški (mlinovi). Prema nekim pisanim izvorima pa i katastarskim kartama najbrojnije «vodenice» u Hrvatskom su zagorju nastajale tijekom 18. i 19. stoljeća iako neke reambulacije katastara iz 16 i 17. st. potvrđuju postojanje više vodenica u okolici Krapine. S obzirom na građu i mikroklimatske 179 ali i društvene uvjete razumljivio je da je njihov broj vremenom bio promjenljiv ali do gotovo potpunog nestajanja dolazi u XX. st. uvođenjem električne energije i zapostavljanjem poljoprivrednih djelatnosti i sve manjim brojem parcela zasijanim s pšenicom, kukuruzom, ječmom i raži. Kako su evidentirani objekti na cijelom području pokazivali određene razlike, napravili smo podjelu i to prema: Iskoristivosti i namjeni - od čega razlikujemo dva tipa: mlin u istoj zgradi sa stambenim prostorom i mlin odvojen od drugih zgrada i stambenog prostora. Vrsti građe - mlinovi građeni od drveta, kamena lomljenca, te zidani ciglom. Broju mlinskog postrojenja - od čega susrećemo mlinove s jednim, dva a rjeđe sa više postrojenja. Dotoku vode na lopatice vanjskog kotača - nadljevno (nadljevak), te mlinovima na turbinu. Najbrojniji su mlinovi građeni pretežito od drvene građe. Mlinske zgrade gradili su sami vlasnici mlina uz pomoć susjeda, i to od piljene i tesane polusuhe građe. Drvo za gradnju su u zimskim periodima dovozili iz šume, te ga do proljeća rezali na daske. Za gradnju donjeg dijela mlinske zgrade koristili su hrastovu građu, a za gornji dio tzv. «svisla», jelovinu i lipu. Donji dio mlinske zgrade gradili su najčešće na način da su grede slagali horizontalno ili okomito, te spajali na tzv. «leganje», kasnije «hrvaški vugel», a nešto rjeđe «nemški vugel», dok su kod gradnje «svisla» grede i piljene daske slagali okomito. 180 Kod takvog načina gradnje za spajanje masivnijih komada koristili su drvene klinove, a za manje čavle. Ti su klinovi izrađeni od hrastovog drveta, morali biti potpuno suhi, iz razloga, što su se s vremenom polusuhe drvene grede dosušivale i lagano skupljale oko klinova, kako su kazivači znali reči «friško se krči i stiska suho». Dimenzije tako građenih mlinova uglavnom su male i približno su: visina do krovne konstrukcije cca. 2 m, širina cca 4,5 m, te dužina 3,5 m. Ulaz u mlin je kroz jednokrilna vrata izrađen od hrastovog drveta. Visina vrata je oko 180 cm, a širina 90 cm. Na pročelju mlinske zgrade smještena su dva mala prozorčića 50 x 50 cm , a sa strane jedan prozorčić istih dimenzija. Krovna konstrukcija mlina također je izvedena od hrastovog drveta na dvije vode. Na samim počecima nastajanja mlinova kao pokrov služila je ražena slama, a nešto kasnije slamu je zamijenio crijep. Manje mlinske zgrade nisu imale tavansku prostoriju «dilje», dok je u većim (građenim od kamena lomljenca) tavanski prostor služio za boravak mlinara preko noći, ali i kao stambeni prostor. S vanjske strane mlina nalazio se veliki (vanjski) kotač s osovinom «vreteno, vretilo», izrađen od hrastovog drveta. S vanjske strane kotač je bio ojačan željeznim obručima «platišć, obod». Između dva oboda na kotaču smještene su lopatice «palci, loparice», a u sredini kotača horizontalna osovina, koja je povezivala vanjski i nutarnji kotač. Iznad kotača nalazilo se drveno korito «žljeb», zbijeno od hrastovih dasaka ili izdubljeno od hrastovog debla, kroz koji je prolazila voda koja je zatim padala na kotač. 181 Unutrašnjost melina Pod u mlinskoj zgradi izrađivali su od nabijene zemlje. Zemlju iskopanu lopatama mještani su dovozili do mlina drvenim tačkama ili zaprežnim kolima «vozom». Tu su zemlju zatim razbacali po objektu i pomoću drvenog bata tukli «nabijali» dok se nije stvorila čvrsta podloga.Takvu su podlogu zatim mazali jednom vrstom glazure, koju su dobivali miješanjem ilovače, pšenične pljeve, kravljeg izmeta i vode. Na zemlji se napravi kup od 2/3 ilovače, a ostalo izmet, pljeva i voda. Tada bi nogama gazili «mijesili» zemljanu smjesu sve dok ne dobiju željenu gustoću i glatkoću pogodnu za mazanje. Dobivenu masu lopatama slažu na prethodno nabijenu zemlju, te razmazuju «glade» drvenim daskama ili rukama po čitavoj prostoriji. Kada je sve gotovo ostavlja se oko 8 dana da se suši. Tako izrađen pod održavali su na način da ga nekoliko puta godišnje polijevaju «poškrope» vodom te metu metlom izrađenom od šiblja. Strojno postrojenje mlina smješteno je u unutrašnjosti objekta na dva nivoa (gornji i donji), odvojenih drvenim postoljem po sredini mlina. Od donjeg do gornjeg nivoa vodile su fiksirane drvene stepenice «štenge», izrađene od hrastovog drveta. Na gornjem nivou nalazio se «grot» - drvena kutija izrađena od smrekovog drveta, četvrtastog oblika visine oko 1 m, u donjem dijelu sužena poput lijevka. Grot se svojim užim dijelom naslanjao na jedan par mlinskih kamena, smještenih jedan ispod drugoga, a oko njih je omotan drveni omotač «omlišće» izrađeno od smrekovog drveta, te dodatno 182 pojačano sa dva željezna obruča. Drveni omotač služio je za sprječavanje izlaženja brašna sa strane. Na donjem nivou bio je smješten mali (nutarnji) kotač izrađen od hrastovog drveta promjera oko 1 m. Na obodu s unutarnje strane kotača pričvršćene su daščice «izboji» koje su pomagale pri okretanju kotača. Važan dio unutarnjeg postrojenja bila je «preslica» sa osovinom okruglog oblika. Imala je dva koluta između kojih su ugrađeni klinovi (6 - 8 komada). Jedan kraj osovine povezan je s mlinskim kamenom, a drugi s nutarnjim kotačem. Kištra «kišta» za brašno, smještena na sredini ispred mlinskog postrojenja, izrađena je od smrekovog drveta, visine oko 150 cm, širine oko 1 m te dubine oko 50 cm. U kištru je kroz drveni lijevak dolazio konačan proizvod – brašno i predstavljao je završni dio unutarnjeg postrojenja mlina. Istraživanja provedena unazad desetak godina s ciljem evidencije i eventualne zaštite zagorskih melina samo dijelom su provedena uspješno jer još uvijek nedostaje dobra koordinacija muzelaca i zaštitara od Zaprešića do Varaždina, od Kumrovca i Huma na Sutli do Križevaca. Evidentirani su neki lokaliteti i ostaci mlinova u Krapinsko-zagorskoj županiji kao što su: - Frančišov melin na potoku Reka u Donjoj Stubici, radio do 1970. god. - Landripetov melin, također na potoku Reka, radio do 1957. god. - Blažičkov melin na Sutli u Zelenjaku, postojao još 1890. god. 183 - Mlin u Drašama, radio do 1963. god. - Boršićev mlin, radio do 1940. god. - Brozov mlin na potoku Škrniku kod Kumrovca, danas u tragovima. - Bosekov mlin na Topličinoj reki kod Oroslavlja. - Mlin Miška Turniškog na Desinić gorskom potoku, radio do 1951. god. - Tomaškovićev mlin na Novom potoku u Donjoj Stubici, radio do 1974, a obnovljen tijekom 1999. i 2000. god. prema konzervatorskoj dokumentaciji Konzervatorskog odjela. - Vrešov mlin u ostacima na potoku Burnjak u Gornjoj Stubici. - Vidovićev mlin, na Slivonja jarku, radio do 1997. god. Prema sjećanju kazivača postojala su dva melina (Kontecov i Šipekov) na potoku Vrbovcu kod Velikog Trgovišća, zatim četiri mlina na Strahinjčici kod Krapine, više mlinova u Strahinju Gornjem, na potocima Melišnica kod Krapine i Slanom potoku i potoku Reka u Gornjoj Stubici, Vedrinov melin na Bistrici, Lužnici kod Zaprešića . 184 Mlin Miška Turniškog u Desiniću. Vrešov mlin. 185 Unutrašnjost Frančinovog mlina. Mlin u Mariji Bistrici 186 U kontekstu ovih istraživanja svakako treba uzeti u obzir i folklornu baštinu, socijalne i običajne dimenzije i sadržaje koji se vežu uz mlinove, mlinarski obrt i mlinare. Mlin u narodnim vjerovanjima zauzima specifično mjesto. Rašireno je vjerovanje da noću nije dobro prolaziti pored mlina, osobito ne petkom i mladim petkom jer tada coprnice peru svoje rublje na potoku, pod mlinskim kotačem. Isto tako je rašireno vjerovanje da su mlinarice «vražje babe» i da «v melinu ne smeš niš reći, jer kaj se v melinu veli, to je ko da bi na zvon obesil», a česti su i motivi o mlinu i mlinarskoj obitelji u zagorskoj priči o kamenim svatovima. Poznata je i legenda o mlinu u Lugu-Vučinki na Krapini u kome je Matija Gubec pripremao seljačku bunu 1573. godine protiv vlastelina Tahija. Razvojem seoskog turizma možda bi se moglo razmišlajti i o inicijativi za obnovom barem nekih vodenica kojima je nekada bila premrežena zagorska regija, pa kada već postoje vinske ceste i putevi zašto ne i put melina! Literatura: BONIFAČIĆ, Rožin Nikola: Predaja o mlinu na Krapini, Kaj – časopis za kulturu i prosvjetu, god. V. br. 5, Zagreb, 1972. str. 81-93. GADŽA PAUN, ANITA: Mlinovi Hrvatskog zagorja, Muzej Staro Selo, Kumrovec, 2002. GRUPA AUTORA: Krapinsko-zagorska županija, Informativni vodič. HERGOLD, K.: Mlinovi u Podsredi i okolici, Etnografska istraživanja. 187 LISAC, A. LJ.: Pekarstvo i mlinarstvo Zagreba, Zagreb, 1977, str. 257-260. Sažetak U dosadašnjim etnološkim istraživanjima Hrvatsko zagorje ostalo je na marginama sustavnog i planski provođenog rada. Djelomično, ili u nekim slučajevima opsežnije, obrađene su pojedine tematske cjeline iz društvenog i duhovnog života u ciklusu godišnjih i životnih običaja i obreda. Kompatibilnost tema nije došla do punog izražaja upravo zbog segmentiranja i nedostatka holističkog pristupa ukupnoj kulturnoj baštini. Posebno je uočljiv nedostatak istraživanja ruralnog graditeljstva tako da u tome smislu Hrv. zagorje predstavlja »bijelu mrlju« i kao takvo gotovo je najmanje poznato područje u Hrvatskoj. Višedestljetnim radom uspio je tek projekt etnomuzeja u Kumrovcu, koji je i jedini vrijedan spomena reprezent ruralne graditeljske baštine. Čak i u povijesnim izvorima i arhivskoj građi, što bi moglo poslužiti kao pomoć u komarativnim istraživanjima, jedva da ima tragova o selima i zaseocima koja su se nalazila po »zagorskim bregima«. Brze promjene i transformacijski procesi, pogotovo u drugoj polovici XX. stoljeća, drastično su mijenjali »sliku« krajolika. Bez temeljnih istraživanja i nedovoljne upućenost i u problematiku devastaciji su bili izloženi ne samo stambeni i gospodarski objekti, pojedine gospodarstvene cjeline, nego i cjelokupno graditeljsko nasljeđe. 188 Izostali su osmišljeni programi za prostorno planiranje, a nebriga i nerazumijevanje, kao i nepostojanje sluha za ispravnu valorizaciju samo su ubrzali procese destrukcije. Provedena sporadična evidencija je nedostatna za ozbiljnije zahvate u zaštiti, ali u nekim slučajevima ipak je poticajna i pruža, makar i minimalne, mogućnosti za eventualni analitički i sistematski rad. Upotreba novih materijala i nove tehnike gradnje, pilagodba suvremenim ekonomskim i društvenim promjenama postavljaju niz novih pitanja i problema pred zaštitare i konzervatore. Nedavno provedena akcija evidencije i obrade nestalih ili napuštenih, nekada brojnih, »melina« vodenica na zagorskim rijekama i potocima rezultirala je restauracijom i zaštitom jedne od vodenica i postavljanjem izložbe u »Starom selu« Kumrovcu. Te akcije su iznijele na vidjelo upravo jadno stanje svojevremeno značajnih gospodarskih objekata, ali i otvorile mogućnost za ozbiljnije bavljenje tom problematikom. Izrada tipologija i klasifikacija, utvrđivanje načina i tehnika gradnje, graditeljski materiali i metode zaštite tek su prvi korak u zahtjevnom poslu koji traži interdiciplinarni pristup u istraživanju i konkretnoj realizaciji zaštite. 189 Andrejka Ščukovt, univ.dipl.etnologinja in sociologinja Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije OE Nova Gorica, Delpinova 16, 5000 Nova Gorica Tel: ++ 386 5 302 86 88 E-pošta: andrejka.scukovt@zvkds.si Andrejka Ščukovt je konservatorska svetovalka za nepremično kulturno dediščino. Od leta 1984 je zaposlena na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, OE Nova Gorica. Poleg osnovnih opravil pri varovanju nepremične kulturne dediščine, kot je dokumentiranje in vrednotenje dediščine ljudskega stavbarstva, ugotavljanje njenega stanja, pravno varovanje, vključevanje dediščine v planske dokumente ter njena popularizacija, vodi ter sodeluje pri konservatorskih obnovah nepremične etnološke dediščine na severnem Primorskem. Od leta 1998 je tudi odgovorni konservator za popotresno obnovo poškodovanih objektov profane kulturne dediščine v Posočju. Napisala je več strokovnih člankov, ki so objavljeni v Primorskih srečanjih, v Idrijskih razgledih, v Glasniku SED in v več lokalnih zbornikih. Sodelovala je tudi na dnevih evropske kulturne dediščine oz. tako imenovanih Kulturnih poteh. 190 Lesene kašče v Posočju Ključne besede: lesene kašče, Posočje, gospodarsko poslopje, evidentiranje, tipologija, obnova Za kašče, ki jih v kmečkem gospodarstvu razvrščamo v poseben tip gospodarskih poslopij je značilno, da je njihova osnovna funkcija namenjena shranjevanju pridelka. Kašče v Posočju, lesene ali zidane, so vedno postavili v okviru domačije, toda vedno kot samostojno gospodarsko enoto, locirano pred ali ob stanovanjski hiši. V času nastanka so bile kašče nadvse pomemben objekt na kmetiji, ker je bila v njih spravljena skoraj vsa težko pridelana hrana. Kašča pa je morala biti postavljena tudi tako, da je bila varna pred tatovi in škodljivci (miši) ter zaradi požarne varnosti proč od hiše. Kašča je bila nekdaj tudi središče domačije in glede na zunanji videz vedno pravi pokazatelj uspešnosti kmetije. V kašči oz. v žitnih skrinjah so shranjevali različne vrste žita (pšenico, rž, koruzo, ajdo) in pomembnejše imetje (od orodja do raznih listin). Od tipa kašče je bilo odvisno, kaj vse so vanjo lahko shranili. Npr. v enoceličnih lesenih kaščah s spodaj zidano osnovo, so imeli v podkletenem delu shranjen krompir, peso, sadje, mošt. V zgornjem lesenem delu pa žitne skrinje, t. i. »kasone«. Ponavadi sta bili v enocelični kašči umeščeni po dve večji skrinji na tri predale. 191 Nad skrinjami, pod nizkim stropom so v pletenih košarah sušili še orehe, lešnike, meso in zaseko. Edinstven primer gospodarskega objekta, ki vsebuje zidane in lesene elemente in še vedno služi svojemu namenu, je klet na Kamluonarševi domačiji v Dolenjih Novakih. Objekt je podkleten s kamnito zidano osnovo, na kateri stoji leseni del kašče. Kašča je dodatno zavarovana tudi z dvema zunanjima iz kamna zidanima stenama. Krita je s slamo. Pod dvokapno streho je izkoriščeno podstrešje. Pritlični del objekta je dvoceličen prostor. V enem je kovačija, v velbani kleti pa hranijo krompir, sadje in pijačo. Iz terenskega zapisa dr. Fanči Šarfove, iz leta 1959 ugotovimo možnost, da so v Posočju lesene kašče preurejali tudi v bivališča. Tako je npr. iz podstrešne kašče nastala t.i. Kovačkova hiša v Zadlogu nad Črnim Vrhom, pri Idriji. Kašča, ki je stala prvotno »na isp« - podstrešju večje kmečke hiše - je bila ob terenskem obisku dr. Šarfove, spremenjena v bivališče in je imela še (pri)zidano vežo.20 Na tem mestu velja omeniti še zapis tolminske učiteljice in muzealke Marije Rutar (2000, str. 109), ki je zabeležila način življenja na domačiji Jerovca21 v Gorskem Vrhu, na Šentviški planoti.22 Med drugim je tudi opisala, kaj vse so na domačiji pridelali in shranjevali v kleti: » Za hranjenje žita, sadja, mesnin in kislega zelja so na Jerovci imeli 20 Slovenski etnografski muzej, dokumentacijski oddelek. Fanči Šarf – Ljudsko stavbarstvo. Črni Vrh nad Idrijo – teren 16, zvezek inv.št. 5. Povedal Ivan Rudolf, 89 let, Črni Vrh nad Idrijo. 21 Marija Rutar, Gorska kmečka domačija iz XVIII. stoletja na Tolminskem. Srečanja, št. 20, 1969. 22 Jerovca na Šentviški planoti obsega dve domačiji. Gorski Vrh št. 3 in 4. Domačija Jerovca, Gorski Vrh št. 4, je z občinskim odlokom razglašena za etnološki spomenik. Domačija Gorski Vrh št. 3 pa je danes v ruševini. 192 posebno stavbo, samostojno, ki stoji na nižjem svetu, pod hišo, le nekaj korakov bolj zadaj. Pravijo ji klet. Je zidana, nadstropna, prislonjena na strmino. Podstrešni del, lesen, ima dostop z zgornje poti ter služi za shrambo rešet, bran in podobnega. V prizemlju sta dva ločena prostora. Prvi je hram za velike čebre kislega zelja; v pozni jeseni so vanje znosili 20 košev naribanega zelja, da ga je bilo dovolj za vso zimo in pomlad, saj koši niso bili majhni. Druga vrata s kamnitim podbojem se odpirajo v malo domačo kovačnico z orodjem za vsako rabo. Slikovit in pester je srednji del kleti z lastnim dohodom po stopnicah s strani. Vhod v dve shrambi, kakor v pritličju je z lesenega ganka, ki se razteza po vsej čelni strani. Prva vrata s podbojem iz kamna, zgoraj polkrožno zaključena, in kamnitim pragom, vodijo v hram za jabolka in drugo, naslednja pa v shrambo za žito in suho sadje, ki ima niže pri tleh malo kvadratno okence z redko mrežo za zračenje. V tem prostoru je v steno vzidana še majhna maranjca z vrezano letnico 1772. V njej so hranili posebnosti.« Kdaj so v Posočju pričeli postavljati lesene kašče? Glede na razpoložljivo literaturo, vire in zbrane terenske podatke se da ugotoviti, da so v Posočju prve lesene kašče postavili konec 17. stol., največ pa na začetku 18. stoletja. Takrat se je standard kmetov že toliko zvišal, da so si lahko privoščili posebej grajene samostojno stoječe kašče.23 Kmalu nato so lesene kašče nadomestili z v celoti 23 Predno so na Tolminskem začeli postavljati samostojne lesene ali zidane kašče oz. kleti so žito shranjevali v žitnih skrinjah. V njih so hranili predvsem rž, ječmen, pšenico in ajdo (I. Brezigar, Ljudske skrinje na Goriškem). 193 zidanimi.24 Danes je ohranjenih več zidanih. Zidane so okraševali s ti. kmečkimi freskami.Najstarejše datirane samostojno stoječe lesene kašče so v Gorenjih Novakih na Cerkljanskem in v Podmelcu na Tolminskem. Tri evidentirane kašče v Gorenjih Novakih so datirane 1680, 1686 in 1724. V Podmelcu pa nosi kašča letnico 1723. Predvidevam, da so v Posočju še starejše tiste, ki so stale na podstrešju stanovanjske hiše. Do danes sta se in situ ohranila le dva primera. Prva leži na Gošparjevi domačiji v vasi Porezen in ima na vratnem podboju vrezano letnico 1689. Druga je kašča na podstrešju hiše Na pošti v Podbrdu. Na terenu sem uspela dokumentirali le še eno kaščo tega tipa. Bila je na podstrešju župnišča v Podbrdu.25 V dokumentacijskem oddelku Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani hranijo tudi dve risbi tega podstrešnega tipa kašče. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so ju dokumentirale t.i. Orlove ekipe.26 Predpostavljam, da so prve samostojno stoječe lesene kašče postavili kar neposredno na tla. Kašča je bila na okvirju od tal dvignjena le toliko, da les ni bil neposredno 24 M. Fister navaja, da so se zidane kašče na Slovenskem razvile že v 16. stoletju. V 17. in 18. stoletju pa so prevladovale lesene kašče kot samostojne stavbe. 25 Leta 2000 je dal podbrški župnik kaščo, ob pričetku popotresne sanacije župnišča, razstaviti. Na srečo so nekateri domačini s pozitivnim odnosom do kulturne dediščine razstavljene dele kašče označili in deponirali v gospodarski objekt v Podbrdu, hiša št. 18a. 26 Leta 1954 so Orlove ekipe dokumentirale tip te kašče na domačiji U Močil, v Dolenjih Novakih št. 29. Kašča je bila datirana 1645. Leta 1957 so ta tip dokumentirali tudi na Vojskem, Pri Petru na Ogalcah, hiša št. 72. Ime: Petrova klet na isp, Vojsko 72, Naselje: Vojsko, Občina: Cerkno, Datacija: ni datirana (druga polovica 17. stol.), Stanje: / . Originale tehničnih risb in terenske zapiske Orlovih ekip hranijo v dokumentacijskem oddelku Slovenskega etnografskega muzeja. 194 izpostavljen vlagi oz. da ni gnil. Tak ohranjen primer je na Šentviški planoti. Kašča je datirana 1778.27 Kašče tega tipa so zelo podobne tistim, ki so stale na podstrešjih. So enocelične, kvadratnega tlorisa in z eno vratno odprtino. Podstrešne kašče imajo raven strop, samostojno stoječe pa leseno dvokapno strešno konstrukcijo, ki je krita s slamo. Mlajšega nastanka pa so vse tiste samostojne kašče, ki stojijo na kamniti zidani osnovi.28 Glede na letnico nastanka predpostavljam, da sta tudi kašči v Podmelcu in Kneških Ravnah stali prvotno na tleh. Kasneje pa so ju postavili na zidano osnovo. V največ primerih so lesene kašče na kamniti osnovi potisnjene v breg ter pravokotnega ali kvadratnega tlorisa. Imajo enocelični prostor, leseno strešno konstrukcijo z dvokapno streho in slamnato kritino. V kaščah z zidano osnovo je kletni prostor. Osnovni razlog, da so jih dvignili s tal je zaradi varnosti, saj so tako ubranili žito pred škodljivci, predvsem pred mišmi. Tipološka razdelitev kašč V Posočju sem lesene kašče razvrstila v pet tipov: I. Kašča, postavljena na podstrešje stanovanjske hiše, 17. stol.29 27 Kuštrinova kašča na Pečinah. 28 To nam potrjujejo tudi datacije inventariziranih in dokumentiranih kašč, npr. kašča v Podmelcu na Hvalovi domačiji ali kašča iz leta 1751 v zaselku Rakovec v Logarščah. 29 Evidentirane lesene kašče, postavljene na podstrešje stanovanjske hiše: Ime: Kašča na podstrešju hiše Gošparjeve domačije, Naselje: Porezen, Občina: Tolmin, Datacija: 1689, Stanje: dobro. Ime: Kašča na podstrešju župnišča, Naselje: Podbrdo, Občina: Tolmin, Datacija: ni datirana, Stanje: razstavljena. Ime: Kašča na podstrešju hiše Na občini, Naselje: Podbrdo, Občina: Tolmin, Datacija: ni datirana, Stanje: dobro. 195 To je tip enocelične kašče kvadratnega tlorisa. Kašča je iz tesanih polkrožnih brun ali plohov. Vse štiri stene so v vogalih vezane. Vratna odprtina oz. vrata so nizka, strop kašče je iz plohov. II: Samostojne pritlične kašče, 17. in 18. stol.30 Samostojno stoječa enocelična (redko dvocelična) kašča ima v glavnem kvadraten tloris. Stene so iz tesanih brun oz. plohov. Kašča stoji na okvirju tako, da je prostor nekoliko dvignjen od tal. Ima leseno strešno konstrukcijo, pokrita je s slamo. Tudi zatrep je narejen iz slame. Vhod je na zatrepni steni. III. Samostojna vrhkletna kašča, 18. stol.31 30 Evidentirane samostojne pritlične lesene kašče: Ime: Klet na domačiji Kamničar, Naselje: Gorenji Novaki, Občina: Cerkno, Datacija: 1680, Stanje: dobro. Ime: Klet na domačiji Za Robom, Naselje: Gorenji Novaki, Občina: Cerkno, Datacija: 1686, Stanje: slabo. Ime: Kuštrinova klet na Pečinah ali pri Črvu, Naselje: Pečine, Občina: Tolmin, Datacija: 1778, Stanje: dobro. Ime: Kašča pri Štravsu na Policah, Naselje: Police, Občina: Cerkno, Datacija: ni datirana (18. stol.), Stanje: slabo. 31 Evidentirane samostojne vrhkletne lesene kašče: Ime: Kašča na Hvalovi domačiji, Naselje: zaselek Hum, Podmelec, Občina: Tolmin, Datacija: 1723, Stanje: obnovljena. Ime: Kašča v zaselku Rakovec, Naselje: Logaršče, Občina: Tolmin, Datacija: 1751, Stanje: dobro. Ime: Kašča Na Urtnku, Naselje: Temljine, Občina: Tolmin, Datacija: ni datirana (konec 18. stol.), Stanje: slabo. Ime: Kašča na domačiji Pri Francu, Naselje: Kneške Ravne, Občina: Tolmin, Datacija: ni datirana (18. stol.), Stanje: obnovljena. Ime: Kašča pri Tinčku na Oblokah, Naselje: Obloke, Občina: Tolmin, Datacija: ni datirana (18. stol.), Stanje: porušena. Ime: Kašča pri hiši Čadrg št. 7, Naselje: Čadrg, Občina: Tolmin, Datacija: ni datirana (18. stol.), Stanje: porušena. Ime: Kašča pri hiši Čadrg št. 13, Naselje: Čadrg, Občina: Tolmin, Datacija: ni datirana (18. stol.), Stanje: porušena. Ime: Klet na domačiji V Grapi, Naselje: Gorenji Novaki, Občina: Cerkno, Datacija: 1724, Stanje: dobro. Ime: Kašča v zaselku Perati, Naselje: Avsa, Občina: Kobarid, Datacija: ni datirana (19. stol.), Stanje: slabo. Ime: Klet Pri Gašperju, Naselje: Stopnik, Občina: Tolmin, Datacija: ni datirana (19. stol.), Stanje: dobro. 196 Samostojna, v breg potisnjena (redko ob breg prislonjena) enocelična kašča je kvadratnega ali pravokotnega tlorisa. Stene so iz tesanih brun ali plohov, ki stojijo na iz kamna zidani (podkleteni) osnovi. Ima leseno strešno konstrukcijo s slamnato streho. Zatrep je slamnat ali iz lesenega opaža. IV. Samostojna nadstropna kašča, 18., 19. stol.32 Te kašče so izrazito slopaste oblike. So enocelični ali dvocelični objekti pravokotnega tlorisa. Osnova je zidana iz kamna, potisnjena v breg ali ob breg prislonjena. Na zidani osnovi tvorijo steno plohi. Vse štiri stene so v vogalih vezane na križ ali v lastovičji rep. Strešna konstrukcija je lesena. Kritina je slama, ki jo je v novejšem času zamenjal salonit ali drug tip kritine. Kašče tega tipa so večnamenski objekti, ki imajo po vertikali od spodaj navzgor lahko prostor za živino (npr. kašča v Magozdu), lahko pa je kovačija (npr. klet v Dolenjih Novakih). Leseni del kašče služi shranjevanju živil. Na podstrehi je seno. V. Lesena in zidana kašča z enotno streho33 32 Evidentirane samostojne nadstropne lesene kašče: Ime: Klet na domačiji Bukovski vrh 8, Naselje: Bukovski vrh, Občina: Tolmin, Datacija: ni datirana (19. stol.), Stanje: dobro. Ime: Kašča na začetku vasi Magozd, Naselje: Magozd, Občina: Kobarid, Datacija: ni datirana (po ustnem izročilu naj bi jo zgradili vojaki v prvi svetovni vojni), Stanje: primerno (načrtovana je obnova). Ime: Klet na Kamlunarševi domačiji, Naselje: Dolenji Novaki, Občina: Cerkno, Datacija: ni datirana (19. stol.), Stanje: dobro, obnovljena. Ime: Klet Pri Gašperju, Naselje: Stopnik, Občina: Tolmin, Datacija: ni datirana, Stanje: dobro. 33 Evidentirane lesene in zidane kašče pod enotno streho: Ime: Kašča na Hladnikovi domačiji, Naselje: Srednja Kanomlja, Občina: Idrija, Datacija: ni datirana, Stanje: dobro. Ime: Klet Pri Petrinaci, Naselje: Jevšček, Občina: Kobarid, Datacija: ni datirana, Stanje: slabo. 197 V to tipološko skupino uvrščamo kašče, ki pod enotno dvokapno streho združujejo dva objekta, zgrajena iz dveh različnih materialov. Prvi je zidan, drugi lesen. Npr. v Srednji Kanomlji na Hladnikovi domačiji je zidan objekt tudi podkleten. Tako kot leseni je tudi zidan objekt služil za shranjevanje pridelka. Druga klet tega tipa stoji v vasi Jevšček nad Kobaridom. Leži v okviru domačije Pri Petrinaci. Zidan del »kleti« ima streho zaključeno na paviljon in je tipičen predstavnik beneško – slovenskega načina stavbnega oblikovanja. Kašča ima zidano osnovo. Stene so iz plohov, na vogalih pa vezane. Vhodna vrata so nizka. Strop je prav tako iz plohov. Kašče in njihovo okrasje Lesene kašče v Posočju so samosvoja in zgovorna arhitektura. Njihov celotni zunanji videz je kljub temu, da nimajo posebnega likovnega okraševanja, vseeno reprezentančen. Očitno je, da so se mojstri izogibali zahtevnejšemu likovnemu okraševanju kašč34, zato pa so se toliko bolj posvetili izbiri in obdelavi lesa. Posebno pozornost so posvetili zaključku plohov pri vogalnih vezavah. Voglano vezana bruna nimajo obdelanih glav. Samemu stiku na vogalih (šlesani kantoni), ki imajo obliko lastovičjega repa, pa velja priznati likovne oblikovalske prvine.35 34 Mišljeno je rezbarjenje. 35 G. Makarovič, Slovenska ljudska umetnost. Likovno oblikovanje na zunanjščinah, str. 60. 198 Tudi nekateri detajli, kot npr. umetelno izdelan zgornji del vratnega podboja, skromno, a vendar estetsko izdelana vhodna vrata ali pa dekorativno izdelan kovan ključ kažejo, da so gospodarji tem elementom posvečali posebno pozornost. Eden izmed zanimivejših elementov oblikovanja so tudi okna. Ponavadi ima kašča po eno okno. Le-to je manjše in vrezano med dve bruni. Le v dveh primerih je okenska lina vrezana v eno bruno (Dol. Novaki, Kneške Ravne). Okna so največkrat zavarovana s kovanim križem. Mojstri, ki so izdelovali kašče v Posočju, niso znani. Ustno izročilo pripoveduje le o enem takem »tišlarju«. To naj bi bil Armenjc s Polic, ki je bil »kake štiri rodove nazaj ta glavni tišlar tu okrog in je hodil okrog tišlarit«.36 Nekatere kašče, ki naj bi jih izdelal, so tudi datirane.37 Datacija, skrbno izpisana letnica, je eden izmed redkih načinov likovnega okraševanja kašče. Gre za tehniko preprostega vreza v les. Letnica je vedno na zunanjem podboju vhodnih vrat. Edini znani primer likovnega okraševanja kašče v Posočju je vgraviran sveti monogram IHS s srcem, na vhodni steni kašče na domačiji Pri Francu v Kneških Ravnah. Ta znak se na vhodnih vratih ponavlja na več objektih Francove domačije. Trije primeri popotresne obnove kašč v Posočju Po katastrofalnem potresu leta 1976 z epicentrom v Furlaniji, ki je usodno spremenil marsikatero identiteto in 36 Ko družba odpove… Primorske novice, 21. 8. 1987. 37 Armenjc naj bi naredil kaščo v zaselku Hum v Podmelcu, ki je datirana 1753 in kaščo na Pečinah, ki je datirana 1778. Pripisujemo pa mu tudi avtorstvo kašče na Policah, na Oblokah in Kneških Ravnah. 199 podobo vasi v Breginjskem kotu, na Kobariškem, Tolminskem in na Goriškem, nas je aprila leta 1998 potresni sunek znova »presenetil«, tokrat z epicentrom v krnskem pogorju. Glede na izkušnje iz leta 1976 se je skušala država tokrat organizirati tako, da je v okviru Ministrstva za okolje in prostor ustanovila Državno tehnično pisarno, ki skrbi za obnovo poškodovanih stavb. Na podlagi izkušenj iz prejšnjega potresa je bila predpisana obvezna popotresna sanacija po strokovno pripravljenih in utemeljenih načrtih. Tak način obnove je bil sprejet tudi za kulturno dediščino, kjer si spomeniškovarstvena stroka prizadeva, da bi se v popotresni obnovi ohranilo in obnovilo čim več objektov kulturne dediščine. Glede na zastavljeni cilj, da mora prenovljena kulturna dediščina ohraniti svojo /regionalno/ identiteto, smo v popotresno sanacijo vključili številne zidane objekte kulturne dediščine in tri lesene kašče: - kaščo na Hvalovi domačiji v zaselku Hum v Podmelcu, - kaščo na domačiji Pri Francu v Kneških Ravnah, - kaščo v Magozdu. Velja poudariti, da je večina poškodb, ki so jih kašče utrpele v potresu, nastala na iz kamna zidani osnovi. V kamnitih stenah so se pojavile razpoke, zato je predlog popotresne sanacije za vse tri kašče zahteval utrjevanje in injektiranje kamnitih zidov. Ker pa so kašče prvovrsten dokument časa in načina gradnje, je bil zanje izdelan konservatorski program tudi za obnovo lesenih delov in ostrešja. 200 Obnova kašče na Hvalovi domačiji v zaselku Hum v Podmelcu Hvalova Domačija leži v zaselku Hum, ki sodi k naselju Podmelec v Baški grapi. Gručasta domačija obsega več stavb, ki pa jih zaradi adaptacij po potresu leta 1976 ne vrednotimo kot kulturno dediščino. Na domačiji ima lastnost kulturnega spomenika kašča38, ki je nad vrati datirana 1732. Leseni del kašče stoji na iz kamna zidani osnovi, dim. 4.70 x 4.60 m. Zidani del je delno vkopan. Vhod vanj je s čelne strani. Dostop v nadstropni leseni del, dim. 3.80 x 3.70 m pa je z druge čelne strani. Popotresna obnova kašče se je pričela poleti leta 2000. Sanacija se je začela najprej na zidanem delu. Želeli smo, da se zunanji zidani del ohrani v avtentični obliki, tako zidava kot ometi. Potrebno je bilo na novo pozidati porušene dele zidu. Uporabili smo avtohtono kamenje. Ohranjali smo tudi obstoječi zunanji omet, manjkajočega pa le dopolnili z novim, ki smo ga še napol svežega sprali z blagim vodnim curkom. Tako smo dosegli »staro« grobo strukturo ometa. Kamniti zidani del smo iz notranje strani injicirali. Potrebno je bilo le paziti, da cementno mleko ni iztekalo na zunanjo stran fasade. Ob tej priliki je bil izkopan tudi drenažni kanal okrog objekta. Na zgornjem lesenem delu kašče smo izvedli zaščitna konservatorska dela. V potresu leseni deli niso bili poškodovani. Načel jih je zob časa in bili so že močno črvivi. Zato smo se odločili, da les premažemo s premazom proti škodljivcem. 38 Uradno glasilo občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin, št. 5/1990. 201 Dela so potekala v naslednjem zaporedju: - ves les smo sprali s toplim, nemočnim vodnim curkom, - ko se je les posušil, smo ga premazali z zaščitnim sredstvom39 za les, - po končanih zaščitnih delih smo manjkajoče dele lesa – tam, kjer je bil les načet - utrdili s smolo. S takim načinom izvedbe je bil dosežen cilj, da smo ohranili ves originalen les. Med obnovo kašče smo naknadno ugotovili, da sta imeli obe stranski fasadi ožji gank, kjer so sušili koruzo. Kašča na domačiji Pri Francu Stara kmetija pri Francu v Kneških Ravnah sodi med najvišje ležeče in še delno samooskrbne kmetije na Tolminskem. Pri Francu so vedno dali nekaj nase in na tradicijo. Razen stanovanjske hiše, ki so jo bili primorani po potresu leta 1976 zgraditi na novo, so gospodarski objekti40 častitljivo stari. Ohranili so se v svoji prvotni podobi, zasnovi in tudi funkciji. Trije od gospodarskih objektov41 so bili v zadnjih letih obnovljeni: nadstropna zidana klet, sušilnica za sadje (pajštva) in lesena kašča. 39 Uporabili smo kemično zaščitno sredstvo za les. 40 Domačija Pri Francu v Kneških Ravnah obsega naslednje gospodarske objekte: sušilnico za sadje, svinjak, zidano klet, toplar, v sklopu katerega je žaga »venecianka«, tračno žago, leseno kaščo in mlin v ruševini. 41 Zidana klet in sušilnica za sadje sta bili vključeni v popotresno obnovo. 202 Kaščo datiramo v pozno 18. stoletje. Leseni del je postavljen na kamniti zidani osnovi, dimenzije 5.60 x 4.95 m. Leseni del meri 2.30 x 3.60 m. Celoten objekt prekriva dvokapna streha. V pritličnem, dvoceličnem zidanem delu je na začetku 20. stol., nekaj časa živel brezdomec. V manjšem bivalnem prostoru je zato ognjišče z napo in lijak za vodo iz lehnjaka. Tudi ta prostor je danes obnovljen. Začetni nosilec obnove kašče, ki se je pričela pomladi leta 2002, je bila Državna tehnična pisarna. Obnova se je nato nadaljevala jeseni ob finančni pomoči Ministrstva za kulturo. Celotna obnova je potekala pod konservatorskim nadzorom. Tudi za to kaščo velja, da je bil v potresu poškodovan le njen zidani del. Lesene dele je načel zob časa. Les so napadli škodljivci, tramovi, ki so bili položeni na zidano osnovo in sonosili lesene dele, pa so zaradi zamakanja zgnili. Gradbena/popotresna dela so obsegala izvedbo drenaže, sanacijo temeljev, utrditev kamnite zidane osnove z injektiranjem, zamenjavo dotrajanih (gnilih) nosilnih tramov in izvedbo ometov. Konservatorska dela na lesenih delih pa so obsegala: - delno zamenjavo gnilega poda z novimi deskami, - zamenjavo zaradi zamakanja gnilih desk, - spiranje lesa z blagim mlačnim vodnim curkom, - premaz vseh lesenih delov s sredstvom proti škodljivcem, 203 - zamenjavo dotrajanega ali popravilo stavbnega pohištva, - zamenjavo dotrajanih strešnih tramov z novimi, - namestitev lesenega opaža na streho skupaj s hidroizolacijo, - letvanje strehe in prekrivanje s skodlami, - obnovo slamnatega zatrepa, - obnovo ognjišča z napo, - obnovo lehnjakovega lijaka, - postavitev nove dimne tuljave nad ognjiščem. Leto je nato lastnik na star tradicionalen način obdal z letvami, ki jih opletel z »bako« in nato celoten dimnik ometal z apnenim ometom. Kašča v Magozdu – popotresna obnova Na začetku vasi Magozd nad Kobaridom stoji lesena kašča. Po ustnem izročilu naj bi jo zgradili vojaki med prvo svetovno vojno. Ugotovili smo, da je nazadnje pritličje objekta služilo za ovčji hlev, nadstropje, ki ga obdajajo plohi in so na vogalih vezani v lastovičji rep, pa ni nikoli služilo za spravilo pridelka. V notranjščini kašče, ki je dvocelični prostor, je ugotovljeno, da je bila v bila v enem prostoru delavnica (ohranjen delovni pank), v drugem so hranili poljedelsko orodje. Kašča ima strmo dvokapno streho in je krita z valovito pločevino. Iz dveh strani jo obdaja lesen gank, ki je močno dotrajan. Objekt je sicer v celoti v zelo slabem stanju. 204 Spodnji, zidani del ima več razpok, vogal ob temelju je porušen in povešena je vratna preklada. Stropniki so prepereli in deformirani, lesene stene pa močno črvive. Program sanacije načrtujemo v več fazah: - utrjevanje kamnitih zidov, - sanacija lesenih konstrukcijskih elementov oz. zamenjava dotrajanih z novimi, - sanacija strehe, - sanacija podov, - sanacija zunanjih lesenih sten oz. zamenjava z novimi zaradi dotrajanosti, - sanacija stavbnega pohištva, - nova ograja ganka in izdelava dostopnih stopnic na gank - premaz lesenih delov z zaščitnimi sredstvi. Zaključek Način življenja na podeželju se neprestano spreminja. Staro se zaradi nujnosti razvoja umika novemu. Do danes pa so se lesene kašče le ohranile v svoji prvotni podobi. Še več, tudi »izboljševali« jih niso, ker za to ni bilo potrebe. Če pa se je kaj na kašči spremenilo, se je spremenila le strešna kritina, kot posledica pomanjkanja slame in slamokrovcev.42 42 Slamo je nadomestila salonitna kritina, ki še najbolj ustreza naklonu slamnate strehe. 205 Želja po trajnem in lepem se je pri lesenih kaščah ohranila do te mere, da je dr. I. Sedej zapisal (1989, str. 230): »Lahko tvegamo celo trditev, da kaščo raje podrejo, kot da bi iz nje napravili arhitekturno spako (kar pa brez milosti počno s stanovanjskimi hišami). Kašča je na podoben način kot kozolec ali panonski koruznjak izredno smotrno zasnovana – v bistvu tako, da zasnove sploh ni mogoče spremeniti. Če spreminjamo zasnovo ali namembnost posameznih prostorov, se obenem sesuje tudi uporabnost, izginejo tudi vsi simbolni poudarki.« Les je eno najstarejših gradiv. Zaradi lastnosti, ki jih ima, se zelo veliko rabi za gradbene in druge namene. Dokaz za to so tudi lesene kašče. Človek je na podlagi izkustev spoznal, katere vrste lesa so trajnejše od drugih, katere so odpornejše proti škodljivcem ter drugim zunanjim vplivom. Zato je naravna odpornost lesa odvisna od njegove pravilne izbire, uporabe določene vrste lesa v določene namene, časa sečnje, kraja rastišča, klime in starosti drevesa. Vsi ti dejavniki so bili med načrtovanjem kašč očitno tudi upoštevani. Osnovni cilj stroke je ohraniti in predstaviti značilne primere tradicionalne lokalne arhitekture tudi takrat, ko so v elementarnih nesrečah včasih situacije zelo tragične. A vsaka nesreča nekaj odnese in tudi nekaj prinese. V času izvajanja t.i. popotresne obnove nam je uspelo poleg številnih stanovanjskih objektov, sanirati tudi tri lesene in eno zidano kaščo. Predstavitev zaključujem z besedami Marije Rutar (2000, str. 110), ki so še danes zelo aktualne: »Z občudovanjem človek gleda, kako si je naš gorjan z delavnostjo in 206 domiselno ustvarjalnostjo urejal svoj življenjski prostor, znal izdelovati vse, kar je potreboval, s trudom zbiral sadove zemlje za rast družine – in vendar je tudi on, preprost in neuk, ves zavzet z delom v ozkem pasu svoje posesti, ljubil lepoto, jo uporabljal in z njo dvigoval domačijo do skladne celote, kakor je skladna in lepa vsepovsod čista narava«.43 Viri in literatura: Baš, F. 1970. Gospodarska poslopja. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog I, Ljubljana. Dokumentacija Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Nova Gorica. Fister. P. 1986. Umetnost stavbarstva na Slovenskem. Ljubljana. Hazler, V. 1999. Podreti ali obnoviti? Zgodovinski razvoj, analiza in model etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Ljubljana. Makarovič, G. 1981. Slovenska ljudska umetnost. Zgodovina likovne umetnosti na kmetijah. Ljubljana. Sedej, I. 1985. Ljudska umetnost na Slovenskem, Ljubljana. Sedej, I. 1989. Sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem. Ljubljana. Rutar, M. 2000. Tolminska je pesem. Gorska kmečka domačija iz XVIII. stoletja na Tolminskem. Zbrana in objavljena dela učiteljice, muzealke in etnologinje Marije Rutar. Tolminski muzej, Tolmin. Ščukovt A., terenski zapiski. Terenski zvezek 5 in 6. 43 Gorska kmečka domačija iz XVIII. stoletja na Tolminskem, str. 110. 207 Povzetek V Sloveniji poznamo različne tipe gospodarskih poslopij, ki jih razvrščamo glede na nalogo, ki jih te stavbe izpolnjujejo. Gospodarska poslopja so lahko namenjena za bivališče živine, za sušenje pridelka, različni pa so vsi tisti gospodarski objekti, ki so namenjeni shranjevanju pridelka in živil. V referatu predstavljam lesene kašče, ki jih uvrščamo v tip gospodarskih poslopij, katerih osnovna funkcija je namenjena shranjevanju pridelka in hrane. Območje obdelave je Posočje. To je predel v zahodni Sloveniji, ki leži pretežno ob reki Soči in njenih pritokih. Les je gradivo rastlinskega izvora in eno najstarejših gradiv. Zaradi lastnosti, ki jih ima, se zelo veliko uporablja. Les je bil v preteklosti sploh najbolj razširjeno in cenjeno gradivo. Človek je na podlagi izkustev spoznal, katere vrste lesa so trajnejše in odpornejše, kdaj je potrebno drevesa sekati, kje so primerna rastišča, kako je potrebno les sušiti... Kašče v Posočju, bodisi lesene bodisi zidane, ležijo v okviru domačije kot samostojno gospodarsko poslopje, vendar vedno nekoliko proč od hiše zaradi požarne varnosti. V času nastanka so kašče predstavljale glavni in nadvse pomemben element kmečkega doma, saj je bil v njih spravljen ves težko pridelan živež. V kasonih so hranili različne vrste žita, pod stropom je viselo posušeno meso, zaseka in druge dobrote. V kašči je bilo spravljeno tudi pomembnejše imetje, kot so naprimer listine. Glede na razpoložljive in zbrane vire ugotavljam, da so v Posočju prve samostojno stoječe lesene kašče pričeli 208 postavljati na začetku 18. stoletja. Od samostojno stoječih lesenih kašč pa so starejše tiste lesene kašče, ki so stale na podstrešjih stanovanjskih hiš. Izročilo pripoveduje le o enem mojstru – tišlarju, ki je izdeloval kašče. To naj bil Armenjc s Polic. Armenjc naj bi po naročilu izdeloval kašče na Šentviški planoti. Glede na način izdelave kašč pa predvidevamo, da tudi v Baški grapi. Obnova dveh lesenih kašč na zidani osnovi, Hvalove kašče v Podmelcu in kašče pri Francu v Knežkih Ravnah, je potekala v okviru popotresne obnove Posočja. Celovita obnova je obsegala gradbena dela; to je utrjevanje v potresu poškodovanih zidanih kamnitih sten in konservatorska dela - zaščito ali zamenjavo dotrajanih lesenih delov kašče. 209 Jasna Bartoniček, dipl. ing.arh. Konzervator savjetnik, Hrvatski restauratorski zavod Zagreb, Nike Grškovića 23 Tel.: ++385 1 48 86 941 E-pošta: jasna.bartonicek@h-r-z.hr U Hrvatskom restauratorskom zavodu radim od 1978. god. Radila sam konzervatorska istraživanja i studije, nadzor nad radovima, idejne, glavne i izvedbene projekte kao član tima ili voditelj projekta na spomenicima kulture: Palača Sermage u Varaždinu, St. grad Varaždin, palača Herzer i palača Patačić u Varaždinu, st. objekti u Radićevoj ul. od br. 6 - 16. Gornjogradska gimnazija –portal, u Zagrebu, Staro selo Kumrovec, Samobor, Zdenac na trgu Kralja Tomislava, crkva sv. Leonarda u Kotarima, kapela sv. Marije Magdalene u K. Humu, kapela sv. Ivana u Ivaniću Miljanskom, kapela sv. Ivana u St. Drenčini, kapela sv. Petra u Gotalovcu, stari grad Trakošćan, stari grad Sisak, stari grad Jaska, st. grad Kostajnica, gospodarski objekt uz dvorac Trakošćan - uprava. 210 Obnova drvene kapele sv. Ivana Krstitelja u Staroj Drenčini Ključne riječi: narodno drveno graditeljstvo, obnova ,kapela Sv. Ivana Krstitelja, Stara Drenčina. Uvod U sjeverozapadnoj Hrvatskoj na području Posavine, Pokuplja i Turopolja uz prirodna staništa hrasta lužnjaka (Quercus robur ) postojala je jaka tradicija izgradnje drvenih kuća i sakralne arhitekture od hrastovine. Danas ta etno arhitektura propada velikom brzinom i postoji bojazan njenog nestanka ako se i ono malo preostalih jako oštećenih primjeraka ne spasi odgovarajućom zaštitom i obnovom. Do sada je obnovljeno nekoliko drvenih kapela : Sv. Barbare u Velikoj Mlaki, Sv. Fabijana i Sebastijana u Letovaniću i Sv. Juraja u Lijevim Štefankima. One nisu bile razlagane već su sanirane umetanjem zamjenske hrastove građe. Kapela Sv. Ivana u Staroj Drenčini kod Siska pripada istoj grupi drvenog narodnog graditeljstva, ona je više puta sanirana ali nikada cjelovito obnavljana sve do 2003. god. Tad smo oštećenja kapele sanirali tako da smo je rastavili, umetnuli zamjensku hrastovu građu i ponovno sastavili. Obnovu kapele usmjerili smo na tri odvojene cjeline – na samu građevinu i njene drvene hrastove stijene, na 211 oslikane obloge stijena i koritastog svoda i na oltar koji je već ranije u akciji zbrinjavanja umjetnina iz ratnihpodručja bio sklonjen u Restauratorski centar u Ludbregu.44 Svaka od ovih cjelina morala se detaljno sagledati s povijesno-umjetničkog i tehničkog gledišta kako bi se dobila saznanja o spomeniku i njegovoj sačuvanosti, ugroženosti i problemima. Ova zadaća obnove zahtijevala je traženje optimalnih rješenja koja povjesničar umjetnosti, restaurator i arhitekt mora pronaći kroz više faza timskog rada. Krajnji rezultat izrada je konzervatorske i tehničke dokumentacije kao nužne stručne podloge potrebne za izvođenje radova obnove. Faze izrade konzervatorske i tehničke dokumentacije Istraživačka faza Prvi korak u izradi dokumentacije bila je istraživačka faza koja je omogućila potpuno upoznavanje kapele u tehničkom i povijesno umjetničkom segmentu. Radni tim unutar više struka proveo je konzervatorsko - restauratorska istraživanja na samoj kapeli i oslikanoj oblozi te istražio dostupnu povijesnu i arhivsku građu pohranjenu u planotekama, fototekama i zapisima kanonskih vizitacija. 44 Sada je oltar potpuno obnovljen i postavljen u kapeli dvorca Batthyany – Restauratorski centar Ludbreg. Restauratorski postupak obnove oltara proveden je 1994. g. i više se radni tim nije s njime bavio osim što misli kako ga svakako nakon obnove kapele treba vratiti na izvorno mjesto. 212 Valorizacija nalaza i izrada konzervatorske studije s prijedlogom zahvata obnove Drugi korak u izradi dokumentacije bila je izrada konzervatorske studije s prijedlogom zahvata obnove. Ona je izrađena nakon valorizacije nalaza provedenih konzervatorsko-restauratorskih istraživanja koji su omogućili prepoznavanje najvrijednijih značajki iz povijesne slojevitosti graditeljskih razvojnih faza kapele. Konzervatorska studija je odredila obnovu jedinstvenog i u najvišoj mjeri sačuvanog baroknog sloja. Predložena je zamjena trošnih hrastovih dasaka stijena kapele novom zamjenskom građom i konzervatorsko restauratorski postupak na oslikanim oblogama unutrašnjosti kapele. Verifikacija konzervatorske studije od nadležnih službi i mjerodavnih institucija Ova faza bila je bitna jer su se direktno zainteresirane strane (korisnik, nadležni konzervatorski odjel i lokalna samouprava koji predlažu financiranje obnove kapele) mogle upoznati s opsegom zahvata obnove kapele. Konzervatorska studija za predloženi zahvat dobila je pozitivno mišljenje od strane Konzervatorskog odjela u Zagrebu. Izrada glavnog i izvedbenog projekta obnove Izrada glavnog i izvedbenog projekta obnove kapele nezaobilazna je faza prije izvođenja radova. Time se potpuno ozakonjuje način, metode obnove i tehnološki proces 213 samog zahvata. Projekt mora osigurati ispravnu obnovu po pravilima i uzancama konzervatorske i restauratorske struke i omogućiti sigurno korištenje prostora obnovljene kapele. Rezultati istraživačke faze Istraživanje dostupne povijesne građe pohranjene u planotekama, fototekama i zapisima kanonskih vizitacija za kapelu Sv. Ivana Krstitelja provela je dr. Đurđica Cvitanović. Ti podaci bili su od dragocjene važnosti jer se mogla izraditi analiza graditeljskih razvojnih faza.45 Saznanja o izvornom oblikovanju i crtežu oslikanih obloga dobivena su iz obrade fototeka HAZU - Zagreb. Na foto dokumentaciji unutrašnjosti kapele s početka 20. st. zabilježena je cjelovitost inventara i oslika obloga stijena i koritastog svoda prije oštećenja. Obradom fototeke Državne uprave za zaštitu spomenika kulture u Zagrebu pronašli smo fotografiju iz koje je bilo jasno vidljivo kako su pročelja kapele 1957. god. bila ožbukana.46 45 U konzervatorskoj studiji koju je izradio HRZ sadržana je povijesna građa koju je obradila dr. Đurđica. Cvitanović. Po njoj se kapela Sv.Ivana Krstitelja spominje u protokolima kanonskih vizitacija uz župu Sv. Križa u Sisku 1696. g. kao mali oratorij na groblju s rustičnim tabulatom. Obnovljena je temeljito od 1731. g -1736.g. kada je lađa kapele produljena za prostor dotadašnjeg malog predvorja. 1740. g. kapela je pripojena novoosnovanoj župi u Maloj Gorici a iste godine počinje barokizacija unutrašnjosti kapele i opremanje baroknim inventarom. Vizitator Sigismund Sinersperg bilježi da je 16. marta 1740. g. posjetio kapelu koja je od posljednje vizite bila obojena u raznolikim bojama i da je na zidanu menzu postavljen oltar rad stolara i kipara. U fototeci HAZUZagreb, zbirka prof. Schneider - a postoji snimka gl. oltara,inv. br.29500, br. neg. II-16.400 i unutrašnjosti s oslikanim oblogama inv. br. 29.498, br. neg II16.398, inv. br. 29.499, br. neg II16.399. 46 Fototeka Državne uprave za zaštitu spomenika kulture u Zagrebu, autor fotografije B. Lučić 10. mj.1957. g., inv. br. 20635, br. neg. II-4269. Po navodu dr. Đ. Cvitanović u njenoj knjizi “ Sakralna arhitektura baroknog razdoblja” str. 283. Stijene su kapele izvana prežbukane u 19.st. 214 Već nakon tih prvih istraživanja bilo je moguće zaključiti da je drvena kapela Sv. Ivana Krstitelja u Staroj Drenčini primjer povijesno slojevite sakralne drvene etno - arhitekture Pokuplja. Ona je barokizirana 1748.g. Kasnije krajem 19. st pročelja su ožbukana i time izgubila značajke drvene etno - arhitekture. Unutrašnjost kapele sa sačuvanom baroknom fazom bogato oslikanih drvenih obloga stijena i koritastog svoda nisu značajnije mijenjana osim što su obloge koritastog svoda mjestimice uništene i zamijenjene lesonitom.47 Istraživanja planoteke U planoteci Državne uprave za zaštitu spomenika kulture u Zagrebu proučili smo pohranjenu arhitektonsku dokumentaciju (kotirane nacrte postojećeg stanja kapele iscrtane u mj. 1:100 tlocrt, poprečne i uzdužne presjeke s pogledom na unutrašnjost s ucrtanim oblogama i njihovom podjelom, poglede s pročeljima i detalje stolarije) koju je izradila grupa arhitekata 1953. god.48 Nacrti su nam dali podatke o točnim mjerama i izgledu kapele. Prema nacrtima pročelja kapele bila su ožbukana. U presjecima je prikazana unutrašnjost kapele s mjerama slikanih drvenih 47 Po navodu dr. Đ.Cvitanović u Konzervatorskoj studiji HRZ-a , od 23.5.1988. literatura – 1. Artur Schneider, Izvještaj o popisivanju, proučavanju i fotografiranju umjetničkih spomenika, Ljetopis JAZU od 1934. - 1938, brojevi 46 - 50, u mapama. 2. dr. Doris Baričević”, Pregled spomenika skulpture i drvorezbarstva 17. i 18. stoljeća s područja kotara Sisak”,Ljetopis JAZU knj. 72. Zagreb, 1968, p. 487. i Đ. Cvitanović”, Sakralna arhitektura baroknog razdoblja” knjiga I, 1985, Zagreb, str. 155 – 158, 282, 283 i 292. 48 Prema izvještaju o službenom putu br. 2215/53 od 2.11.1953. g.ekipa arhitekata na terenu je prostoručno izradila snimke detalja u mj. 1 : 50 u mj. 1 : 100 tlocrt, presjeke s pogledom na ucrtane položaje ploča zidnih i stropnih obloga i poglede na pročelja na kojima se vidi kako je kapela ožbukana. 215 obloga. One su međusobno razdijeljene pokrovnim letvicama. Krovna ploha je pokrivena crijepom. Usporedbom naših izmjera unutrašnjosti kapele s izmjerama iz arhiviranih nacrta (iz godine 1953.) potvrdili smo kako je zadržan oblik, i način postave oslikanih daščanih obloga. Izrada analize povijesnih i graditeljskih razvojnih faza kapele Izrađene analize povijesnih i graditeljskih razvojnih faza kapele pokazuju četiri razvojne faze nastajanja kapele iz malog oratorija na groblju do današnjeg zatečenog izgleda kapele. Sve promjene i graditeljske faze mogli smo uočiti na samoj kapeli jer je žbuka kapele bila otučena a hrastove stijene pokazale su ožiljke i tragove raznih građevinskih faza. Za nas je bilo značajno to što je pomoću povijesne fotodokumentacije i opisa iz arhivskih dokumenata bila prepoznata barokna faza unutrašnjosti s oslikanim oblogama. Unutrašnjost te barokne faze nije doživjela toliko mnogo preinaka kao što je to slučaj s vanjskim izgledom kapele. Konzervatorsko restauratorska istraživanja oslikanih obloga unutrašnjosti kapele Zbog trošnosti i prokišnjavanja krovne plohe oslikane daščane obloge bile su demontirane, evidentirane i pohranjene u Restauratorskom centru u Ludbregu. One su bile prije demontaže podvrgnute restauratorskom postupku koji je spriječio otpadanje i ljuštenje slikanog sloja. Slikari - restauratori izradili su fotodokumentaciju i opis 216 zatečenog stanja. Detaljna stilska i restauratorska analiza oslika svih obloga bila je moguća nakon provedenih konzervatorsko - restauratorskih istraživanja provedenih u Restauratorskom centru u Ludbregu. Ona su utvrdila stupanj očuvanosti oslika drvenih ploča te faze oslikanja po stilskim karakteristikama (linija, boja, motivi i kompozicija) kao i tehniku izvođenja i vrstu boja. Bilo je utvrđeno kako je u 19. st. na pojedinim oblogama izveden novi oslik preko oslika iz barokne faze. Izvorni barokni oslik sačuvan je u podgledu predvorja i u zoni koritastog svoda.49 Konzervatorska istraživanja hrastove građe kapele Provedena su istraživanja o stanju hrastove građe i stupnju oštećenja drvene mase uzrokovanih djelovanjem mikroorganizama i insekata. Oštećenja bitno utječu na fizikalno mehanička svojstva drvenih konstrukcija. Ova istraživanja su obavili stručnjaci Euroinspekt- drvokontrola, Zagreb. Oni su utvrdili kontinuirana i raznovrsna oštećenja uzrokovana raznim stadijima razvoja insekata. Proces je bio ponegdje prikriven, na nekim mjestima je započeo a na drugima bio je u poodmakloj ili završnoj fazi. Upozoreni smo da je najopasnija prikrivena i nevidljiva faza razvoja mikroorganizama i insekata jer nema vidljivih oznaka na drvenoj masi. Površinskim pregledom drvene građe može 49 Oslikane drvene obloge kapele obradio je radni tim restaurarora slikara iz Restauratorskog centra u Ludbregu. Oni su izradili elaborat Konzervatorsko restauratorska analiza stanja oslikanog drvenog tabulata kapele Sv. Ivana. u St. Drenčini, koji je sastavni dio glavnog projekta obnove izrađenog u HRZ-u 1999. Po procjeni restauratora Velimira.Ivezića nakon prvog pregleda obloga sačuvano je 30 % izvorno oslikanih baroknih ploča dok je preostali dio preslikan. Kasnije je utvrđena puno bolja očuvanost. 217 se uvidjeti samo oštećenja velikih razmjera ili završna faza razgradnje drvene mase.50 Na kapeli Sv. Ivana u Staroj Drenčini oštećenja donjih zona hrastovih stijena bila su tako velika da su glavne nosive grede – podseki bile posve trule. Pojedinačne hrastove daske, naročito na sjevernom pročelju imale su izuzetno veliki gubitak drvene mase. Njihov položaj po srednjim zonama stijena onemogućavao je zamjenu novom građom. Ona je mogla biti izvedena samo rastavljanjem svih stijena drvene kapele. Konzervatorska i inženjerska analiza općeg stanja drvene građe kapele Za tu svrhu izradili smo precizan arhitektonski snimak postojećeg stanja svih elemenata hrastovih stijena u mj. 1 : 25. Na toj snimci označili smo rezultate istraživanja i analize oštećenja drvene mase hrastovih dasaka, stijena i krovišta. Svaku hrastovu gredu i dasku precizno smo izmjerili (dužina, širina, debljina i način spoja) i odredili joj poziciju na stijeni kapele i ucrtali oštećenja. Uočili smo da je najstariji dio kapele njeno svetište i donje zone stijena sa sačuvanom izvornom hrastovom građom. Daske stijena tesane su iz masivnih komada hrastovine (debljine dasaka od 26 - 33 cm, visine 25 do 32 cm i duljine max. 8,5 m) koje 50 Oslikane drvene obloge kapele obradio je radni tim restauratora slikara iz Restauratorskog centra u Ludbregu. Oni su izradili elaborat Konzervatorsko restauratorska analiza stanja oslikanog drvenog tabulata kapele Sv. Ivana. u St. Drenčini, koji je sastavni dio glavnog projekta obnove izrađenog u HRZ-u 1999. Po procjeni restauratora Velimira. Ivezića nakon prvog pregleda obloga sačuvano je 30 % izvorno oslikanih baroknih ploča dok je preostali dio preslikan. Kasnije je utvrđena puno bolja očuvanost. Stručni izvještaj o stanju drvene građe kapele Sv. Ivana K. u Staroj Drenčini izradila je institucija Drvoinspekt-drvokontrola, Zagreb 1988. g., I. Stjepčević dipl .ing. šumarstva. Taj izvještaj je dio konzervatorske studije koju je izradio HRZ 1988. g. 218 su na uglovima kapele spojene isključivo tesarskim vezovima. Na krajevima dasaka za potrebe masivnog tesarskog veza ugla stijena, tesanjem su oblikovane po dvije «glave». One su u punoj debljini od 26 - 33 cm dok je istesavanjem drvne mase iz te iste daske «tijelo» stanjeno na prosječnu debljinu stijena od 12, 14 i 16 cm. Nakon što smo demontirali drvene oslikane obloge sa unutrašnjosti kapele dobili smo točan uvid u stanje građe hrastovih stijena pa smo bili zaključili kako je 30 % građe potpuno propalo i morati će se zamijeniti novom hrastovinom. Valorizacija nalaza s povijesno umjetničkog i tehničkog aspekta i prijedlog obnove Na osnovi provedenih konzervatorsko - restauratorskih istraživanja na kapeli, obrade dostupne povijesne građe, ekspertize o stanju drvene građe te izrađenog izvještaja o stanju konstrukcije i temelja bila je provedena valorizacija nalaza i donijeti je prijedlog obnove po kojem su se i izvodili radovi. Odlučili smo obnoviti upravo baroknu fazu kapele budući da je to jedina cjelovito očuvana faza u svim elementima. Na baroknim oslikanim oblogama predložili smo izvesti retuš i rekonstrukciju oslikanog sloja a potpuno uništene daske oslikane obloge zamijeniti novima s oslikom rekonstruiranim prema izvornom uzoru iz fotodokumentacije. Samu arhitekturu kapele i njene hrastove daske predložili smo obnoviti na način da kapelu razgradimo, provedemo trijažu hrastove građe, izvedemo dobre temelje, sve trošne dijelove zamijenimo novom građom a osta lu građu tretiramo sredstvima za zaštitu drva. Tek nakon 219 toga moguće je ponovno sastaviti sve elemente kapele. Taj postupak je poznat kod preseljenja drvenih objekata. Ovakav prijedlog obnove bio je jedino mogući s obzirom na nepovoljni položaj oštećenih hrastovih dasaka unutar pojedinih stijena kapele koje se na drugi način nisu mogle zamijeniti zdravom zamjenskom hrastovom građom. Izrada glavnog i izvedbenog projekta obnove Poštujući potvrđenu konzervatorsku studiju s prijedlogom obnove barokne faze kapele i zahtjev za mogućnost obavljanja izvorne sakralne funkcije, morali smo izraditi takav glavni i izvedbeni projekt pomoću kojeg će se moći izvoditi radovi obnove kapele. Taj projekt se sastojao od konstruktorskog i arhitektonskog dijela te projekta elektroinstalacija, (osvjetljenja i gromobranske instalacije). Izvedbene projekte sačinjavali su detaljni nacrti stolarije i detaljni nacrti - pogledi na stijene s prevaljenim presjecima. Projekte za određivanje načina obnove drvenih stijena kapele bazirali smo na ranije izrađenom prikazu grafičke analize stanja hrastove građe. Označili smo svaku dasku rednim brojem i grafičkom oznakom vrste zahvata na njoj ovisno o stupnju oštećenja. Grafičkim oznakama odredili smo: dobru i zdravu građu koja će se moći ponovo ugraditi, onu koja se nakon tretiranja kemijskim sredstvima može ponovo upotrijebiti i onu koja se zbog potpune destrukcije drvne mase mora ukloniti i zamijeniti odležanom novom hrastovom građom. U rješavanju izvedbenih detalja i upotrebi materijala obavezivala su nas pravila i zakonitosti drvene sakralne etno - arhitekture područja Pokuplja i Turopolja. 220 Umjesto zaključka Rješavanje konzervatorsko restauratorskih i tehničkih problema kod obnove drvene kapele Sv. Ivana Krstitelja u Staroj Drenčini baziralo se na timskom radu raznih struka povjesničara umjetnosti, arhitekta konzervatora, slikara restauratora, stručnjaka za drvo i konstruktora. Njihova stručna nastojanja bila su usmjerena na cjelovito sagledavanje i rješavanje problema koji su se pojavljivali kod izrade konzervatorske i tehničke dokumentacije kao nužne pripreme za obnovu. Ta dokumentacija u pravilu se izvodila kroz više faza, počevši od istraživanja u svim segmentima, valorizacije nalaza, izrade konzervatorske studije s prijedlogom zahvata, izrade glavnog i izvedbenog projekta obnove, koji se potvrđuje od stručne i nadležne ustanove i službe. Na drvenoj arhitekturi treba nastojati sačuvati što više izvorne građe ali moramo biti sigurni da je ona zdrava. U slučaju kapele Sv. Ivana u Staroj Drenčini to je bilo jako bitno jer nije bilo dopustivo ugraditi obnovljene oslikane obloge na upitno stanje hrastove građe stijena kapele. Danas je kapela uspješno obnovljena prema projektu obnove i dopuni projekta kojeg smo izradili u toku razgradnje kapele a odnosio se na oblikovanje krovne konstrukcije. Sažetak U radu se obrazlaže postupak obnove drvene kapele Sv. Ivana u Staroj Drenčini kod Siska. Kapela je spomenik sakralne etno - arhitekture. Najvrijednija je barokna faza kapele iz 1740. godine. Tada je ona obložena drvenim oslikanim oblogama. Kapela je jako dotrajala i postoji potreba 221 za njenom obnovom. Prije izvođenja radova obnove treba izraditi opsežnu konzervatorsku i tehničku dokumentaciju koja će omogućiti sigurno rastavljanje, obnovu i sastavljanje svih elemenata kapele. U tu svrhu radni tim od više stručnjaka raznih disciplina (od povjesničara umjetnosti, restauratora - slikara, arhitekta - konzervatora, konstruktora i stručnjaka za drvo) provodi više faza radova od opsežnih istraživanja, uočavanja i rješavanja tehničkih i konzervatorsko restauratorskih problema, izrade konzervatorske studije s prijedlogom zahvata do izrade glavnog i izvedbenog projekta obnove. 222 Vito Hazler Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Aškerčeva 2 E-pošta: vito.hazler@ff.uni-lj.si Interdisciplinarnost spomeniškega varstva Spomeniško varstvo51 je izrazito interdisciplinarno zasnovana dejavnost. Bolj kot v drugih varstvenih ustanovah se v varstvo nepremične dediščine vključujejo humanistične, družboslovne in naravoslovne vede. Zato je intedisciplinarnost v tem okolju vsakdanja delovna lastnost, kajti spomeniško varstvo je izoblikovalo vrsto izvirnih metod, tehnik in metodologij, ki so se na vrsti primerov uspešno potrdile v praksi. V mislih imam zlasti prizadevanja na prenovah vasi, trgov in mest in pa skupne nastope pri varovanju krajinskih in ponekod tudi regijskih parkov. Žal še nismo razvili interdisciplinarnega sodelovanja pri varovanju našega edinega narodnega parka.52 51 Pod tem pojmom razumevam varstvo vse vrste dediščine, tudi naravne. Iz dveh razlogov težko sprejemam nov varstveni termin naravne vrednote: 1. etnologi dobro poznamo pojem vrednot, ki odsevajo v razmerju posameznika ali skupine do splošno sprejetih moralnih in pravnih norm, 2. nova terminologija prav ničesar ne izboljšuje, kvečjemu prispeva še k večji terminološki zmedi. 52 Tam so varstvena izhodišča zastavili tako, kot da so v parku samo kamnine, rastline in živali. 223 Interdisciplinarni značaj dela v spomeniškem varstvu je izjemna priložnost za uveljavljanje stroke v javnosti. Žal so uspešni varstveni dosežki53 premalo popularizirani, saj bi si stroka z jasnim in glasnim nastopanjem v javnosti bistveno izboljšala položaj in bi se otresla »slovesa« prislovične nekomunikativnosti in kabinetnega elitizma. Zdi se, da se nekateri razsežnosti interdisciplinarnega delovanja ne zavedajo, saj skušajo ohranjati (zastarel) model varstva po t. i. zvrsteh spomenikov, ki je posledica nadvlade nekaterih gosposkih strok.54 Naloge na področju varovanja kulturne krajine, območij in zlasti krajinskih, regijskih in nacionalnih parkov so prvovrstna priložnost preseganja okopov. Podobno je tudi na področju medinstitucionalnega sodelovanja, ki ponekod poteka dobro, drugod slabo. Tudi tu je vse preveč zapiranja v lastne sobane, kar pa tako enim kot drugim ne prinaša nobenih koristi ali prednosti. Ponekod se pojavlja nelojalna tekmovalnost55 ali celo pretirano ločevanje, kaj so konservatorjeve in kaj muzealčeve naloge.56 Toda na Slovenskem imamo kar nekaj uspešnih dosežkov sodelovanja etnologov muzealcev in konservatorjev, ki odpirajo nove možnosti povezovanja varstvenih 53 Npr. interdisciplinarno zasnovan elaborat, Naravna in kulturna dediščina Logarske doline, njeno varovanje in razvoj, Celje 1989, je vplival na nastanek uspešnega modela varovanja doline, katerega nosilci so domačini. 54 Seveda nikakor ne odklanjam prakticističnega dela po zvrsteh, ki je eno od lastnosti konservatorstva; bistveno več sodelovanja bi moralo biti med strokami z vidika uveljavljanja pomena in vidikov posameznih strok kot to predvideva 2. člen Zakona o VKD. 55 Tekmovalnost je načeloma pozitivna, vendar le, če je rivalstvo kreativno! 56 Znan je primer iz osrednje Slovenije, kjer je danes že ugleden zgodovinar, pred leti pa še muzealec, rekel približno takole: »Mi smo iz hiše rešili vse predmete in jih bomo hranili v muzeju, vi (spomeniško varstvo o. a.) pa obnovite hišo!« 224 ustanov. V tem smislu je zasnovan tudi študij etnološkega konservatorstva in muzeologije na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je prvi take vrste na področju humanističnih ved. Drugi (oddelki) nas sedaj že posnemajo in upamo, da bomo v prihodnje dosegli več povezovanj na skupnih nalogah (npr. specialistični študij na FF). Delo etnologa konservatorja in etnologa muzealca je v načelu podobno. Oba imata dve temeljni nalogi: - raziskovanje kulturnih pojavov in načina življenja nosilcev kulturnih pojavov, - varstvo kulturnih pojavov (zlasti) materialnega značaja in njihova interpretacija z vidika prostora, časa, družbene pojavnosti, likovnosti, gmotne strukturiranosti, namembnosti in drugih lastnosti. Njuno delo se razlikuje predvsem v predmetu varstvene dejavnosti. Muzealec se večinoma posveča varstvu prenesljivih predmetov, ki jih varuje in proučuje v muzejskih ustanovah, konservator pa deluje predvsem na terenu, med spomeniki »in situ« ali v (prenesenih) muzejih na prostem. Tam uveljavlja svoja57, strokovna58 in splošna načela (doktrino) varstva.59 Na podlagi uspešnih primerov medinstitucionalnega varstva dediščine bi bilo treba razvijati skupne metodologije 57 Lasten vidik interpretacije, ki je v bistvu avtorsko delo. 58 Načela lastne stroke, to je etnologije. 59 Splošno sprejeto varstveno doktrino, ki jo v Sloveniji uravnava Zakon o varstvu kulturne dediščine (Ur. l. RS, št.7/1999). 225 in modele varstva. Seveda mora biti takšno delo cilj vseh sodelujočih strani. Razviti bi morali skupne standarde in po potrebi tudi normative varstva, saj bi takšno obravnavanje dediščine utrjevalo javnost v prepričanju, da varstvo ni breme, temveč prednost in priložnost, še zlasti, če jo ocenjujemo skozi prizmo trženja v turizmu, gospodarstvu, izobraževanju idr. 226 Ljubo Lah Dr. sc., univ. dipl. inž. arh. Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani Tel.: 01-200-07-37 E-pošta: ljubo.lah@arh.uni-lj.si Ljubo Lah, asistent na Fakulteti za arhitekturo pri rednih predmetih »Razvoj arhitekture« in »Prenova arhitekture in konservatorstvo« ter pri podiplomskem rednem predmetu «Metode in organizacija dela v znanosti«. Strokovno angažiran predvsem na področjih prenove stavbne dediščine in pri prizadevanjih za uvajanje integralnih oblik varstva dediščine v razvoju podeželja. Avtor, soavtor ali sodelavec pri petih samostojnih publikacijah: Kras: pokrajina, življenje, ljudje; Prenova stavbne dediščine na podeželju – Kras; Uvod v znanstvenoraziskovalno metodologijo; Glosar arhitekturne tipologije; Arhitekturne krajine in regije Slovenije. Objavlja strokovne članke z navedenih področij, organizira arhitekturne delavnice in sodeluje pri varstvenih akcijah. V letu 1998 je bil več mesecev vključen v formiranje in vodenje Državne tehnične pisarne pri popotresni obnovi Posočja. 227 Muzej na prostem in ‘’in situ’’ varovana dediščina Muzej na prostem (ang. open-air museum; nem. freilichtmuseum; fr. musée de plein air) - kot posebna zvrst muzeja – je bil prvotno zasnovan le kot prostor na odprtem, namenjen ohranjanju izbrane stavbne in druge kulturne dediščine. V stoletnem razvoju se je njegovo izvorno poslanstvo plemenitilo in razširjalo; muzeji na prostem so pridobivali svoje večplastne pomene in nove vloge v razmerju do dediščine. Opazno izstopajo iz plejade preostalih muzejev zaradi poudarjene sposobnosti komunikacije in interakcije z obiskovalci. Pojavljajo se tudi v vlogi promotorjev širše prepletenih družbenih gibanj, ki so naklonjena dediščini in vsem oblikam ravnanj, ki spodbujajo k varovanju okolja in v njem ustvarjenih vrednot, s tem pa tudi k trajnostnim oblikam razvoja družb. K prvotnim ciljem in nalogam muzejev na prostem – varstvu in ohranjanju izbrane kulturne dediščine, izobraževalnim in znanstvenoraziskovalnim nalogam – se v sodobnosti v vse večji meri pridružujejo tudi novejše oblike poslanstva. Ob tem je treba poudariti, da v zgodovini evropskega gibanja za muzeje na prostem ni bilo nikoli resnih utvar, da je mogoče na tak način v celoti zadovoljiti potrebe po varstvu in ohranjanju kulturne dediščine. Nikakor ne! Vselej je bilo govora bodisi o ohranitvi (in zaščiti) posameznih, posebej vrednih spomenikov bodisi 228 značilnih in tipičnih bodisi posebej ogroženih ali “odpisanih”, ko druge oblike varstva niso več izvedljive, mogoče ali upravičene! Vodilni in večji evropski muzeji na prostem delujejo v sodobnosti vse bolj kot raziskovalna središča, kot posredovalci posebnih (tradicionalnih) znanj in veščin, kot promocijska središča kulturne ponudbe regij in kot informacijska središča za potrebe trženja turistične ponudbe svojih matičnih regij. Muzeji na prostem se, ob vsem navedenem, uveljavljajo v družbah vse hitrejšega tempa življenja tudi kot kraji oddiha in razvedrila. Ponekod v Evropi merijo in ocenjujejo njihov neposredni in posredni vpliv na lokalno ekonomijo in turistično ponudbo. Večji muzeji na prostem imajo lahko izmed različnih vrst muzejev zelo velik vpliv na ekonomski preporod urbanega in ruralnega prostora v katerem se nahajajo. Tako imenovani kulturni turizem postaja vse bolj propulzivna in donosna veja sodobnih pridobitnih dejavnosti. Pomemben dokaz tovrstnega preporoda uničenih tradicionalnih središč industrije in tovarn so, na primer, muzeji na prostem v Veliki Britaniji - Ironbridge, Beamish in Black Country. Muzeje na prostem lahko načrtujemo tudi kot del vseobsegajočih programov prenove širših območij, kjer se poleg običajnih potreb - oskrbe, storitev, proizvodnje - z njimi oskrbuje tudi kulturne potrebe prebivalcev lokalne skupnosti. V podeželskih območjih, kjer se želi, da postane turizem pomemben del lokalne ekonomije, pomeni muzej na prostem zagotovo velik magnet, ki privlači obiskovalce. Ti z morebitnim obiskom muzeja potrošijo del svojih sredstev tudi v bližnjih trgovinah, gostiščih, restavracijah, 229 parkiriščih, hotelih itd, kar posredno v veliki meri prispeva k skupnim prihodkom lokalne ekonomije. Pomembna korist muzejev na prostem, ki jo lahko doprinesejo v lokalno ekonomijo, je tudi ustvarjanje novih delovnih mest in s tem tudi povišanje stopnje zaposlenosti v regiji. Z muzeji na prostem je mogoče po izkušnjah iz Velike Britanije, Nizozemske in skandinavskih držav privabljati krog investitorjev iz širšega območja, iz vladnih institucij in marsikdaj tudi iz mednarodnih programov in subvencij, kar je še posebej pomembno za območja z zmanjšanimi investicijskimi zmožnostmi. Na kakšen način so torej rezultati raziskovanja muzejev na prostem uporabni pri varstvu arhitekturne dediščine »in situ« in še posebej pri morebitni prenovi in revitalizaciji zgodovinskih kompleksov? Katere izkušnje z muzeji na prostem lahko pri tem koristno uporabimo? Katere sorodnosti je mogoče zrcaliti in aplicirati? V nadaljevanju se osredotočamo na tiste zgodovinske komplekse, ki so nepovratno izgubili svojo nekdanjo vlogo in vitalnost, hkrati pa so zaradi ohranjene arhitekturne in druge kulturne dediščine obdržali posebne razvojne potenciale. Ker je mogoče zlahka ugotoviti in dokazati, da prevladuje unikatnost pri formiranju in delovanju muzejev na prostem in da pomeni vsak zgodovinski kompleks prav tako neponovljivo enkratnost z mnogimi lastnimi posebnostmi, je uporabnost primerjav usmerjena v prvi vrsti na: 230 - konceptualne upravljavsko-organizacijske sheme načrtovanega varstva dediščine, ki izhaja in temelji na njeni lastni promocijski vrednosti; - uveljavljanju in apliciranju doktrinarnih izhodišč varstva dediščine, ki se v temeljih in principih ne razlikuje - naj gre za posege na objektih muzeja na prostem ali objektih zgodovinskega kompleksa; - sorodnosti vsebin, ki dajejo vitalnost muzejem na prostem oziroma lahko povrnejo življenje tudi navedenim zgodovinskim kompleksom; - sorodnosti projektnih pristopov, ki jim je skupno to, da terjajo usklajena prizadevanja; ta so potrebna tako za formiranje muzeja na prostem kot tudi za obnovo in revitalizacijo “opuščenega” zgodovinskega kompleksa; - nadaljnja členitev in analiza izkušenj z večjimi in vodilnimi muzeji na prostem v Evropi v razmerju do zgoraj opredeljenih zgodovinskih kompleksov ponuja naslednje sorodnosti in neposredne primerljivosti: - skupna izhodišča in skupna doktrina ohranjanja stavbne in kulturne dediščine, kar pomeni zagotavljanje čim višje stopnje avtentičnosti dediščine, reverzibilnosti posegov, če je to tehnično mogoče zagotoviti, in izbora tistih konservatorskih posegov, ki najbolj učinkovito, po spoštovanju načela minimalnih posegov, omogočajo nadaljnje preživetje – sodobno rabo dediščine, 231 - temeljenje lastnega obstoja in razvoja na dediščini ter vpetosti v širši zaledni prostor, - projektno in dolgoročno zasnovano načrtovanje razvoja, ki mora temeljiti na dolgoročni viziji želenega razvoja v prihodnosti, - uveljavljanju postopnosti (faznosti) pri načrtovanju in uveljavljanju prioritet, - poudarjanju turističnih, promocijskih in “komercialnih” aktivnosti, ki temeljijo in izhajajo iz dediščine, - načini načrtovanja posegov in upravljanja se v celoti podrejajo vnaprej opredeljenim vrednotam dediščine, - neizbežen je povečan obseg tako imenovanih servisnih dejavnosti, ki so namenjene obiskovalcem, - pojavljajo se sorodni problemi za zagotavljanje dostopnosti obiskovalcem z zmanjšano mobilnostjo. 232 Jože Hudales Mag. etnologije, asistent za etnološko muzeologijo, višji kustos Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Tel.: 01 241 14 20 / 01 241 15 22 E-pošta: joze.hudales@guest.arnes.si Jože Hudales je bil rojen v Celju 1955, nato pa živel v Velenju, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo in se v šolskem letu 1974/75 vpisal na zgodovino in sociologijo na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, diplomiral leta 1979, istočasno pa dokončal I. stopnjo etnologije. Po diplomi se je zaposlil kot kustos v Muzeju Velenje, leta 1985 pa je prevzel vodstvo muzeja. V muzeju se je ukvarjal predvsem z etnologijo, lokalno zgodovino Šaleške doline in postavil sam oz. sodelavci več kot trideset razstav. Najpomembnejše med njimi so bile: Zgodovina slovenskega premogovništva, 1982; Razstava in simpozij ob 150 letnici dr. Josipa Vošnjaka, 1984; Velenje na starih razglednicah, 1986; Rekonstrukcija trgovine iz časa med obema vojnama, 1989; Muzejska predstavitev Kavčnikove domačije v Zavodnjah (soavtorstvo prof. Damijana Kljajiča) 1993; Podzemna multimedijska predstavitev slovenskega premogovništva, 1999; Postavitev Muzeja premogovništva Slovenije z rekonstrukcijo “knapovskega” stanovanja leta 2000. Najbolj viden uspeh je Jože Hudales dosegel pri muzejskem projektu; Kavčnikove domačije, ki je bila leta 1993 slovenski kandidat za najboljši evropski muzej in se je izmed več kot šestdeset kandidatov uvrstila v krog 233 dvajsetih nominirancev. Projekt muzeja premogovništva Slovenije, pri katerem je bil mag. Hudales, soavtor idejnega scenarija, avtor postavitve in avtor vseh tekstov, pa je v letu 2001 prejel nagrado Fordove fondacije za ohranjanje kulturne dediščine, v okviru tekmovanja za najboljši muzej Evrope za leto 2000 pa je bil muzej nominiran in nato uvrščen med muzeje, ki so bili posebej pohvaljeni. Za isti projekt je dobil tudi najvišje slovensko muzejsko priznanje za posamezen muzejski projekt oz. dosežek - Valvasorjevo priznanje. Njegovo strokovno delo je povezano predvsem z raziskovanjem zgodovine premogovništva in Šaleške doline, zlasti v 19. stoletju. Leta 1992 se je po vpisu magisterija s področja etnologije začel ukvarjati še s proučevanjem družine. Magistrsko delo z naslovom Analiza matičnih knjig in zapisnikov duš župnije sv. Martina pri Velenju v 19. stoletju, je zagovarjal pri prof. dr. Slavku Kremenšku 11. decembra 1995, magistrsko delo pa je pod naslovom Od zibeli do groba izdal leta 1997 v sozaložbi Kulturnega centra Velenje in založbe Borec. Od leta 1999 do leta 2002 je mag. Jože Hudales vodil Slovensko muzejsko društvo, od leta 2000 dalje je asistent za predmet etnološka muzeologija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, od oktobra leta 2001 pa je tudi redno zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 234 Kavčnikova domačija Po skoraj celem desetletju prenavljanja (in reševanja) Kavčnikove domačije, ki jo ves čas vodil Vito Hazler, je bil v začetku devetdesetih objekt pripravljen do take stopnje, da smo že razmišljali o muzejski predstavitvi domačije. Do tistega časa ni bilo znanih prav veliko teoretskih razmislekov o glavnih (na)vodilih dobre muzejske postavitve. Nekaj jih je bilo moč najti na straneh diplomskega dela Boruta Brumna, (Brumen 1987, 21-28), ki se je ob analizi nekaterih razstav muzejskih postavitev J. Bogataja, J. Hudalesa, I. Smrdelj, I. Počkar ter muzeoloških razmislekov N. Križnarja in R. Čeplaka zavzemal za muzejske razstave, ki bi presegle »tradicionalno muzejsko postavitev«, orientirano na »predmete materialne in duhovne kulture«, ki so »ponavadi estetskega značaja«, ter presegle »romantično folkloristični pristop (nekateri bi rekli tudi etnografski), ki a priori zabriše možnost kompleksne predstavitve z upoštevanjem družbenih razmerij, časovnega določanja in primerjanja.«. Bolj znane od Brumnovih (neobjavljenih) analiz so nam bile seveda naše lastne izkušnje in razmišljanja, ki smo jih razvijali že od začetka osemdesetih let 20. stoletja ob prvi prenovi muzeja slovenskega premogovništva leta 1982 na velenjskem gradu (Hudales, 1980, … in Hudales 1986, …) kjer so nam bila vodila dobre razstave predvsem interdisciplinarni pristop, s katerim naj bi izhod iz »krize, 235 okostenelosti in samozadovoljnosti naših muzejev« presegli predvsem s proučevanjem (dokumentiranjem) muzejskega predmeta in njegovih sporočilnih možnosti, njegovim postavljanjem v kakršen koli kontekst – npr. kontekst njegovega »naravnega« okolja, predvsem pa v kontekst z njegovim nosilcem (uporabnikom, izdelovalcem …), se zavzemali za »humanizacijo muzejev« ter iskali nove načine, »kako z muzejsko ekspozicijo in muzejskim delom nasploh prebiti zidove muzejskih ustanov in sodelovati ali konkurirati drugim medijem, ki danes (sredi 80-tih) pritegujejo zanimanje potencialne muzejske publike…« Žal so omenjeni poskusi na ravni postavitev razstav, ostajali pri precej klišejskih nasvetih o vključevanju sekundarnega (dodatnega) gradiva, fotografij, audio in videogradiva, arhivskih dokumentov, uporabi razstavnih dioram, ki pač lahko poleg predmeta samega pokažejo še njegovo okolje in jih s tem napravijo privlačnejše za obiskovalce. O vključevanju razvedrila, igre ter domišljije med legitimne elemente muzejske ponudbe, o potrebi, da muzej predvsem služi človeku in muzejski publiki in se ji mora približati na vse »načine, ki omogočajo popolnejšo komunikacijo,« Pa se je sicer že razmišljalo, muzejske razstave, ki bi tovrstno pozornost do muzejske publike in komunikacijo z njo posebej izpostavili in jo napravili za svoj osrednji cilj, pa je bilo šele treba ustvariti. (Jože Hudales: Etnološki muzej danes in jutri Gl.SED 1986. in Zbornik Muzeja Velenja, Šaleški razgledi 1, Velenje 1987, str. 111-117) S kolegom Damijanom Kljajičem pa sva poleg omenjenih (na)vodil poskušala ob snovanju muzejske predstavitbe Kavčnikove domačije uveljaviti še nekatera druga, ki sva 236 jih nekaj let prej razvila s kolegom Tonetom Ravnikarjem ob snovanju nerealiziranega projekta »Muzeja Gorenja« (Hudales, Ravnikar, 1987 …). Tam sva želela uresničiti predvsem naslednja načela: - prevlada vizualne komunikacije nad verbalno; slednja je utrujajoča za večino obiskovalcev muzeja - načelo nazornosti vizualnega sporočila, ki mora biti razumljivo vsem kategorijam obiskovalcev - načelo kontrastnosti vizualnega sporočila, pri katerem vsako sporočilo vsebuje tudi svoje nasprotje, kar obiskovalcu omogoča hitro zaznavanje sprememb v času in prostoru - načelo diferenciranja obsega in zahtevnosti muzejskega sporočila omogoča obiskovalcu, da si v določenih okvirih sam »dozira« število in zahtevnost informacij, ki jih želi prejeti - s tem deloma zagotavljamo načelo kreativnosti obiskovalca muzeja, ki mu omogočamo izbor informacij in sodelovanje pri »postavljanju« muzeja in njegovem »kreiranju«. Hkrati je s tem načelom povezano sodelovanje obiskovalca muzeja in njegov aktiven odnos do muzejske predstavitve, ki obsega tudi zabavo in »igro« v muzeju. Ob razmisleku o teh načelih smo potem razvili (Jože Hudales in Damijan Kljajič kot muzejska kustosa ter Vito Hazler kot konservator) nekaj osnovnih idej za prezentacij domačije. 237 Na osnovi takih premislekov je bil nazadnje je izoblikovan naslednji funkcionalni koncept muzejske postavitve, ki sva ga pripravila Damijan Kljajič in jaz kot kustosa, pri čemer je bilo glede vprašanja bodočih namembnosti posameznih prostorov na domačiji ter njihove ureditve in predstavitve ves čas bistveno mnenje konservatorja Vita Hazlerja. Osrednji dimnični prostor in »hiša« s kahlasto pečjo sta kot osrednji bivalni celici domačije predstavljali bivalno kulturo malega kmeta na področju Zavodenj v zadnjem stoletju in pol. Tu smo z muzejsko prezentacijo skušali »ujeti in ohraniti vse usedline časa, ki so jih varovali tudi njeni poslednji prebivalci. Pustili smo, da stara lupina stavbe iz 17. stoletja govori sama zase, oprema obeh bivalnih prostorov pa je bila v kronološkem pogledu večplastna in je segala v posameznih primerih skoraj dve stoletji nazaj, sicer pa so zastopani tudi predmeti, ki so k hiši prišli« dobro desetletje pred začetkom obnove, torej do konca šestdesetih, ko so v dimničnem prostoru še kuhali, jedli, spali, delali (na »panku« v dimnici je bilo najti orodja za štiri različne obrti – čevljarsko in coklarsko ter mizarsko in tesarsko). Pri tem nas je stran od postavljanja »idealnih« rekonstrukcij bivanjske kulture v nekem časovnem obdobju, ki so običajno zelo sterilne, vodil razmislek, da je bolje prikazati razvoj stavbe in hkrati z njim tudi razvoj uporabe posameznih muzejskih predmetov. Poleg tega (v preteklosti še posebej) tudi v pravem življenju pač nikoli niso uporabljali samo novih predmetov, ampak vrsto predmetov, ki so pripadali različnim časovnim obdobjem. Analiza predmetnega fonda domačije je pokazala, da so okrog leta 1970 na domačiji uporabljali tudi še predmete, stare stoletje ali več… 238 Ostali prostori domačije pa so poleg svoje prvotne funkcije in ureditve dobili še novo namembnost: gumno je ostalo takšno kot je bilo – s senom, kmetijskimi stroji, ki so jih običajno tam res hranili, hkrati pa je bilo urejeno v neke vrste »video kotiček« v katerem si je mogoče ogledati film s širšo informacijo o kraju - Zavodnjah – in domačiji. Namenjen bil za kvalitetno dodatno informacijo, običajno pa tudi za »odvečno« število obiskovalcev, ki morajo počakati, da si prvih 20 ali 30 obiskovalcev ogleda najpomembnejše prostore domačije … TV aparat je seveda v tem prostoru skrit v kmečki omari iz začetka 20. stoletja, ki je včasih v resnici lahko stala na gumnu, ki je včasih res lahko služilo kot bivališče staremu stricu na kmetiji ali odraslemu, še neporočenemu sinu. Na podoben način je bila koncipirana tudi muzejska trgovinica v nekdanjem seniku Novo funkcijo pa je dobil tudi hlev, ki je na zunaj še vedno dajal vtis hleva z jaslimi, vendar je bilo možno le-te (jasli) z enostavnim posegom preurediti v klop z dvema mizama za približno 20 ljudi. V tem pogledu je bil seveda bistven prispevek restavratorja domačina Milojka Kumra, ki je znal po navodilih konservatorja in obeh kustosov ustreči vsem našim zahtevam in navodilom glede izdelave klopi, miz in stolov za obiskovalce, prav tako pa tudi glede maskiranja električne napeljave, ki je domačija ni imela in drugih pridobitev, ki jih pač sodobno koncipiran muzej mora imeti. Drugo komponento koncepta varovanja pa smo poskušali doseči z razvijanjem funkcij tega muzeja in njegovim delovanjem v okolju… 239 Ob koncu naj omenim, da smo ravno pri Kavčnikovi domačiji prvič izraziteje razrešili večno in klasično dilemo razmerja med kustosom (ali konservatorjem) kot avtorjem razstave in oblikovalcem (arhitektom), kot avtorjem muzejske postavitve. Razrešili smo jo seveda v korist kustosa, oblikovalca pa preprosto nismo imeli. Deloma tudi zato, ker skromna sredstva, s katerimi smo razpolagali ves čas prenove, tega niso dovoljevala (nenazadnje je prav zato prenova trajala celo desetletje in več)! Po drugi strani pa smo bili tedaj prepričani, da muzejska postavitev terja predvsem poznavanje načina življenja in funkcioniranja domačije, da so se nam zdeli kakršni koli avtorski posegi oblikovalcev nepotrebni in odvečni. Tako je celotna obnova potekala kot interakcija med kustosom in konservatorjem. 240 Ida Vranić, Zdravko Živković Uređenje i prezentacija Jurlinovih dvora u Primoštenu Specifičnost primoštenskog kraja u srednjoj Dalmaciji svakako su vinogradi ''na vlačice'' koji gotovo do simbola označuju težak ljudski rad za egzistenciju. Ti su vinogradi toliko slikoviti da se može reći da je čovjek svojim djelovanjem oplemenio samu prirodu. Ništa manje nije zanimljivo tradicijsko graditeljstvo naročito primoštenskog zaleđa. Karakteriziraju ga ''dvori'' – sklopovi kuća, uglavnom prizemnica, koje formiraju unutarnje dvorište. Sve je tu građeno kamenom na dosta arhaičan način s pokrovom kuća od kamenih ploča. I dvorište je popločeno kamenom. Loza (brunac) daje hladovinu i čini mjesto boravka na otvorenom. Naglasak na dvorištu je logičan jer se ovdje na mediteranu život većim dijelom godine odvija na otvorenom. Iako u primoštenskom zaleđu ima još nekoliko zahvaljujući kamenoj građi dobro sačuvanih ''dvora'', u njima se ne živi, a služe tek kao ostave. To je na određen način i logično jer su ovi ruralni sklopovi teško adaptabilni za suvremeni život. I među takvim napuštenim dvorima po sačuvanosti sadržajima i brizi za njihovim uzdržavanjem 241 ističu se ''Jurlinovi dvori'' u Primoštenu Burnom u mjestu Draga. Vlasnik ovih ''dvora'', don Stipe Perkov, još je 80-ih godina 20. st. radio na održavanju ovog sklopa i njegovu uključivanju u turističku funkciju. Sakupio je i 80-tak raznih etnografskih predmeta koji su se u tradiciji koristili. No da bi se ovaj ruralni sklop mogao stručno konzervatorski prezentirati trebalo je učiniti nekoliko zahvata. Izrađen je projekt rekonstrukcije i prezentacije koji je vodio računa o budućoj namjeni tj. da ''dvori'' u jednom dijelu budu prostori za turističke svrhe, a u drugom dijelu (nekoliko prostora) izložba etnografskih predmeta koji će prezentirati tradicijski život ovoga kraja. Ovakav projekt prihvatilo je i Ministarstvo kulture Republike Hrvatske i sufinanciralo predložene zahvate, koji su privedeni kraju. Muzeološko osmišljavanje ovog kompleksa povjereno je Etnografskom muzeju Split. Učinjen je sinopsis prezentacije, koji je usuglašen od strane svih zainteresiranih. Etnografski predmeti od tekstila, drva i metala su konzervirani i dijelom restaurirani. Izvorno je prezentirana spavaća soba sa svom tradicijskom opremom, dok su u dvije prostorije prezentirani predmeti gospodarske i kućne upotrebe. 242 Ksenija Petrić Dipl. inž. arh., konzervator – viši savjetnik Ministarstvo kulture RH, Uprava za zaštitu kulturne baštine Konzervatorski odjel u Zagrebu 10 000 Zagreb, Mesnička 49 Tel.: 385 1 487 58 25 E-mail: ksenija.petric@min-kulture.hr U konzervatorskoj službi provela dosadašnji radni staž. Stručno usavršavanje na postdiplomskom studiju »Graditeljsko naslijeđe”, Arhitektonskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, studij arhitektonske konzervacije ICCROM u Rimu, te sudjelovanje na stručnim seminarima i radionicama. Obavljala različite vrste stručnih poslova arhitekta-konzervatora u upravnom postupku kao što su izdavanje stručnih mišljenja, dozvola i uvjeta za izgradnju u povijesnim jezgrama, seoskim naseljima i za zahvate na kulturnim dobrima. Izradila u suradnji s interdisciplinarnim timom niz studija za konzervatorske podloge prostornih planova, kao i niz konzervatorskih programa za obnovu pojedinačnih povijesnih građevina. Istraživala i obavljala konzervatorski nadzor nad izvođenjem radova na različitim vrstama povijesnih građevina. Radila na evidenciji i izradi dokumentacije kulturnih dobara. Sudjelovala na stručnim skupovima u Hrvatskoj i inozemstvu. 243 Publicirani radovi s područja obnove i zaštite kulturnih dobara, povijesnih naselja i metodologije rada na povijesnim jezgrama i tradicijskim ruralnim naseljima. Koordinator sekcije za arhitektonsko naslijeđe Društva arhitekata grada Zagreba. 244 Problem zaštite i očuvanja konstrukcija i elemenata povijesnih građevina izvedenih u drvetu Drvo je kao materijal prisutno na svim povijesnim građevinama bilo da su njime izvedeni konstruktivni dijelovi ili oprema. Zbog prirode samog materijala podložno je bržem propadanju u odnosu na čvrste građevne materijale kamen ili opeku. Najčešći uzrok brzog propadanja je vlaga i močenje drveta zbog neodržavanja ili neispravnih i loših tehničkih detalja. Tijekom povijesti najčešći uzrok uništenja drvenih konstrukcija bili su požari; poznata je činjenica da su drvene građevine zamjenjivane zidanim. Rezultat navedenog je da su originalne povijesne drvene konstrukcije u pravilu slabije sačuvane i datacijski mlađe u odnosu na zidane. Zadaća konzervatora je sačuvati povijesnu konstrukciju i materijal što duže u originalnom, neizmjenjenom stanju i produžiti joj vijek trajanja. U izlaganju će se iz konzervatorske prakse obrazložiti najčešći tip oštećenja drvenih konstrukcija te građevinski zahvati i promjene na pojedinim dijelovima građevina izvedenih u drvetu. Temelji građevina u pravilu su izvedeni od čvrstog materijala, međutim drvo se koristi u temeljima za učvršćenje temeljnog tla i stabilizaciju podloge. Drvo ugrađeno 245 u zemlju je konstantno u istim uvjetima vlažnosti, te su takve konstrukcije relativno dobro očuvane i vijek trajanja im je vrlo dug. U zaštiti i očuvanju građevina koje su u cijelosti izvedene od drveta (tesanih ili piljenih platica i greda) najčešće se susreće problem stabilizacije konstrukcije i mjestimične promjene konstruktivnih dijelova u zonama koje su oštećene, ali na način da se što manje oštete ostali zdravi dijelovi i da se maksimalno sačuva originalni materijal. U povijesnim građevinama najčešće konstrukcije izvedene u drvetu su stropovi, bilo da su to drveni nosači od kontinuirano složenih greda (barok) ili grednici na razmaku premošćeni drvenim podom. Prenamjenom i današnjim zahtjevima u osiguranju stabiliteta građevina ove konstrukcije najčešće su izložene kompletnoj zamjeni i radikalnim promjenama. Krovne nosive konstrukcije također vrlo često radikalno mijenjaju, a i kod djelomičnih popravaka dolazi do promjene originalnih spojeva i veznog materijal. Dijelovi građevine koji su danas najčešće izloženi promjeni su prozori i vrata. Problem očuvanja originala je najčešće izvan domene njegove trajnosti, već je podložan modi i zahtjevima investitora za izradom novih ili zamjenom u drugim materijalima, te njegovim ekonomskim mogućnostima. Konzervatorski zahvat na drvenim konstrukcijama treba se u prvom redu temeljiti na valorizaciji same konstrukcije u okviru građevinske cjeline, njenoj posebnosti, rijetkosti i 246 dataciji. Prije zahvata na drvenim konstrukcijama potrebno je dobro prostudirati stanje i izraditi točnu specifikaciju oštećenja s prijedlogom zahvata. U izlaganju će se dati ogledni primjer takve dokumentacije. Problem očuvanja drvenih konstrukcija u našoj sredini može se identificirati kao: neredovito održavanje, zapuštenost povijesnih građevina i dugogodišnja izloženost atmosferilijima, nepovjerenje prema drvetu kao trajnom građevinskom materijalu, nedovoljno školovanje građevinske struke u pogledu upotrebe i zaštite drveta, kao bi preferiranje modernih materijala u novogradnji gdje je drvo potpuno isključeno iz osnovne arhitektonske koncepcije. Problem konzervatorske struke je u nedovoljnom poznavanju metoda sanacije drvenih konstrukcija. 247 Tom Levanič Doc. dr., višji znanstveni sodelavec Gozdarski inštitut Slovenije Večna pot 2, SI-1000 Ljubljana Tel.: +386 1 200 78 44 E-pošta: tom.levanic@gozdis.si Avtor prispevka deluje na področju historične dendrokronologije od leta 1992 dalje. Sodeluje z restavratorji, arheologi, etnologi in s službami za varovanje naravne in kulturne dediščine. Dendrokronološke metode je uspešno uporabil v cerkvi Sv. Jurija in minoritskem samostanu v Piranu, Manziolijevi hiši in cerkvi Marije Alietske v Izoli, pretorski palači v Kopru, cerkvici v Zanigradu, številnih starih kmečkih hišah in kozolcih v okolici Škofje Loke in Novega mesta. Deluje tudi na mednarodnem področju in izmenjuje izkušnje z domačimi in tujimi strokovnjaki. 248 Dendrokronologija v službi varovanja naravne in kulturne dediščine V prispevku želim predstaviti uporabnost dendrokronoloških raziskav v varovanju naravne in kulturne dediščine ter izkušnje, ki sem si jih nabral pri več kot šestletnem sodelovanju z restavratorji, arheologi ter službami za varovanje naravne in kulturne dediščine. Predstaviti želim tudi možnosti, prednosti in omejitve metode ter pristop, ki ga uporabljam pri delu z omenjenimi službami. Za potrebe datiranja neznanih objektov uporabljamo naslednjo definicijo dendrokronologije: »Dendrokronologija je veda, ki lahko na osnovi značilnega vzorca v zaporedju širin branik določi starost neznanega lesenega objekta«. Zaradi tega je metoda uporabna in koristna pri nudenju odgovorov na nekatera vprašanja restavratorjev in konzervatorjev naravne, predvsem pa kulturne dediščine. Uporabnost metode je potrjena doma in v svetu. Dendrokronološka analiza daje najboljše rezultate na velikih objektih, kot so večje hiše, različni sakralni objekti in gradovi, kjer lahko pridobimo večje število vzorcev in imajo vzorci zaradi velikih dimenzij objekta tudi dovolj veliko število branik. Več težav ima dendrokronolog z datiranjem dragocenih lesenih predmetov, kjer se zaradi dragocenost predmeta ne da dobro pripraviti površine za merjenje ali ker noben prečni prerez vzorca ni viden. 249 Metode vzorčenja so vedno prilagojene objektu raziskave - lahko so destruktivne, semi-destruktivne in nedestruktivne. Pri destruktivnih metodah z motorno ali ročno žago odvzamemo vzorec. To metodo uporabljamo tam, kjer bo objekt zaradi različnih razlogov razdrt, popolnoma obnovljen in stari kosi niso več potrebni ali tam kjer bodo na mestu starega objekta zgradili nov objekt. Semi-destruktivne metode uporabljamo v večini primerov. Tu s pomočjo votlega svedra premera 12 mm odvzamemo izvrtek in ga kasneje analiziramo. Objekt zaradi vrtanja ne utrpi nobene škode, statična in mehanska funkcija ostane nespremenjena. Slabost metode je, da ni uporabna na vrednih in majhnih predmetih. Nedestruktivne metode uporabimo v primeru, da gre za zelo vredne predmete, ki jih nikakor ne smemo poškodovati. Slabost te metode je predvsem v tem, da so branike slabo vidne, poraba časa za odčitavanje je zelo velika in več je težav pri zagotavljanju kakovosti meritev. Ne glede na uporabljeno metodo se pred začetkom del vedno posvetujemo z odgovornimi restavratorji. Kot večina metod ima tudi dendrokronologija nekatere omejitve. Tako dendrokronološke analize ne moremo opraviti na objektih, ki ne dosegajo naslednjih minimalnih kriterijev za uspešno datiranje objektov. Minimalni kriteriji, ki jih moramo upoštevati, so naslednji: Na vzorcu mora biti prisotnih dovolj veliko število branik. Metode datiranja temeljijo na statističnih testih in vizualnih primerjavah, zato mora imeti vzorec vsaj 40 branik, da ga lahko datiramo. Pri vizualnih primerjavah primerjamo predvsem podobnost rastnih ritmov, pri statističnih pa spremembe vrednosti širin branik. Iz tega razloga je 250 datiranje majhnih predmetov nemogoče, če vzorec nima dovolj branik ali če le-te niso dovolj vidne. Branike morajo biti jasno vidne. Predpogoj za uspešno merjenje je dobra vidnost branik. To dosežemo z ustrezno pripravo površine za merjenje. Če površine ne moremo ustrezno pripraviti potem so rezultati merjenja nezanesljivi in sinhronizacija60 ter kasnejše datiranje ni možno. Podobno velja za dragocene predmete kjer, zaradi vrednosti ali želje lastnika predmeta, branik ne moremo narediti vidnih, ne da bi pri tem poškodovali predmet (primer Semeniške knjižnice v Ljubljani). Material mora biti dovolj ohranjen. Material, ki ga dobimo v analizo, mora biti ohranjen do take mere, da so branike še vidne in da se les da pripraviti za merjenje. V našem laboratoriju imamo izkušnje z mokrim lesom s kolišč, z lesom iz ostrešij, ki so ga napadli razni lesni škodljivci, in z zoglenelim lesom. Analizirana drevesna vrsta mora biti primerna za dendrokronološko analizo. Kljub dejstvu, da je veliko drevesnih vrst uporabnih v lesarstvu pa vse niso primerne za dendrokronološko analizo. Skoraj po pravilu so iglavci med najbolj enostavnimi vrstami za dendrokronološko analizo. Listavci, predvsem venčastoporozni (hrast, jesen, brest), so tudi zelo primerni. Nekoliko manj primerni so difuznoporozni listavci (bukev, javor, jelša). Kljub dobro vidnim branikam pa lipovina, topolovina, drenovina in lesovi iz rodu Sorbus niso primerni za dendrokronološko analizo. 60 Sinhronizacija je postopek medsebojne uskladitve dveh kronologij. 251 Material ne sme izvirati iz tropskih in subtropskih krajev. Les, ki izvira iz tropskih krajev, po pravilu ni primeren za dendrokronološko delo, ker drevje v tropih in subtropih praviloma nima letnega rastnega ritma ampak se ravna po sušnih in deževnih dobah in po notranjih fiziološko pogojenih mehanizmih. Na razpolago mora biti ustrezna referenčna kronologija ali možnost heterokonekcije.Datiranje tudi ni mogoče, če za lesno vrsto iz katere je predmet narejen nimamo ustrezne kronologije (npr. topolovina, lipovina) in če heterokonekcija61 ni možna. Dendrokronološka analiza Vsaka dendrokronološka analiza se najprej začne z dogovorom, ogledom objekta in fotodokumentacijo. Sledi odvzem vzorcev, ki je prilagojen predmetu ali konstrukciji, ki jo želimo analizirati. Način odvzema vzorcev vedno prilagodimo velikosti, vrednosti in možnostim konstrukcije ali predmeta. Možnosti za odvzem vzorcev oz. za opravljanje meritev na mesta samem je mnogo, zato smo dendrokronologi sposobni pridobiti meritve tudi na zelo vrednih predmetih (primer Stradivarijeve violine ali Piccasove slike). V naslednjem koraku prenesemo vzorce v anatomski in dendrokronološki laboratorij. V anatomskem laboratoriju se opravi makroskopska in mikroskopska determinacija lesne vrste, v dendrokronološkem laboratoriju pa se opravi meritve, sinhronizacijo in datacijo vzorcev. 61 Navezava na kronologije drugi drevesnih vrst iz preučevane regije ali širše. 252 Končani analizi sledi poročilo o letu nastanka analiziranega objekta. Poročilo napišemo tudi v primeru, ko datiranje ni bilo uspešno. V poročilu je opisan postopek analize in dobljeni rezultati oz., če datacija ni bila možna, so opisani razlogi, zakaj objekta nismo mogli datirati. Vsi vzorci, meritve in poročila se hranijo v arhivu. V primeru, da datiranje objekta ni bilo možno, še vedno obstaja možnost, da bomo objekt datirali, ko bomo z delom napredovali v tolikšni meri, da bomo ustrezno kronologijo podaljšali v preteklost toliko, da bomo objekt lahko datirali. Ali je dendrokronologija uporabna? Dendrokronološko analizo starih predmetov in objektov lahko primerjamo s srečanjem dveh svetov, zato je pomembno, da se najprej pogovorimo in spoznamo možnosti in omejitve dendrokronologije. Za restavratorja, ali nekoga, ki se ukvarja z varovanjem naravne in kulturne dediščine, so pomembna vprašanja o starosti analiziranega predmeta, o gradbenih fazah nekega večjega objekta, o uporabljenih lesovih v objektu, ponovni rabi določenih kosov lesa, izvoru lesa in podobno. Na ta vprašanja lahko odgovori dendrokronolog in tu se je dendrokronologija izkazala za zelo uporabno vedo. Na področjih kjer zaradi različnih razlogov ni omogočen dostop do branik, kjer ni dovolj branik ali je analiziran kos premajhen, kjer lesna vrsta še ni bila dendrokronološko obdelana, tam dendrokronologija naleti na cel kup omejitev in težav. Ne glede na to, se uporabnost neke metode meri v številu uspešnih datacij objektov in predmetov in teh je bilo v preteklih letih precej, 253 zato lahko z gotovostjo zatrdim, da ima dendrokronologija svoje mesto v varovanju naravne in kulturne dediščine in da lahko daje koristne odgovore vsem zainteresiranim strokovnjakom. 254 Ljubomir Miščević Doc., dipl.ing.arh Arhitektonski fakultet Sveučilišta u Zagrebu Kačićeva 26, HR-10000 Zagreb Tel.: +385 1 4561222, fax: 4828079 E-pošta: miscevic@arhitekt.hr www.arhitekt.hr/izlozbe/miscevic Diplomirao na Arhitektonskom fakultetu (AF) Sveučilišta u Zagrebu. Od iste godine radi u Zavodu za arhitekturu AF i u nastavi na Katedri za arhitektonsko projektiranje. 1981. Odslušao poslijediplomski studij Urbanizam i prostorno planiranje na AF, početak znanstvenoistraživačkog rada na temu Pasivne sunčane arhitekture. 1985. Istraživač na međunarodnom HR-SAD znanstveno-istraživačkom projektu Energetska i ambijentalna rehabilitacija u stanovanju (Lawrence Berkeley National Laboratory, SAD). 1988. Gostujući predavač na Fakulteti za gradbeništvo, Ljubljana. 1991. Predavač kolegija Energetska i ekološka arhitektura. 1993. TV emisija Drvena urbana arhitektura (HTV 1. program), specijalistički poslijediplomski studij Bioclimatic Architecture and Practical Design, Komisija Europske zajednice, GD XVII., Lisabon. 1995. Inicijator i koautor studije Obnovljiva energija u Hrvatskoj, Ministarstvo gospodarstva RH. 2000. Priznanje za projekt Ekološki i energetski održiva novogradnja i obnova, Ford Motor Company, za očuvanje prirodne i kulturne baštine. 255 2001. Član Savjeta za prostorno uređenje Države (Vlade Republike Hrvatske) pri Ministarstvu zaštite okoliša i prostornog uređenja, predsjednik društva arhitekata Zagreba. 2002. Izložba Drvena urbana arhitektura Zagreba (do sada postavljena u: galeriji Modulor u Zagrebu, gradskoj galeriji grada Krapine, i Gradskom poglavarstvu grada Zagreba). 256 Istraživanje drvene urbane arhitekture Zagreba Ključne riječi: drvena urbana arhitektura, kulturna baština, povijesni spomenici, zaštita, očuvanje, održavanje, moderna drvena arhitektura, suvremena drvena arhitektura Key words: wooden urban architecture, cultural heritage, historical monuments, protection, conservation, preservation, modern wooden architecture, contemporary wooden architecture U radu su prikazani referentni primjeri drvene urbane arhitekture Zagreba u prošlom stoljeću. Obuhvaćeni su primjeri primarne (nosive) i sekundarne (nenosive) drvene fizičke strukture (konstrukcije), primjeri drvene obloge arhitekture i mješoviti slučajevi. To su ostvarenja nepoznatnih autora u svojevremenom perifernom gradskom prostoru (ali ne i onih koje klasificiramo kao tradicijsko graditeljsko nasljeđe), od stotinjak godina starog ostvarenja koje potpisuje vodeći arhitekti tog doba (V.Kovačić), preko nasljeđa moderne arhitekture 30. godina prošlog stoljeća koje također potpisuju vodeći arhitekti (S. Planić, A. Ulrich, D. Ibler, D. Galić, L. Horvat), od kojih su poneki i živjeli u vlastitim drvenim kućama, 1949. godine M. Haberle (Tehnički muzej), 1957. V. Richter (vlastita kuća), pa sve do suvremenih primjera koji su nagrađeni visokim 257 hrvatskim i međunarodnim nagradama; Studio 3LHD (vila Klara, 1999.) i B. Kincl (Teniski centar, 2001.). Ukazuje se na potrebu i nužnost daljnje valorizacije spomenika drvene urbane arhitekture Zagreba kao jedinstvenog fundusa kulturne baštine te njihove zaštite, očuvanja i održavanja. Prije svega to su primjeri stari oko sto i više godina, ali i cjelokupni fundus nasljeđa moderne koji se prikazuje u radu kao svojevrsni kulturološki i arhitektonski fenomen. Tema je odabrana po kriteriju vrednovanja kulturne baštine posebne tematske grupacije. Većina zgrada (osim srušenih, izgorenih i suvremenih) koje se obrađuju su većinom zaštićene od strane nadležnog Konzervatorskog odjela. Većina zgrada je u lošem stanju (od zapuštenosti zbog neodržavanja do devastacija). Za zaštićene zgrade su jasne namjene i perspektive očuvanja. Projekt namjeravam i dalje razvijati. Do sada obrađen i djelomično prezentiran dio istraživanja (izložbe, članci, intervjui), koje provodim dvadesetak godina (snimanje, sistematizacija, opis postojećeg stanja i dr.) su temelj daljnjih aktivnosti za očuvanje i obnovu postojećeg fundusa s idejom razvoja znanstvenoistraživačkog i tehnologijskog projekta za razvoj suvremene drvene arhitekture. Suradnja s konzervatorima je nužna. Ovisno o pojedinim slučajevima; kako istraživanje obuhvaća razdoblje od proteklih sto godina, vrlo je malo 258 (ili nema) dokumentacije najstarijih primjera. Arhitektura od ´30. godina je relativno dobro dokumentirana, ali samo za najvrijednije primjere. 259 Andreja Bahar Muršič Dipl. etnologinja in sociologinja kulture,konservatorka Zavod za varstvo kulturne dediščine RS Območna enota Ljubljana Tel.:01 2410716 Rajko Muršič Docent, dr. etnologije UL, FF, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Tel.: 01 2411530 Andreja Bahar Muršič je konservatorka za nepremično kulturno dediščino na območju dela Mestne občine Ljubljana. Srečuje se z urbanim prostorom in izzivi varovanja preostankov etnološke dediščine v mestu in v ostankih primestnih vasi. Rajko Muršič poučuje temeljne metodološke predmete, preučuje pa sodobne kulturne pojave. V zadnjem času raziskuje in primerja prostore živega izvajanja popularne glasbe v različnih svetovnih mestih, še vedno pa ga zanimajo tudi zimzeleni teoretski vozli humanistike in družboslovja. 260 Gokajama in Kanazava – primeri varovanja lesene stavbne kulturne dediščine na Japonskem Ker je tokratni posvet namenjen razpravi o varovanju lesene stavbne dediščine, bova predstavila nekatere primere varovanja lesene stavbne dediščine na Japonskem, v deželi tisočerih nasprotij. Tradicionalne japonske hiše so zgrajene iz lesa. Japonci, ki kljub ekonomskemu napredku in uporabi najsodobnejših tehnologij ohranjajo tradicionalna znanja, še danes gradijo lesene hiše. Celo več: bivanje v novi ali stari vzdrževani leseni hiši zanje predstavlja statusni simbol, saj si lahko takšno gradnjo privoščijo le premožnejši. Čeprav je sicer prostor za gradnjo dokaj omejen, se v primeru tradicionalne gradnje naslanjajo na dediščino, ki jo označuje dokajšnja prostorskost stanovanjskih objektov. V prispevku nameravava predstaviti japonski pristop k varovanju stavbne dediščine v urbanem in ruralnem okolju. Japonska je upravno razdeljena na pokrajine (prefekture), ki imajo veliko pristojnosti. Razen v primerih izjemne arhitekture nacionalnega in svetovnega pomena je skrb za varovanje stavbne dediščine prepuščena posameznim pokrajinam in občinam. Ker dajo Japonci veliko na »korenine« in tradicijo, pokrajinske uprave in posamezniki sami skrbijo za stavbno dediščino in jo večinoma varujejo in situ ali v muzejih na prostem, ki jih najdemo ob skorajda 261 vsakem večjem mestu. Tako se učinkovito dopolnjujeta tradicija in sodobnost. Japonska je vstopila v obdobje modernizacije šele v drugi polovici 19. stoletja. Po radikalnih reformah v sedemdesetih letih se je začelo obdobje izjemno hitre modernizacije, tako da je »dežela vzhajajočega sonca« postala pomembna industrijska in vojaška sila že v prvih desetletjih 20. stoletja. Še do druge svetovne vojne so bile stavbe tako na podeželju kot v mestih večinoma zgrajene iz lesa, zato je bila med zavezniškim bombardiranjem uničena skorajda celotna stavbna dediščina. Med izjemami je bila Kanazawa, upravno središče pokrajine Išikava na severni strani osrednjega dela otoka Honšu, ki sva jo obiskala v začetku leta 2001. V referatu bova predstavila ohranjene lesene hiše in nekatere druge stavbne spomenike v mestu Kanazava – v prvi vrsti in situ varovano samurajsko četrt, hiše gejš in tradicionalno lekarno. Posebno pozornost bova namenila tudi t. i. »umetniški vasi«, Geidžucu-mura, velikemu javnemu kulturnemu središču, ki so ga odprli pred nekaj leti. Kompleks so zgradili na ozemlju tekstilne tovarne iz druge polovice 19. stoletja. Pri tem so v največji možni meri ohranili izvirne materiale (opeko in lesno konstrukcijo) in jih dopolnili z najsodobnejšimi gradbenimi sredstvi. Poleg koncertnih in gledaliških dvoran najdemo v kompleksu tudi preneseno kmečko hišo iz okoliških hribov in center za razvoj in poučevanje tradicionalnih obrti, med katerimi zavzema pomemben delež tudi tradicionalna gradnja. Poleg stavbne dediščine v Kanazavi bova predstavila še muzej na prostem v bližnjem mestu Tojama ter in situ 262 varovano dediščino v vaseh doline Gokajama ob reki Šo (Toga, Taira, Kamaitaira in Širakava), ki je na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. Tudi tam se prepletata tradicionalna arhitektura in sodobnejše, v tradicionalnem slogu grajene stavbe. Vasi ob reki Šo so se ohranile predvsem zaradi odročnosti – pozimi so zaradi obilice snega nekaj mesecev skorajda odrezane od sveta. Vse tradicionalne hiše pa še danes služijo svojemu izvirnemu namenu. Mojstrsko obvladovanje povezovanja lesenih konstrukcij, s katerimi so znali graditi sakralne objekte izjemnih dimenzij (šinto tempelj v stari prestolnici Nara), so na Japonskem uporabili tudi kasneje pri projektiranju kovinskih konstrukcij, ob gradnji jeklenih mostov in celo v nekaterih najsodobnejših arhitekturnih stvaritvah, pri katerih so jekleni nosilci zamenjali lesene nosilce. Tako tradicionalna lesena gradnja z izjemno skrbno in natančno premišljenim povezovanjem posameznih elementov kot sodobna gradnja, ki temelji na povezovanju jeklenih nosilcev, sta izjemno učinkoviti protipotresni gradnji. Tehnološko gre sicer za drugačne vezi, toda v estetskih zasnovah gradenj je še vidna tradicija lesene gradnje, iz katere izhajajo in nanjo še vedno spominjajo. Poleg tega so morali japonski gradbeniki upoštevati tudi ekstremne vremenske razmere, saj pozimi pade ogromno snega in brijejo hladni sibirski vetrovi, poleti pa se vlažen pacifiški zrak segreje krepko čez trideset stopinj. Japonska tradicionalna gradnja, ki jo označujejo hodniki med zunanjo steno in notranjimi prostori, je energetsko izjemno varčna. V notranjem dvorišču se arhitektura nadaljuje v skrbno urejenem vrtu, na katerem si spočijejo oko ob ceremonialnem pitju čaja. 263 V sodobnem življenju na Japonskem lahko dobesedno na vsakem koraku opažamo tradicionalne specifike in najsodobnejše iznajdbe ter pridobitve. V isti ulici lahko najdemo tradicionalno japonsko gostilno in prenočišče (rjokan) ter McDonald's. Poleg množice avtomatov, v katerih je mogoče kupiti skorajda karkoli, najdemo tudi tradicionalne tržnice. Le nekaj sto metrov narazen najdemo najsodobnejši klub s sodobno plesno glasbo in ohranjene samurajske hiše iz prejšnjega stoletja, v katerih živijo najpremožnejši meščani. Morda je to glavni razlog, zaradi katerega se tradicionalna in moderna arhitektura na Japonskem ne soočata v nasprotjih, temveč v dopolnitvah navideznega urbanističnega kaosa. 264 Na podlagi 22 referatov in izvedenih diskusij, v katerih je sodelovalo okoli 30 strokovnjakov, so bili sprejeti naslednji: Nakon održana 22 referata i provedene diskusije u kojoj je sudjelovalo cca 30 stručnjaka, doneseni su slijedeći: ZAKLJUČKI III. SEK-a62 ZAKLJUČCI sa III. SEK-a 1. (slo) Premična in nepremična kulturna dediščina, s katero se ukvarjamo konservatorji in kustosi etnolog, predstavlja najbolj ogrožen del kulturne dediščine, zaradi tega je potrebna večja skrb pri njenem varovanju tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. 1. (hr) Tradicijska kulturna baština je najugroženiji dio baštine i stoga treba pojačati brigu za njezino očuvanje jer i u Hrvatskoj i u Sloveniji još za to nije kasno. 2. (slo) Ugotavljamo, da so standardi strokovnega dela v spomeniškovarstveni službi nedodelani. 62 Zaključke so sestavili člani organizacijskega odbora simpozija: Ana Mlinar, Ksenija Petrić, Dušan Štepec in Dušan Strgar. Poročilo in zaključki oz. «dodelane» ugotovitve so bili objavljeni v Glasniku Slovenskega etnološkega društva, št. 42/4, 2002, str. 34 – 36. 265 Menimo, da mora le-te dopolniti stroka sama. Pozivamo vodstvo službe v obeh državah, da vsako formira svojo strokovno skupino, ki bo dopolnila obstoječe standarde ali pripravila nove. 2. (hr) Utvrđujemo da u službi zaštite spomenika postoje nedorađeni standardi stručnog rada. Činjenica je da ih mora nadopuniti struka sama. Zato pozivamo rukovodstvo službe zaštite dviju država, da svaka formira svoju strukovnu ekipu, koja će nadopuniti postojeće standarde ili pripremiti nove. 3. (slo) Ugotovljeno je evidentno pomanjkanje izobraževanja v konservatorski stroki. Zato je potrebno ponovno aktivirati idejo za dodiplomski in podiplomski konservatorski študij. Predlagamo, da Konservatorsko društvo (ki ga je v Hrvaški potrebno šele ustanoviti) in vodstvo spomeniške službe pripravi predlog za formiranje odgovarjajočega študija in o tem obvesti in opozori pristojna ministrstva (Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Ministrstvo za znanost in tehnologijo). Poleg tega opozarjamo vodstvo službe na potrebo po organiziranju interdisciplinarnih delavnic in tečajev, ki naj bodo sestavni del rednega izobraževanja zaposlenih na področju varstva kulturne dediščine. 266 3. (hr) Ponovno je utvrđen evidentan nedostatak edukacije u konzervatorskoj struci. Zbog toga je potrebno aktivirati ideju formiranja studija za konzervatorstvo na nivou dodiplomskog i postdiplomskog studija. Dajemo prijedlog da konzervatorsko društvo (kojeg u Hrvatskoj treba pod hitno formirati) i rukovodstvo službe pripremi prijedlog za formiranje odgovarajućeg studija i da tim dokumentom upozori i apelira odgovarajuća ministarstva (Ministarstvo kulture, Ministarstvo znanosti i školstva, …). Uz to upozoravamo rukovodstvo službe na potrebu po organiziranju interdisciplinarnih radionica i tečajeve unutar struke, koji bi trebali biti sastavni dio redovite edukacije zaposlenih na području zaštite baštine. 4. (slo) Ugotovljeno je pomanjkanje gradbenih tehnikov, arhitektov in etnologov v spomeniški službi (v Hrvaški na petih Konservatorskih oddelkih sploh nimajo etnologa), ki bi se ukvarjali z izdelavo arhitekturnih posnetkov nepremične etnološke dediščine. Poleg tega obstoječa zakonodaja zahteva od zaposlenih vedno več dela na področju priprav strokovnih zasnov za prostorske akte, noveliranja odločb o varstvu spomenikov, nove preventive, poznavanja upravnih postopkov, izvajanja prenovitvenih akcij, kar je v praksi s tako majhnim številom arhitektov in etnologov težko ali skoraj nemogoče izvesti. 267 4. (hr) Ustvrđen je manjak građevinskih tehničara, arhitekata i etnologa u službi zaštite (u Hrvatskoj 5 konzervatorskih odjela uopće nema etnologa) koji se bave očuvanjem tradicijskoga graditeljstva pa je potrebno u konzervatorske odjele zaposliti stručnjake ovog profila. Zakon forsira prostorne planove, preregistraciju, nove preventive, proceduru uz zaštitne radove, upravni postupak i sl. što je teško ili nemoguće s tako malim brojem etnologa i arhitekata. 5. (slo) Ugotovljeno je bilo, da je potrebno bolj intenzivno in sistematično sodelovanje med konservatorji in kustosi na terenu, saj smo vsi „dediščinski strokovnjaki“ in istega interesa. 5. (hr) Zaključeno je da je potrebna intenzivnija i sistematičnija suradnja između konzervatora i kustosa na terenu, jer su i jedni i drugi baštinici, odnosno “baštinski stručnjaci” i povezuje ih isti predmet interesa. 6. (slo) Ob varovanju «in situ» je potrebno s sodelovanjem konservatorja in kustosa spodbujati ustanavljanje Muzejev na prostem in Ekomuzejev, saj v njih ohranjamo stavbe, predmete, običaje, rokodelstvo, krajino in na splošno identiteto kraja. Ob tem pa se v njih praviloma zaposlujejo domačini, ki so pomemben člen v ohranjanju dediščine, njene kulturne funkcije in same turistične ponudbe. 268 6. (hr) Uz zaštitu «in situ» poticati i formiranje Muzeja na otvorenom i Eko-muzeja, zajedničkim radom konzervatora i kustusa, jer se u njima čuvaju zgrade, predmeti, običaji, rukotvorstva, krajolik i općenito identitet kraja, a uz to u njima se u pravilu zapošljavaju ljudi iz najbliže okolice, koji su bitni za održavanje baštine, njezinu kulturnu funkciju pa i samu turističku ponudu. 7. (slo) Pri ohranjanju, zaščiti in predstavitvi etnografskih zbirk na terenu, ki so ali bodo razglašene za kulturni spomenik ali so njegov sestavni del, je potrebno skupno delo konservatorja, kustosa in restavratorja. Predlagamo, da se pri osrednjem Etnografskem ali pokrajinskih muzejih organizirajo ekipe za delo na terenu z odgovornim konservatorjem. 7. (hr) Na očuvanju, zaštiti i prezentaciji etnografskih zbirki na terenu koje su proglašene kulturnim dobrom ili su njegov sastavni dio, potreban je zajednički rad konzervatora, kustosa i restauratora. Predlaže se pri centralnom Etnografskom muzeju ili pri većim regionalnim muzejima formiranje ekipe za rad u zbirkama na terenu u suradnji sa odgovornim konzervatorom. 8. (slo) Ugotovljeno je, da je ohranjena in evidentirana kulturna dediščina pomemben segment 269 kulturne identitete vsakega naroda in da ima veliko vlogo v zaščiti pred obstoječim trendom globalizacije. Zato je potrebna boljša sinhronizacija med Ministrstvom za okolje in prostor in Ministrstvom za kulturo. Konservator je zaščitnik nepremičnih kulturnih spomenikov, kulturne dediščine in poznavatelj prostorskih vrednosti in skrbi za ohranjanje celovitega prostora: geomorfoloških, krajinskih, ambientalnih kvalitet, podobe naselja in lako s svojim znanjem prispeva k ustvarjanju razmer celostnega razvoja. 8. (hr) Utvrđeno je da je očuvana i evidentirana seoska kulturna baština bitan segment kulturnog identiteta svakog naroda i da ima veliku ulogu u zaštiti od postojećeg trenda globalizacije. Zbog toga je potrebna bolja sinhronizacija Ministarstva zaštite okoliša i graditeljstva i Ministarstva kulture. Konzervator je zaštitar kulturnog dobra, baštine i poznavatelj prostornih vrijednosti i zalaže se za očuvanje cjelovitog prostora: geomorfoloških, pejzažnih i ambijentalnih vrijednosti, slike naselja i svojim znanjem može doprinjeti stvaranju preduvjeta za održivi razvitak. 9. (slo) Ugotovljeno je bilo, da se les kot gradbeni material preveč korenito zamenjuje in da se ne spoštujejo konservatorska načela (maksimalno ohranjanje, transparentnost in reverzibilnost 270 posegov) pri lesnih konstrukcijah, stavbnem pohištvu in detajlih, itd. 9. (hr) Utvrđeno je da se drvo kao građevni materijal preradikalno mijenja i da se ne poštuju principi konzervacije (maksimalno očuvanje, transparentnost i reverzibilnost) kod konstrukcije, stolarije, detajla i sl. maksimalnog očuvanja starih struktura dijelova konstrukcije, stolarije, detalja i sl. 10. (slo) Ugotovljeno je bilo, da nobeno resno delo ne bi smelo biti brez rezultatov in zaključkov ostalih strok, ki delajo na področju varovanja kulturne dediščine, razvijajo metode za varovanje in posege v dediščino ali pa se ukvarjajo s proučevanjem tradicionalnih materialov. Metodologija dela na lesenih konstrukcijah mora biti sledeča: v sodelovanju z ostalimi strokami, ki se ukvarjajo z lesom (Restavratorski center, Gozdarski inštitut – dendrokronološke raziskave, Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij, Zavod za gradbeništvo…), raziskati obstoječe stanje (opredeliti poškodovanost, statična presoja, identifikacija lesa, …) in pripraviti program prenove, kjer se točno določijo tudi posamezni leseni deli, ki se ohranjajo ali zamenjajo. 10. (hr) Utvrđeno je da nijedan ozbiljan rad ne bi smio biti bez rezultata i zaključaka ostalih struka koje rade na kulturnoj baštini odnosno koje se bave 271 tradicijskim materijalima. A metodologija rada na drvenim konstrukcijama trebala bi biti: u sudjelovanju sa ostalima strukama, koje se bave drvom (Restauratorski centar, Šumarski inštitut – dendrokronološka proučavanja, “Institut za proučavanje materijala i konstrukcija”, Intitut za građevinarstvo”…) proučiti postojeće stanje (opredjeliti stanje drvene građe, statička analiza, identifikacija drva, njegova trošnost…) i pripremiti program obnove gdje se točno označi što se zamjenjuje, a što se čuva. 11. (slo) Ugotovljeno je bilo, da se trenutno na področju varstva lesene kulturne dediščine še vedno v največji meri uporabljajo različna industrijska kemična sredstva kljub vedenju, da so za dobro zaščito lesa potrebni nekateri predhodni ukrepi (izoliranje temeljev, vzdrževanje streh, odvajanje meteornih padavin, izvedba drenaže, izbira pravilne vrste lesa, ki je posekan v pravem časovnem obdobju, je posušen in pravilno obdjelan …). Ugotavljamo, da zagovarjamo tiste interpolacije, ki so nujno potrebne, le-te se umetno ne patinirajo in kemijsko ne zaščitijo z industrijskimi kemičnimi sredstvi. Dotrajan les naj se enostavno zamenja z lesom enake vrste in obdelave. Tradicionalnih načinov zaščite lesa ne poznamo dovolj dobro. Znanstveno-raziskovalnim inštitucijam, ki se ukvarjajo z raziskavo lesa, dajemo pobudo, da 272 v sodelovanju s kemično industrijo del svojih raziskav usmerijo tudi v tovrstno področje in svoje ugotovitve predstavijo in publicirajo stroki in javnosti. 11. (hr) Utvrđeno je da se na području zaštite drvene kulturne baštine još uvijek u najvećoj mjeri upotrebljavaju različita industrijska kemijska sredstva unatoč znanju, da su za dobru zaštitu drva potrebni određeni preduvjeti (izolacija temelja, održavano krovište, dobra odvodnja oborinskih voda, drenaža, pravilan odabir vrste drva, koje treba biti siječano u pravo vrijeme, dovoljno posušeno i primijereno obrađeno…). Utvrđeno je da stojimo za onim interpolacijama, koje su nužno potrebne, koje se umjetno ne patiniraju i kemijski ne štite sa industrijskim kemijskim sredstvima. Dotrajano drvo se jednostavno zamjeni sa drvom jednake vrste i obrade. Tradicijskih načina zaštite drva ne poznajemo dovoljno dobro. Znanstveno-istraživačkim institucijama koje se bave istraživanjem drva dajemo poticaj da u saradnji sa kemijskom industrijom dio svojih istraživanja usmjere i u ovo područje i da svoje rezultate predstave i publiciraju struci i javnosti. 12. (slo) Ugotavljamo, da obstajajo nedefinirani kriteriji za izbiro izvajalcev posegov na kulturni dediščini. Zato predlagamo, da Ministrstvo za 273 kulturo v sodelovanju s spomeniško službo kot prioritetno nalogo v čim krajšem času pripravi pravilnik za izdajo dovoljenj (licenc) za delo na dediščini. 12. (hr) Utvrđujemo nedostatak kriterija za izbor izvođača radova na kulturnoj baštini. Zbog toga dajemo prijedlog, da Ministarstvo kulture u suradnji sa službom za zaštitu baštine kao prioritetnu zadaću pripremi pravilnik za izbor izvođača za rad na baštini. 13. (slo) Ugotovljeno je, da na področju izvajanja prenove lesene stavbne dediščine primanjkuje usposobljenih mojstrov tradicionalnih obrti. Zato predlagamo, da se v obstoječih programih srednjih poklicnih gradbenih šol da večji poudarek znanju in spretnosti tradicionalnih obrti. Predlagano je, da se nekajkrat letno organizirajo konservatorski seminarji, katere bi vodili konservatorji z referencami oziroma tisti konservatorji, ki so uspešno končali vsaj 10 prenov. 13. (hr) Utvrđeno je, da na području obnove drvene kulturne baštine nema dovoljno usposobljenih majstora tradicijskih zanata. Zbog toga predlažemo da se postojeći programi srednjih obrtničkih škola nadopune specijaliziranim usmjerenjima iz tradicijskih zanata. Predloženo je da se nekoliko puta godišnje organiziraju konzervatorski seminari koje bi vodili 274 konzervatori s referencijama, odnosno oni konzervatori koji su uspješno dovršili obnovu najmanje 10 zgrada. 14. (slo) Organizatorji raziskovalnih taborov, na katerih se raziskuje premična in nepremična kulturna dediščina, so na podlagi obstoječega zakona dolžni o aktivnostih obvestiti pristojno spomeniškovarstveno službo in pristojni muzej, na katerem se tabor izvaja. 14. (hr) Organizatori ljetnih škola za povijesnu arhitekturu i tradicijsko graditeljstvo svakako trebaju prema postojećem zakonu surađivati sa nadležnim konzervatorskim odjelom i muzejem na čijem području se škola održava. 15. (slo) V vaških in mestnih sredinah, kjer je gradnja v lesu tradicija, je potrebno spodbujati tovrstno novo gradnjo že v prostorskih dokumentih (plani, PUP-i …), saj to pomeni nadaljevanje tradicije, kar je lahko istočasno podpora ter prispevek k zavesti o pomenu ohranjanja lesene nepremične dediščine. Zato predlagamo, da tudi Fakulteta za arhitekturo v svojem študijskem programu poučuje študente o nepremični kulturni dediščini in bodoče arhitekte usmerja k projektiranju takšne arhitekture, ki bo v skladu z regionalno stavbno tipologijo. 275 15. (hr) Potrebno je poticati novu gradnju u drvetu u onim seoskim i gradskim sredinama gdje je ona tradicija već u prostornim planovima, jer je to u skladu sa nastavljanjem tradicije, a ujedno je podrška i promidžba za čuvanje tradicijske graditeljske baštine izvedene u ovom materijalu. Zbog toga i predlažemo Arhitektonskom fakultetu da u svom nastavnom programu izučava tradicijsko graditeljstvo i usmjerava buduće arhitekte ka projektiranju u skladu s regionalnim tradicijskim oblicima i materijalima. 16. (slo) O rezultatih simpozija in kadrovskih problemih je potrebno obveščati nadrejene v službi, odgovorne institucije in javnost. 16. (hr) O rezultatima simpozija i kadrovskim problemima potrebno je redovno obaviještavati nadređene u službi, odgovorne institucije i javnost. 17. (slo) Ugotovljeno je, da so bili dosedanji SEK-i koristni za stroko in varovanje nepremične kulturne dediščine in da obstaja še veliko problemov, zato pričakujemo nadaljno moralno in finančno podporo obeh ministrstev za kulturo in vodstva naših služb pri organizaciji simpozija in izdaji Zbornika. 276 17. (hr) Utvrđeno je da su dosadašnji SEK-ovi od koristi za struku i očuvanje tradicijske baštine, da postoji još niz tema za razradu pa očekujemo daljnju podršku kao i financijsku potporu oba Ministarstva kulture i rukovodstva naših služba za organizaciju simpozija i tiskanje Zbornika. 277
© Copyright 2024 Paperzz
